Martinjak: lesna industrija, gasilci in cerkev sv. Vida
Martinjak je notranjsko naselje v občini Cerknica. Njegovo zgodbo zaznamujejo nekdanja lesna industrija, gasilsko društvo in cerkvena dediščina.
Od žage do izvoznega pohištva
Martinjak je naselje v občini Cerknica, katerega razvoj je močno zaznamovala lesna industrija. Polona Otoničar Pajk je v Slivniških pogledih oktobra 2020 predstavila nekdanji Brestov TOZD Masiva Martinjak, nazadnje v lasti podjetja KLI iz Logatca. Tovarniški kompleks so po njenem zapisu začeli rušiti poleti 2020. V najboljših časih je obrat zaposloval tudi štiristo ljudi, med njimi delavce iz drugih krajev; pod fotografijo je za leto 1987 navedenih 278 zaposlenih.
Članek razvoj obrata opisuje kot prehod od žage prek zabojarne in galanterije do stolarne. Po pripovedovanju Janeza Pakiža naj bi žaga nastala leta 1927, tovarno pa je zgradil Vlado Premrov. Lokomobila je stroje poganjala prek jermenov, dinamo pa je proizvajal lastno elektriko. Lesene zaboje so po sogovornikovem spominu izvažali v Izrael za prevoz pomaranč, leta 1937 pa že obešalnike v Anglijo. Med vojno tovarna ni obratovala; stroji so bili pokriti, med njimi pa klopi za proslave.
Viri: Občina Cerknica: Slivniški pogledi 67, oktober 2020, fizična 10, V spomin na fabriko ↗
Galanterija, stoli in delavska menza
Slivniški pogledi na podlagi Brestovega obzornika navajajo začetek proizvodnje galanterije leta 1953. Takrat so opustili izdelovanje žaganega lesa, škafov in veder ter z novimi stroji začeli izdelovati hlačne spone in obešalnike. Izdelava okroglih stolčkov za Anglijo je bila povezana z učenjem zahtevnejše proizvodnje stolov. V letih 1953 in 1954 so obrat rekonstruirali, izvoz pa je zajel celotno proizvodnjo. Žago so opustili in kupovali že razžagane deske. Ob koncu šestdesetih let so poleg stolov izdelovali drugo sedežno pohištvo, jedilne mize, stilne mizice in fotelje.
Zaposleni so v Martinjaku gradili nove hiše. Marica Pakiž se je v članku spominjala prve menze v Palčičevi gostilni nad avtobusno postajo, kjer je bila na eni strani menza, na drugi gostilna. Pozneje so menzo preselili v nekdanji hlev Vladimirja Premrova. Nad njo je bil samski dom za tovarniške delavce.
Viri: Občina Cerknica: Slivniški pogledi 67, oktober 2020, fizična 10, V spomin na fabriko ↗
Gasilsko društvo in izgubljeni arhiv
Janez Kovačič je v intervjuju Maruše Mele Pavlin maja 2025 pojasnil, kako so popravili podatek o ustanovitvi PGD Martinjak. Dolgo je veljalo leto 1946, njegova raziskava pa je pokazala leto 1936. V Arhivu Republike Slovenije je našel dovoljenje za ustanovitev, poslano iz Beograda, in potrdilo logaškega okraja o registraciji. Kopije je poslal Gasilski zvezi Slovenije. Stari društveni arhiv je bil izgubljen v požaru tovarne leta 1954.
Kovačič je pobude za društvo povezal z žago in delavnico, ustanovitev pa z okrevanjem vasi po velikem požaru leta 1902. Po njegovem pripovedovanju so takrat zgorele hiše, hlevi in kozolci, prebivalci pa so se zadolžili za obnovo. Društvo je nekaj časa delovalo kot industrijsko; domačini so ga pozneje tesneje povezali z vasjo.
Viri: Občina Cerknica: Slivniški pogledi 118, maj 2025, fizična 4, intervju z Janezom Kovačičem ↗
Odkup zemljišča ob gasilskem domu
Občinski zapis iz junija 2019 poroča o odkupu 4.199 kvadratnih metrov zemljišča okoli obstoječega gasilskega doma v Martinjaku. Dostop skozi nekdanje tovarniško dvorišče je bil dotlej urejen z vknjiženo služnostjo. Občina Cerknica je zemljišče skušala odkupiti že od leta 2010. Leta 2011 je sklenila predpogodbo in vplačala varščino, vendar sodišče ni soglašalo s prodajno pogodbo. Po stečaju je zemljišča prevzela NLB, ki je leta 2018 prodala celotni kompleks. Občina je nato del odkupila po dogovoru z novim lastnikom. Nakup je bil namenjen gasilskemu društvu in načrtovanim športnim površinam za lokalna društva ter krajane.
Viri: Občina Cerknica: Slivniški pogledi 53, junij 2019, fizična 8, odkup zemljišča v Martinjaku ↗
Sv. Vid in nekdanja cerkev sv. Elije
Janez Höfler v Historični topografiji Kranjske pri cerkvi sv. Vida v Martinjaku navaja zgodovinski obliki Merteinspach z datumom 3. avgust 1377 in Marterspach z datumom 29. april 1425. Sedanjo cerkev datira v leto 1621, vendar ob letnici postavi vprašaj. V istem popisu predstavi tudi nekdanjo cerkev sv. Elije v Martinjaku. Stala je jugozahodno od vasi, omenjena je še v popisu iz leta 1783, leta 1787 pa je bila zaprta. Höfler izrecno navede, da ne stoji več.
Viri: Janez Höfler: Historična topografija Kranjske, 2017, fizična 149, tiskana 147 ↗