Galicija: Pečnikova zbirka, sv. Jakob in krajevna kronika
Galicija je naselje ob sotočju Podsevčnice in Rimskega grabna. Obiskovalce pritegne tehnično-etnološka zbirka, kraj pa zaznamuje tudi cerkev sv. Jakoba.
Samotne kmetije in zaselki ob dveh potokih
Galicija leži ob sotočju Podsevčnice in Rimskega grabna. Prvi potok izvira v Hramšah, drugi priteka iz zaselka Zavrh. Krajevni opis poudarja raznoliko poselitev: del domačij sestavlja gručaste zaselke, druge so razporejene kot samotne kmetije. Domačije stojijo na andezitnih tufih ali miocenskih laporjih; v opisu tal prevladuje težka ilovica.
Viri: Krajevna skupnost Galicija: Zaselki, namenski razdelek Galicija ↗
Poslikave, oltarji in kronogram sv. Jakoba
V cerkvi sv. Jakoba je prezbiterij poslikal Anton Lerchinger. Krajevni zgodovinski pregled opisuje tudi kronogram nad glavnim vhodom: latinski napis v sebi skriva letnico, ki jo razberemo s seštevanjem črk, uporabljenih kot rimske številke. Vsebina napisa gradnjo pripisuje gorečnosti domačinov in cerkev posveča sv. Jakobu.
Na steno za glavnim oltarjem je Jakob Brollo leta 1864 naslikal oltarni nastavek z nakazano osrednjo podobo zavetnika. Leta 1869 je cerkev dobila stranski oltar sv. Jožefa, leto pozneje pa Marijin oltar z lesenim kipom Brezmadežne, ki ga je izdelal celjski kipar Ignacij Oblak. Glavni oltar krajevna predstavitev pripisuje Janezu Vurniku in letu 1890.
Posebno poglavje opreme so orgle: leta 1844 jih je izdelal Alojz Horbiger iz Celja. Prejšnje so prestavili v podružnično cerkev sv. Ožbalta. Zgodovinski pregled navaja tudi opustitev pokopališča okoli cerkve leta 1896.
Viri: Krajevna skupnost Galicija: cerkev sv. Jakoba starejšega ↗
Pečnikova tehnično-etnološka zbirka
Bojan in Stanka Pečnik sta leta 2020 ob družinski hiši v Galiciji postavila objekt za tehnično-etnološko zbirko. Uradna turistična zloženka iz decembra 2023 opisuje več kot petsto predmetov, zbranih in obnovljenih v približno štirih desetletjih. V pritličju prevladujejo traktorji, motocikli, kolesa in stabilni motorji; predstavljena sta tudi gasilski kombi ter vojaško terensko vozilo.
Zgornje nadstropje je namenjeno etnološkim predmetom. Med njimi so razglednice, gospodinjski pripomočki, smuči, pisalni in šivalni stroj, manjše kmetijsko orodje ter star denar. Zbirko dopolnjujejo pohištvo, vezenine, ure, gramofoni, telefoni in radijski sprejemniki. Po zloženki je najstarejši predmet paradna pipa avstro-ogrskega vojaka iz leta 1912, med najstarejšimi prevoznimi sredstvi pa je kolo iz leta 1924.
Del ročnih del je ustvarila zbirateljeva mati Silva, znana po šivanju in vezenju. Bojan je lesene predmete restavriral sam.
Viri: Občina Žalec in ZKŠT Žalec: Tehnično-etnološka zbirka Galicija, zloženka, december 2023 ↗
Matohova kronika v dveh jezikih
Krajevna zgodovina je dostopna tudi v knjigi Kronika Sv. Jakoba in zgodovina Galicije. Žalska knjižnica je oktobra 2017 poročala o njeni predstavitvi v galicijskem Domu krajanov. Dvojezična izdaja združuje slovensko in nemško besedilo.
Izhodišče je kronika nekdanjega duhovnika Jožefa Matoha, ki jo je pisal med letoma 1864 in 1889. Nemški rokopis v gotici je prepisal dr. Peter Zimmermann. Slovenski prevod in oblikovanje je pripravil Lado Planko, nekdanji vodja Knjižnice Velenje. Predstavitev sta skupaj organizirali krajevna skupnost in Medobčinska splošna knjižnica Žalec.
Viri: Medobčinska splošna knjižnica Žalec: Kronika Sv. Jakoba in zgodovina Galicije,21.10.2017 ↗
Rimska plošča, kašča in sušenje hmelja
V severno fasado župnišča je vzidana rimska nagrobna plošča. Nadstropna stavba ima šest okenskih osi in ohranjen portal z letnico 1815. Stara šola je visokopritlična stavba s kamnitim portalom in dvokapno streho na čop; register današnjo podobo povezuje s predelavami leta 1971.
Pušjakova kašča je postavljena v breg. Spodaj je kamnita, zgoraj lesena, z bruni, povezanimi na utor. Ob polovici objekta poteka pohodni gank. Njena simetrična dvokapnica je pokrita z opeko.
Mežnarija iz sredine 19. stoletja je prav tako visokopritlična stavba. Register pri njej izpostavlja kamniti portal, preprosto členjeno fasado in dvokapno streho, ki je na koncih zaključena s čopoma.
Hmeljarsko preteklost predstavlja Vebrova sušilnica. Podolgovata stavba združuje zidani in leseni del ter stoji prečno ob brežini. V zidanem delu sta peč in sušilni prostor z ohranjenimi lesami, v lesenem pa skladišče. Tudi ta gospodarski objekt pokriva opečna dvokapnica.
Viri: RNPD EŠD 27444: župnišče ↗ · RNPD EŠD 24052: stara šola ↗ · RNPD EŠD 28436: Pušjakova kašča ↗ · RNPD EŠD 29877: Vebrova sušilnica za hmelj ↗ · RNPD EŠD 27443: mežnarija ↗