Miklavž na Dravskem polju: ribniki, rimske gomile in cerkev
Miklavž na Dravskem polju je primestno naselje ob povezavi med Mariborom in Ptujem. Staro jedro s cerkvijo stoji na dravski terasi, novejše središče pa se je razvilo ob Ptujski cesti. Kanal hidroelektrarne je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja naselje razdelil na dva dela. Med krajevnimi zanimivostmi izstopajo rimske gomile, cerkev svetega Miklavža, nekdanji dvorec in ribniki, povezani z Miklavškim potokom. Istoimenska občina poleg Miklavža obsega še Dobrovce, Skoke in Dravski Dvor, ki so ločena naselja.
Naselje na prometnem križišču
Uradni občinski vodnik Miklavž opisuje kot gručasto ravninsko naselje na dravski terasi. Njegovo rast povezuje z ugodno lego ob cesti Maribor–Ptuj ter s prečnimi povezavami med Slovenskimi goricami in Pohorjem. V bližini se stikajo smeri proti Dupleku, Hočam, Kidričevemu in Ptujski Gori. Starejše središče je nastalo okoli cerkve, novejše pa ob glavni prometnici, zato kraj nima samo enega zgodovinskega središča, ki bi pojasnilo vso njegovo današnjo podobo.
Razvoj po drugi svetovni vojni je bil tesno povezan z industrijo na mariborskem Teznu. Zaposlovanje v bližnjem mestu je spodbujalo priseljevanje in stanovanjsko gradnjo. Miklavž je postopoma dobival obmestni značaj, čeprav se je v starejšem delu ohranila povezava s kmetijstvom. Naselje je bilo med prvimi mariborskimi primestnimi kraji, ki so zaradi hitre rasti v sedemdesetih letih prešli na ulični sistem. Obiskovalcu razlike med starim jedrom, stanovanjskimi ulicami in Ptujsko cesto pomagajo razumeti, kako se je nekdanja vas razširila.
Viri: Občina Miklavž — uradni krajevni in kulturni vodnik ↗ · Občina Miklavž — zgodovinski razvoj naselja ↗
Od starejših poimenovanj do svetega Miklavža
Občinski vodnik starejše poimenovanje kraja povezuje z zapisom uila Brunne iz obdobja med letoma 1096 in 1105. V urbarju iz let 1265–1267 navaja ime Naussendorf oziroma Prundorf in dvanajst kmetij. Beseda Miklavž se po istem viru pojavi leta 1382 v obliki Sand Nicla in dem Trafeld. Takratna listina izkazuje tudi obstoj svetišča svetega Miklavža, ki je pripadalo hoški pražupniji. Ime današnjega naselja je tako povezano s cerkvenim zavetnikom.
Gospostva in lastniki so se skozi stoletja menjavali. Vodnik za konec petnajstega stoletja navaja borlsko gospostvo, pozneje betnavsko in mariborsko. Med lastniki v osemnajstem stoletju omenja Brandise in Herbersteine. Pred prvo svetovno vojno je veliko posesti pripadalo mariborski družini Scherbaum. Po agrarni reformi v prvi Jugoslaviji je njihova posest postala last Dravske banovine, ki je v miklavškem dvorcu uredila moško kaznilnico. Te spremembe osvetljujejo razmerje med bližnjim Mariborom, zemljiško posestjo in lokalnim naseljem.
Kaj so rimske gomile v Miklavžu
Gomilno grobišče sodi v rimsko dobo, občinski vodnik ga umešča približno okoli leta sto našega štetja. Gre za način pokopavanja, pri katerem so žare s pepelom pokojnikov in pridatke položili v grobnico ter nad njo nasuli gomilo. Na območju Miklavža so arheologi odkrili šestnajst gomil. Ohranile so se tri v gozdu na jugovzhodnem robu naselja, ob dravski terasi in cesti proti Ptuju.
Leta 1961 so v eni od gomil odkrili kamnito grobnico s steklenimi posodami, sigilatno skodelico in kovinskimi pridatki. Raziskave so nadaljevali leta 2002. Gomilo ob cesti na skrajnem robu kraja so rekonstruirali in restavrirali kot kulturnozgodovinski spomenik. Ogled omogoča stik z dediščino, ki je precej starejša od srednjeveškega vaškega jedra. Rekonstruirana gomila prikazuje obliko grobnega objekta; podatke o najdenih predmetih pa dopolnjuje uradni arheološki opis v občinskem vodniku.
Cerkev svetega Miklavža
Cerkev se pisno omenja leta 1382, njena današnja stavba pa združuje več gradbenih obdobij. Občinski vodnik opisuje poznogotski zvonik iz začetka šestnajstega stoletja ter preoblikovanje stavbe v sedemnajstem in osemnajstem stoletju. Pri obnovah so cerkev dvignili, obokali ladjo in dodali zakristijo. Glavni oltar vodnik datira v leto 1718. Stranski oltar s Florjanovo sliko iz leta 1740 je zanimiv tudi zaradi upodobitve mariborskega Pristana.
V zunanje cerkveno zidovje je vzidanih več rimskih kamnov. Na južni steni zvonika je velika freska svetega Krištofa iz začetka šestnajstega stoletja. Med nadzidavo cerkve v osemnajstem stoletju so jo prebelili, leta 2000 pa so jo restavrirali. Med letoma 1991 in 1994 so obnovili fasado, zvonik in notranjost ter pridobili nove zvonove in orgle. Cerkev obdaja obzidano pokopališče. Miklavška župnija je samostojno nastala leta 1962; prej je bila cerkev podružnica hoške župnije.
Dvorec nad izviri
Miklavški dvorec stoji v Ulici nad izviri, v začetku starega dela naselja za mostom čez kanal. Občinski vodnik omenja srednjeveško tradicijo dvora, današnjo stavbo pa umešča v prvo četrtino devetnajstega stoletja. Videz fasade je neorenesančen iz konca istega stoletja. Stavba je nadstropna, njen prepoznavni poudarek pa je velik balkon na štirih kamnitih slopih sredi glavne fasade.
Pritlične prostore pokrivajo križni oboki. V dvajsetem stoletju je dvorec služil tudi kot kaznilnica, pozneje je bil stanovanjsko predelan. To ni muzejski objekt z običajnim obiskom notranjih prostorov, temveč del grajene dediščine naselja. Ob zunanjem ogledu se lahko osredotočite na proporce stavbe, balkon in lego nad vodnimi izviri. Dvorec, cerkev in staro naselbinsko jedro skupaj kažejo podobo Miklavža pred obsežno povojno stanovanjsko gradnjo.
Miklavški potok in trije ribniki
Nedaleč od mostu čez kanal za elektrarno v Zlatoličju je izvir, iz katerega teče Miklavški potok. Ta prečka močvirnato območje in povezuje tri ribnike. Prvi je poraščen s trstiko, v drugem raste raznovrstno vodno rastje, tretji pa je največji. Občinski vodnik jih predstavlja kot lokalno naravno zanimivost v bližini starega Miklavža. Gre za drugačen obraz naselja od prometne Ptujske ceste in gosto pozidanih stanovanjskih ulic.
V širšem prostoru med dravsko teraso in reko se razteza dravska loka. Vodnik del tega območja uvršča v krajinski park Drava. Med njivami opisuje tudi živice z glogom, črnim bezgom, drenom in lesko, ki ustvarjajo zavetje različnim živalim. Pri opazovanju ribnikov in gozdnega roba ostanite na dovoljenih poteh ter se izognite vstopanju v trstičje. Ribniki so primerni za miren ogled krajine in opazovanje, vsebina tega članka pa jih ne predstavlja kot urejeno kopališče.
Kanal in povojna rast kraja
Gradnja kanala Srednja Drava I je potekala v šestdesetih letih in je bila zaključena leta 1968. Kanal je razdelil Miklavž na starejši del okoli cerkve in novejši del ob Ptujski cesti. Pri lokalnih poteh ima zato most pomembno povezovalno vlogo. Občinski zgodovinski pregled za leto 1961 navaja 935 prebivalcev naselja, za leto 1971 pa 2425. To sta zgodovinska popisna podatka, ki kažeta razsežnost takratne rasti.
Naselje je leta 1947 dobilo elektriko, pozneje pa je širilo cestno in komunalno infrastrukturo. Leta 1969 so asfaltirali povezavo proti Dobrovcam, leta 1972 še cesti proti Rogozi in Kidričevemu. V osemdesetih letih so sledili vodovod, telefonski priključki in faze kanalizacije. Kabelska televizija je prišla leta 1989, lokalni informativni program pa se je začel predvajati leta 1997. Zaporedje vlaganj pokaže, kako je rastoče stanovanjsko naselje pridobivalo vsakdanje storitve.
Šola, vrtec in kulturno življenje
Prva šola je po občinskem vodniku začela pouk leta 1785 v leseni mežnariji ob cerkvi. Novo šolsko poslopje so zgradili leta 1934 v bližini dvorca. Po požaru februarja 1945 je bilo poškodovano, leta 1947 pa obnovljeno. Sedanja šola ob povezavi proti Dobrovcam je bila zgrajena leta 1975. Istega leta je kraj dobil otroški vrtec, leta 2011 pa novo vrtčevsko stavbo na isti lokaciji.
Kulturno društvo Zvonke Antoličič je bilo ustanovljeno leta 1952, njegovi začetki pa segajo v dejavnosti iz tridesetih let. Dramska skupina je začela delovati po odprtju nove šole leta 1934, za njo še pevski zbor in tamburaši. Gasilsko društvo deluje od leta 1928; prvi dom iz leta 1929 so leta 1967 zamenjali z novim. Ti podatki pokažejo, da so šola, društva in skupni prostori oblikovali življenje kraja že pred veliko povojno rastjo.
Viri: Občina Miklavž — uradni krajevni in kulturni vodnik ↗ · Občina Miklavž — zgodovinski razvoj naselja ↗
Obrt, storitve in nastanek občine
Mlinarstvo je bilo med najstarejšimi obrtmi v naselju. Poznejši Kukovičev mlin ob potoku pri tretjem ribniku se v občinskem vodniku omenja že za leto 1542. Voda zato ni oblikovala samo današnje naravne zanimivosti, temveč je imela praktično gospodarsko vlogo. Leta 1885 je nastala gostilna Pri stari lipi, leta 1903 pa se ji je na drugi strani Ptujske ceste pridružila gostilna Wruss. Slednja je zaprla vrata leta 1947, prva pa je delovala do leta 1998. To sta zgodovinska podatka o nekdanjih lokalih, ne priporočili današnje gostinske ponudbe.
Na začetku dvajsetega stoletja je kraj dobil kovača, po prvi svetovni vojni še mesarijo in trgovino z mešanim blagom. Med vojnama sta svoje delavnice odprla tudi čevljar in krojač. Avtobusna povezava z Mariborom in Ptujem je bila uvedena leta 1932. Kmetom je olajšala prodajo pridelkov v mestu, zaposlenim pa povezovanje krajev bivanja in dela. Leta 1972 je Miklavž dobil prvo ambulanto, leta 1980 pa pošto. Nekdanjo šolsko stavbo so pozneje uporabljali krajevna skupnost, krajevni urad in pošta, nato še občina.
O samostojni občini so se prebivalci Miklavža, Dobrovc, Skok in Dravskega Dvora odločali na referendumu 19. aprila 1998. Občinska zgodovina začetek delovanja nove občine umešča v leto 1999. Miklavž je postal njeno upravno središče, posamezna naselja pa so ohranila svoje krajevne skupnosti. Za obisk to pomeni, da znamenitosti Dobrovc ali Skok dopolnjujejo lokalno ponudbo, vendar niso del samega miklavškega naselja.
Viri: Občina Miklavž — uradni krajevni in kulturni vodnik ↗ · Občina Miklavž — zgodovinski razvoj naselja ↗
Spominska obeležja in poti po naselju
Pred osnovno šolo stoji spomenik žrtvam nacizma, postavljen leta 1979. Vodnik navaja imena padlih iz Miklavža in Rogoze ter talcev, ustreljenih v gozdu pri Miklavžu. Drugo obeležje je na območju Ilovc, kjer je okupator 10. avgusta 1941 ustrelil skupino talcev. Spomenik tam je bil postavljen leta 1982. Kulturni dom ob Cesti v Rogozo 11 ima več spominskih plošč, med drugim Francu Vauhniku, ki je padel novembra 1918.
Z odporniškim gibanjem je povezan tudi Kurirčkov kamen. V izdolbini manjšega kamna so kurirji skrivali in prevzemali pošto, ki je povezovala terensko organizacijo s štabom Lackovega bataljona. Obeležje so uredili leta 1978, vodnik ga umešča na vogal Kurirčkove ulice in Ulice Zlatke Karer. Pri spoznavanju kraja lahko te točke povežete z zgodovino šole, kulturnega doma in starega jedra. Za naravni del obiska pa dodajte potok, ribnike in rimsko gomilo na robu naselja, pri čemer kulturne objekte spoštujte kot del vsakdanjega bivalnega prostora domačinov.