Čreta: dvorec Slivnica, neogotska kapela in grajski park
Čreta v občini Hoče-Slivnica ima na severozahodnem robu dvorec Slivnica, stavbo z renesančnimi elementi, neogotsko prenovo in nekdanjim grajskim parkom.
Čreta pod Pohorjem
Čreta je naselje v občini Hoče-Slivnica. Občinska predstavitev krajevne skupnosti Slivnica jo skupaj s Slivnico in Radizlom uvršča v isto krajevno skupnost. Pomemben del krajevne stavbne dediščine je dvorec Slivnica. Strokovni portal Plemiška dediščina na Slovenskem ga izrecno umešča vzhodno pod Pohorjem, na severozahodni rob Črete. Na vzhodu območje dvorca omejuje regionalna Mariborska cesta, na severu pa cesta ob Polanskem potoku.
Viri: ZRC SAZU: Slivnica, Podravska ↗ · Občina Hoče-Slivnica: krajevna skupnost Slivnica ↗
Od srednjeveškega dvora do renesančne stavbe
Po raziskovalnem opisu ZRC SAZU je prednik dvorca dvor, ki ga je Friderik s Kleka leta 1428 z deželnoknežjim dovoljenjem zapisal ženi Marjeti. Jurij plemeniti Kolonić naj bi okoli leta 1493 na mestu prejšnjega dvora zgradil slivniški dvorec. Iz Hrvaške se je priselil leta 1480, priimek pa pozneje ponemčil v Kollonitsch. Zgodnja stavba je po strokovni razlagi verjetno obsegala predvsem današnji vzhodni trakt s poznogotskim portalom.
Leta 1532 so dvor požgali osmanski Turki. Pri popisu posesti leta 1541 je bila grajska stavba že obdana z obzidjem in vodnim jarkom. Leta 1582 je eden od Kollonitschev stavbo prezidal v renesančni dvorec s štirimi trakti in štirimi obrambnimi stolpiči. Podobo z vodnim jarkom prikazuje tudi Vischerjeva grafika iz časa po letu 1681.
Neogotska prenova in kapela
Slivniško gospostvo je leta 1847 kupil Klemen grof Brandis. Po preselitvi v dvorec ga je med letoma 1859 in 1863 temeljito prezidal. ZRC SAZU prenovo uvršča med pomembne slovenske grajske arhitekture historizma. Gradnjo je vodil mariborski stavbni mojster Ferdinand Brodback, avtor načrtov pa ni znan. Ohranili so pettraktno zasnovo, vendar s spremembami stolpov in dozidavo kapele ustvarili bolj razgibano stavbno gmoto.
Kapelo Brezmadežne je 30. julija 1862 posvetil lavantinski škof Anton Martin Slomšek. Oltarne slike je Brandis naročil pri Leopoldu Kupelwieserju. V sklopu iste prenove so na novo zasadili grajski park in iz Betnave prenesli del slikarske zbirke. Klemen Brandis je umrl leta 1863; njegov sin Anton Adrijan je dvorec leta 1880 prodal Hermanu Paulsu.
Stolpi, portali in notranji prostori
Strokovni opis razlikuje štiri stolpiče različnih velikosti ob petih enonadstropnih traktih. Najvišji severovzhodni stolpič je šesterokoten, z balkonom, urami in razgledno teraso, vrh pa zaključujejo cine. Neogotska zunanjščina ima značilno oblikovana okna in poudarjen stebriščni vhod z balkonom. Kapela na južni strani je z dvorcem povezana s hodnikom.
V stavbi so ohranjeni tudi starejši elementi: v kleti vzhodnega krila poznogotski portal, v severovzhodnem stolpu renesančni zvezdasti obok in na manjšem jugovzhodnem stolpiču heraldična plošča z letnico 1582. Raziskovalni opis notranjščine posebej obravnava marmorno stopnišče, neogotske vratnice ter rezljane stenske obloge gosposke sobe.
Nekdanji grajski park
Po zasutju vodnega jarka so ob dvorcu uredili park z geometričnim parterjem. V času Brandisove prenove je bil povečan in preoblikovan v krajinskem slogu. Opis navaja vijugaste poti, skupine dreves, jase, zidano ograjo in okrasni bazen s fontano. K vrtni zasnovi sodijo tudi srčasto oblikovan parter s pušpanovo obrobo, dovozni rampi ter približno 450 metrov dolg dvostranski platanov drevored.
Nekdanje parkovno območje s sadovnjakom in kostanjevim drevoredom je segalo do regionalne ceste. ZRC SAZU med parkovnimi plastikami izpostavi kamniti kip svetega Janeza Nepomuka, delo baročnega kiparja Jožefa Strauba.
Mladinski dom in poznejša raba
Po drugi svetovni vojni je bil dvorec nacionaliziran. V njem je sprva deloval mladinski dom mariborskega oddelka za socialno skrbstvo, od šestdesetih let pa vzgojni zavod za fante. Leta 1990 se je zavod zaradi denacionalizacijskega postopka preselil v novogradnjo na območju nekdanjega parka. Raziskovalna predstavitev navaja, da je dvorec leta 1992 postal spomenik lokalnega pomena, leta 2016 pa ga je kupil zasebni investitor Aleksander Komolov.