Kidričevo

Strnišče in dvorec Sternthal pred nastankom industrijskega kraja

Zgodovinski zbornik občine opisuje Strnišče kot nekdanji del turniške gospoščine. V devetnajstem stoletju sta bila gospodarsko pomembna predvsem zemljiška posest in ovčereja. Okrog leta 1870 je bil zgrajen dvorec, ob katerem so nastajala pomožna gospodarska poslopja in manjše naselje. Raziskava Marije Hernja Masten navaja tloris graščine 418 kvadratnih metrov in tedanjo posest 331 hektarjev, od tega 152 hektarjev gozda. To so zgodovinski obsegi posestva, iz katerega je raslo poznejše naselje.

Leta 1896 je posest z gradom kupil Franc pl. Hellin s Ptuja. Za nadaljnji razvoj je bila pomembna tudi železniška povezava Ptuj–Pragersko; zbornik postavitev postaje Strnišče umešča v leto 1912. Posest in bližina proge sta se kmalu znašli v precej drugačni vlogi, saj je med prvo svetovno vojno dvorec postal sedež poveljstva rezervnih vojaških bolnišnic.

Sodobna obnova dvorca je dobila tudi konservatorsko priznanje. Občina je 4. junija 2015 objavila, da ji je Slovensko konservatorsko društvo na slovesnosti v Narodni galeriji podelilo Steletovo priznanje za obnovo dvorca Sternthal. Stavba zato predstavlja povezavo med podeželskim posestvom devetnajstega stoletja in današnjim središčem. Ob njej lahko industrijsko zgodovino Kidričevega postavite v daljšo časovno perspektivo.

Posest je medtem večkrat zamenjala lastnika in namembnost. Po odhodu avstrijske vojaške uprave jo je Hellin leta 1919 prodal trgovcu Francu Čučku in njegovi ženi Antoniji. Ob okupaciji leta 1941 je bilo v dvorcu nemško vojaško poveljstvo. Po drugi svetovni vojni so posest in stavbe nacionalizirali, leta 1961 pa predali Kmetijskemu kombinatu Ptuj. Te spremembe pojasnjujejo, zakaj ima isto poslopje v različnih poglavjih krajevne zgodovine tako gospodarsko kot upravno in vojaško vlogo.

Viri: Občinski zbornik: zgodovina Strnišča in urbanistična dediščina (PDF strani 127–128 in 280–283) ↗ · Občina: Steletovo priznanje za obnovo dvorca, 2015 ↗

Vojaške bolnišnice, begunci in težka zgodovina taborišč

Med prvo svetovno vojno so pri Strnišču leta 1915 zgradili rezervne bolnišnice in taborišče za vojne ujetnike. Prispevek Ive Ferlinc v občinskem zborniku opisuje veliko barakarsko naselje z bolnišničnimi prostori, laboratoriji, zobozdravstvenimi ordinacijami, kuhinjo, pralnico ter različnimi delavnicami. Poleg zdravstvene oskrbe je tak kompleks potreboval pekarno, klavnico in vsakodnevno preskrbo. Prostor današnjega industrijskega naselja je bil tako že pred tovarno obsežno organiziran in infrastrukturno opremljen.

Po vojni je upravljanje prevzel Oddelek za socialno politiko deželne vlade Slovenije in območje spremenil v begunsko taborišče. Zbornik omenja begunce s Primorske in Istre ter ruske begunce in kadete, ki so prišli leta 1920. Za otroke naseljencev je v šolskem letu 1918/19 delovala šola; leta 1926 je bila ukinjena. Poskusi manjših industrijskih dejavnosti med obema vojnama niso prinesli trajnejšega gospodarskega preobrata.

Med drugo svetovno vojno so nemške okupacijske oblasti ponovno uporabile barake in leta 1942 ob gradnji tovarne vzpostavile delovno taborišče. Leta 1944 je bilo ustanovljeno tudi taborišče za ženske. Po koncu vojne je v Strnišču delovalo taborišče OZNE za interniranje nemškega prebivalstva in političnih zapornikov. Pri predstavitvi kraja je pomembno ohraniti razlike med temi obdobji: vojaške bolnišnice, begunsko bivanje, okupacijsko prisilno delo in povojno interniranje niso ista zgodba.

Viri: Občinski zbornik: zgodovina Strnišča in urbanistična dediščina (PDF strani 127–128 in 280–283) ↗

Danilo Fürst in nastanek naselja med borovimi gozdovi

Povojna zasnova Kidričevega je tesno povezana z arhitektom Danilom Fürstom. Na severni strani industrijskega kompleksa je načrtoval stanovanjsko naselje z javnimi storitvami, izobraževalnimi površinami in povezavami do delovnih mest. Tovarniška zgodovina potrjuje, da je bil v Strnišču kot vodilni projektant nameščen leta 1947. Zbornik opisuje štiri urbanistične načrte: dva Fürstova in dva Edvarda Ravnikarja, ki ga je Fürst povabil k sodelovanju.

Načrti so iskali razmerje med stanovanjskimi bloki, glavno cesto, železnico in javnimi funkcijami. Fürst je v prvotni zasnovi predvidel niz blokov in prečno os javnih stavb; v naslednji različici je spreminjal položaj zdravstvenih, šolskih in športnih površin. Ravnikar je poleg blokov vključil tudi individualne hiše. Njegova druga različica je naselje obdala s krožno cesto, zunaj katere je razporedil športne površine.

Gradnja stanovanjskih blokov se je začela leta 1947, prvi stanovalci pa so se po raziskavi v nove stavbe vselili leta 1949. Do leta 1950 je bilo zgrajenih štirinajst večstanovanjskih blokov, do leta 1954 pa še dvajset četvorčkov s po štirimi stanovanji na zahodni strani. V tem obdobju je nastalo približno štiristo stanovanj. Celotna velika urbanistična zasnova ni bila izvedena, vendar je načrtovanje določilo značaj naselja: stanovanje, delo in skupne storitve so bili obravnavani kot povezani deli istega prostora.

Viri: Občinski zbornik: zgodovina Strnišča in urbanistična dediščina (PDF strani 127–128 in 280–283) ↗ · Talum: zgodovinska časovnica ↗

Od gradnje tovarne do prvega aluminija leta 1954

Industrijska zgodba se je začela že med drugo svetovno vojno. Nemški trust Vereinigte Aluminium Werke je leta 1942 začel graditi tovarno glinice. Ob koncu vojne je bil projekt nedokončan, nato pa je zvezno ministrstvo za gospodarstvo 20. januarja 1947 ustanovilo Tovarno glinice in aluminija Strnišče. Leta 1948 so začeli graditi prvo elektrolizno halo A. Naselje in industrijski kompleks sta se razvijala vzporedno, zato zgodovine stanovanjskih blokov ni mogoče ločiti od zgodovine proizvodnje.

Novembra 1954 je iz elektrolizne peči pritekel prvi aluminij, slovesno odprtje tovarne pa je bilo 21. novembra. Redna proizvodnja glinice in aluminija je stekla naslednje leto. Širitev je potekala v več korakih: pogodba s francoskim podjetjem Pechiney leta 1957, avtomatizacija proizvodnje glinice med letoma 1959 in 1963 ter dokončanje elektrolize B leta 1963. Istega leta je začel izhajati tudi interni časopis Aluminij.

Tovarniška časovnica beleži tehnološke spremembe, ki pomagajo razumeti razvoj dela: prvi računalnik IBM 1130 leta 1969, poskusne peči s predpečeno anodo leta 1970 in poznejše nove livarske dejavnosti. Leta 1991 sta bili ukinjeni elektroliza A in proizvodnja metalurške glinice, leta 1992 pa je tovarna dobila ime Talum. Pri sprehodu po kraju je industrijski kompleks zato mogoče razumeti kot rezultat več desetletij preoblikovanja, ne le kot enkratno povojno gradnjo.

Viri: Talum: zgodovinska časovnica ↗

Upravna stavba in likovna zbirka Taluma

Fürstova upravna stavba je v zborniku opisana kot reprezentativna stavba v obliki črke U, z glavnim krakom dolžine osemdeset metrov in dvema stranskima krakoma. Pomembni elementi so stebrišče, poglobljeno pritličje, okenske odprtine ter osrednji balkon. Stavba je bila zgrajena leta 1950, leta 2004 pa prenovljena pod vodstvom arhitekta Janka J. Zadravca. Obnova je obsegala fasado, ploščad, vhodni prostor in nov servisni objekt.

Talumova povezava z umetnostjo sega od fotografije do slikarstva in kiparstva. Stojan Kerbler je bil v tovarni zaposlen kot energetik, del njegovega fotografskega opusa pa je nastal prav v tem okolju. Podjetje navaja tudi fotografije Srdana Mohoriča, Tanje Verlak in Sandre Požun. Likovne kolonije so od sredine devetdesetih let prispevale k zbirki, ki krasi prostore upravne stavbe.

Dušan Fišer je leta 2010 zgodovino tovarne obravnaval v seriji Halda. Aluminij je postal tudi gradivo za skulpture Vladimirja Pezdirca in Metoda Ferlica. Tomaž Plavec je leta 2014 zasnoval Šumarje, katerih ime izhaja iz gozdov ob tovarni. Zbirka je del podjetniškega okolja; za dostop do notranjih prostorov je primeren predhoden dogovor s podjetjem, saj opis umetnin sam po sebi ne predstavlja urnika javne galerije.

Viri: Občinski zbornik: zgodovina Strnišča in urbanistična dediščina (PDF strani 127–128 in 280–283) ↗ · Talum: umetnost in likovna zbirka ↗

Šola, skupni prostori in razvoj vsakodnevnega življenja

Stanovanjski bloki niso bili edina naloga graditeljev novega kraja. Potrebovali so tudi šolo, zdravstvene storitve, trgovine in prostore za druženje. Zbornik opisuje postopno vzpostavljanje teh ustanov: otroci delavcev so sprva hodili v šolo v Lovrencu ali na Hajdini, pozneje pa je pouk v štirih razredih potekal v eni izmed Gradisovih barak. Leta 1959 je nastala nova štirirazredna šola, leta 1964 pa osemletka s telovadnico. Položaj šole na vzhodni strani naselja je sledil Fürstovi prostorski zasnovi.

Po letu 1954 je naselje dobilo zdravstveni dom, pekarno, trgovini, garaže in veliko dvorano. Razvoj športnih površin je vključeval obnovo starega bazena in dograditev olimpijskega bazena; to sta podatka o zgodovinskem urejanju naselja, ne današnja ponudba kopališča. Leta 1965 so bili zgrajeni jasli in otroški vrtec. V bližnjih Njivercah se je hkrati oblikovalo naselje individualnih hiš. Različne oblike bivanja so se tako razporedile med prvotne bloke, četvorčke in sosednje hišne soseske.

Zbornik razvoj po letu 1965 opisuje kot obdobje, ko so bile večje gradnje prvotne zasnove dokončane. Načrtovani podvoz pod železniško progo in pešpot ob cesti sta povezovala stanovanjski del s tovarno. Kraj lahko zato raziskujete tudi skozi razmerje med stavbami: položaj šole, stanovanjskih nizov, cestne povezave in upravnega poslopja pripoveduje o organizaciji dela in bivanja. Vsakdanja infrastruktura je pomemben del njegove urbanistične dediščine, četudi je manj opazna od dvorca ali velikih proizvodnih hal.

Viri: Občinski zbornik: zgodovina Strnišča in urbanistična dediščina (PDF strani 127–128 in 280–283) ↗

Bibliobus in vsakodnevne storitve v Kidričevem

Knjižnično gradivo prebivalcem približuje potujoča enota Knjižnice Ivana Potrča Ptuj. Bibliobus obiskuje tudi občino Kidričevo, aktualna spletna stran pa ponuja urnike za leto 2026 in aplikacijo Kje je bibliobus. V njej lahko poiščete kraj in postajališče ter odprete njegovo lokacijo. Gradivo je mogoče predhodno naročiti v okolju COBISS Moja knjižnica ali rezervirati po postopku, ki ga objavlja knjižnica. Potujoča enota vozi od septembra do konca junija po razporedu od ponedeljka do četrtka; petki so namenjeni urejanju gradiva, naročil in vozila.

Na Kopališki ulici 16 deluje Krajevni urad Kidričevo v okviru Upravne enote Ptuj. Med njegovimi nalogami so osebne izkaznice in potne listine, izpiski iz matičnih evidenc ter pomoč pri upravnih postopkih. Uradne ure in morebitne izredne spremembe preverite na neposredni strani GOV.SI. Takšne storitve dopolnjujejo razumevanje Kidričevega kot naseljenega krajevnega središča, v katerem industrijska dediščina stoji ob vsakodnevnem življenju prebivalcev.

Viri: Knjižnica Ivana Potrča Ptuj: potujoča knjižnica ↗ · GOV.SI: Krajevni urad Kidričevo ↗