Radmirje: romarska cerkev in zakladnica evropskih dvorov
Radmirje je znano po romarski cerkvi svetega Frančiška Ksaverija in zakladnici daril evropskih dvorov. Starejšo plast dediščine predstavlja sveti Mihael z gotskim prezbiterijem.
Radmirje in njegova romarska dediščina
Radmirje je naselje v občini Ljubno. Njegovo cerkveno dediščino zaznamujeta cerkev svetega Frančiška Ksaverija z zakladnico mašnih oblačil in starejša cerkev svetega Mihaela. Arhivski vodnik Nadškofijskega arhiva Maribor navaja ustanovitev radmirske župnije leta 1782 ter naslov Radmirje 52. Pri zgodovini župnije razlikuje prvotno cerkev iz konca petnajstega stoletja in sedanjo iz osemnajstega stoletja.
Občinska predstavitev pojasnjuje spremembo zavetnika: prvotna cerkev je bila posvečena sveti Barbari. Okoli leta 1715 se je začelo čaščenje svetega Frančiška Ksaverija, v cerkev pa so postavili njegovo podobo. Večji dotok romarjev je spodbudil gradnjo prostornejše cerkve, ki jo občinski opis datira v leta od 1721 do 1725.
Viri: Commons: Radmirje in občinska umestitev ↗ · Občina Ljubno: Frančišek Ksaverij in zakladnica ↗ · Nadškofijski arhiv Maribor: vodnik 2024, fizična stran 50 ↗
Darila evropskih dvorov
Radmirska zakladnica je nastajala iz daril avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora. Občina med zlatarskimi predmeti posebej izpostavlja zlati kelih s pateno, delo pariškega mojstra R. J. Augusta iz leta 1760. Druga navedena dragocenost je z dragimi kamni okrašena monštranca dunajskega zlatarja J. J. Wurtha iz leta 1746.
Med baročnimi mašnimi oblačili opis navaja plašč cesarice Marije Terezije iz leta 1750, dar poljske kraljice Marije Jožefe iz leta 1753 in dar matere francoskega kralja Ludvika XVI. iz leta 1763. Posamezni predmeti tako ohranjajo povezavo z različnimi donatorji in obdobji, od sredine do druge polovice osemnajstega stoletja.
Ogled zakladnice je v občinski predstavitvi opisan po predhodnem dogovoru z župniščem Radmirje. Med predmeti za ogled našteva kelih, mašna plašča poljske kraljice in francoskega kralja ter srebrno monštranco nadvojvodinje Marije Ane. Predstavitev obisk povezuje z dogovorom, zato ne določa splošnega vsakodnevnega odpiralnega časa.
Gotski prezbiterij in zlati oltarji
Cerkev svetega Mihaela v Radmirju je po občinskem opisu prvič omenjena leta 1395. V drugi polovici petnajstega stoletja so prezidali ladjo in zvezdasto obokan prezbiterij. Občinska stran poudarja ohranjenost tega prezbiterija. Pri notranji opremi navaja glavni in dva stranska oltarja kot primere zlatih oltarjev iz druge polovice sedemnajstega stoletja.
Arhivski vodnik svetega Mihaela navaja kot podružnično cerkev radmirske župnije in prav tako zapiše leto 1395. V istem seznamu je cerkev svetega Jakoba v Okonini, omenjena leta 1426. Okonina je pri tem drugo naselje; vodnik njeno cerkev vključuje v zgodovinski župnijski okvir, ne v seznam stavb znotraj Radmirja.
Viri: Občina Ljubno: sveti Mihael v Radmirju ↗ · Nadškofijski arhiv Maribor: vodnik 2024, fizična stran 50 ↗
Matične knjige in zapisi o gospodinjstvih
Za raziskovanje družinske in krajevne zgodovine je v arhivskem vodniku naveden fond Radmirje s signaturo NŠAM 0152. Vodnik ga uvršča v škofijo Celje in dekanijo Gornji Grad. Seznam originalnih matičnih knjig vključuje krste za obdobji 1782–1839 in 1783–1813, poroke za leta 1783–1824 ter smrti za leta 1783–1825. Med dvojniki krstnih knjig so navedena leta 1835–1900, pri katerih vodnik posebej označi veljavnost kot original, in 1945–2006. Dvojniki poročnih knjig so navedeni za leto 1838 in obdobje 1947–2006, smrtnih pa za leta 1947–2006. Gre za arhivski seznam ohranjenega gradiva. Ločevanje originalov, dvojnikov in zapisnikov duš omogoča izbiro vrste dokumenta ter časovnega obdobja, ki ga raziskovalec potrebuje za konkretno družino.
Med zapisniki duš sta za Radmirje posebej uporabni knjigi K02 za leta 1808–1816 in K03 za leta 1816–1830. Prva poleg Radmirja vsebuje Juvanje, Meliše, Slemski Vrh, Ter, Hom, Homec, Okonino in Negojnico. Druga našteva Radmirje, Hom, Homec, Juvanje in Meliše. Vodnik njuno ohranjenost označuje kot dobro. Ti popisi obsegajo zgodovinsko župnijsko območje z več kraji, ne samo današnjega naselja.
Viri: Nadškofijski arhiv Maribor: vodnik 2024, fizična stran 50 ↗