Šebrelje: Divje babe, cerkvi na planoti in stare pajštve
Šebrelje so naselje v občini Cerkno na planoti nad Idrijco. Njihovo dediščino povezujejo paleolitske jame, cerkve in stare vaške sušilnice.
Šebreljska planota nad Idrijco
Šebrelje so naselje v občini Cerkno. Njihovo območje obsega dele Šebreljske planote nad dolino Idrijce, registrski opisi dediščine pa ločujejo Dolenjo, Srednjo in Gorenjo vas ter Šebreljski Vrh. Na severnem robu planote je razgledni hrib s cerkvijo sv. Janeza Krstnika, imenovano tudi sv. Ivan. Pod njim se strmo skalnato pobočje spušča proti dolini. V teh stenah ležita jami Divje babe I in II, ki ju povezuje pot med planoto in naseljem Reka.
Načrt upravljanja Arheološkega parka Divje babe iz februarja 2022 opisuje cestni prihod na planoto iz Stopnika. Tam se strma asfaltna cesta odcepi od povezave Idrija–Most na Soči. Pred cerkvijo sv. Jurija je križišče, od katerega se pot proti sv. Ivanu nadaljuje po asfaltu do zadnjih hiš in nato po kolovozu. Od cerkve se pešpot spusti med pečine do jam. Drugo izhodišče je Reka v dolini: načrt za vzpon do območja jam in sv. Ivana navaja približno eno uro ter 330 metrov višinske razlike.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: Šebrelje, 14 celotnih poimenskih zapisov ↗ · LTO Laufar Cerkno: Načrt upravljanja Arheološkega parka Divje babe, februar 2022, uporabljene fizične strani 8, 22, 24–25, 27–28, 31–35 ter 37–38 ↗
Baročna cerkev nad Gorenjo vasjo
Cerkev sv. Jurija stoji na vzpetini severovzhodno nad zaselkom Gorenja vas. Register jo datira v leto 1765. Sestavljajo jo širša pravokotna ladja, pravokotno zaključen prezbiterij in zvonik. Streha je krita z bobrovci, prostorna notranjščina pa je banjasto obokana. Zasnova je baročna. V naselju je tudi partizansko grobišče ob šoli: grobnico spremlja kamniti obelisk z vklesanim posvetilom, na ograjnem zidu pa so vzidane plošče z imeni padlih. Spomenik po načrtu I. Prelovca je bil odkrit 2. julija 1967. Stoji na vzpetini nad cesto skozi Gorenje Šebrelje.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: Šebrelje, 14 celotnih poimenskih zapisov ↗
Sv. Ivan na severnem robu planote
Cerkev sv. Janeza Krstnika stoji nad strmim pobočjem Idrijce. Register navaja omembo iz leta 1595 in starejšo cerkev, ki je bila porušena leta 1763. Sedanja stavba je bila zgrajena leta 1870. Njeno ladjo pravokotnega tlorisa dopolnjuje polkrožno zaključen prezbiterij, pred vhodom pa stoji zvonik. Notranjost je banjasto obokana. Poslikave so delo J. Tavčarja, oltar pa J. Štravsa; druga oprema je po registru sočasna nastanku cerkve.
Okolica sv. Ivana in pobočje severno od cerkve sta vključena v arheološko najdišče Dolenja vas s sv. Ivanom. Registrski zapis tu razlikuje jamsko paleolitsko postojanko Divje babe II, kjer so bila leta 1983 izvedena sondiranja, in domnevno utrjeno postojanko na mestu cerkve. Utrditev je navedena kot domneva, ne kot že izkopana in potrjena stavba.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: Šebrelje, 14 celotnih poimenskih zapisov ↗
Spodnja in zgornja jama
Načrt upravljanja Divje babe I opisuje kot horizontalno jamo, dolgo približno 45 in široko 15 metrov. Odpira se približno 450 metrov nad morjem oziroma 230 metrov nad dolinskim dnom. Obokan vhod je usmerjen proti severu z manjšim odklonom proti zahodu. Jama leži na vrhu strmega pobočja pod skalno steno; približno 30 metrov pod njo se pobočje konča z novo steno, ki se spušča v globino.
Jama je nastala v kordevolskem dolomitu in je ostanek nekdaj večjega jamskega sistema. Zapolnjujejo jo več kot dvanajst metrov debeli klastični sedimenti. Med raziskovalnimi izkopavanji skalnega dna niso dosegli. Načrt navaja domnevo, da bi to lahko segalo še približno petdeset metrov globoko; to ni izmerjena globina doseženega dna. Pri oblikovanju jamskega prostora opisuje korozijske in erozijske procese ter delovanje prenikajoče vode.
Divje babe II ležijo nekoliko višje. Pri sondiranju je bil prostor takoj za vhodom brez arheoloških najdb. V sondi pred vhodom, na robu pobočja, so na globini štirih metrov našli kosti jamskega in rjavega medveda ter svizca, drobce oglja in neretuširan kamniti odbitek. Načrt te najdbe povezuje s paleolitskim zadrževanjem ljudi tudi pri zgornji jami.
Koščeno glasbilo iz najdišča
Najdba, po kateri so Divje babe najbolj znane, je bila odkrita leta 1995 med izkopavanji Ivana Turka in Janeza Dirjeca z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Turistični zavod Cerkno jo opisuje kot glasbilo, izdelano iz leve stegnenice mladega jamskega medveda. Na kosti so štiri luknjice in rezilni rob na ustniku. Po tej predstavitvi posebna tehnika igranja omogoča izvajanje zahtevne glasbe; instrument je bil najden ob ostankih ognjišča, starega približno petdeset do šestdeset tisoč let.
Izvirnik hrani Narodni muzej Slovenije. Spletna predstavitev Cerkna pri glasbenem prikazu v jami izrecno omenja repliko, na katero igra Boštjan Gombač. Najdišče zato ni kraj stalne hrambe izvirnega glasbila. Raziskane plasti Divjih bab I turistični zavod časovno uvršča med približno 35.000 in 116.000 let; posamezna najdba glasbila in celotno zaporedje plasti imata različen časovni obseg.
Razlago nastanka lukenj so raziskovalci po pregledu v načrtu preverjali s praktičnimi poskusi in večrezinsko računalniško tomografijo. Ivan Turk je v sodelovanju s Strojno fakulteto v Ljubljani uporabljal kovinske odlitke zobovij jamskega medveda, hijene in volka za poskusno luknjanje sodobnih stegnenic mladih medvedov. Drugi poskusi so pokazali, da je mogoče podobne odprtine izdelati tudi brez vidnih sledov orodja. Dokument rezultate tomografije povzema tako, da so štiri luknje nastale pred večino poškodb, pripisanih zverem. To predstavlja kot podporo razlagi človeške izdelave glasbila.
Viri: Zavod za turizem Cerkno: Arheološki park Divje babe ↗ · LTO Laufar Cerkno: Načrt upravljanja Arheološkega parka Divje babe, februar 2022, uporabljene fizične strani 8, 22, 24–25, 27–28, 31–35 ter 37–38 ↗
Od prvih sond do mokrega sejanja
Načrt upravljanja iz februarja 2022 povzema, da so domačini Divje babe I že pred izkopavanji poznali kot nahajališče medvedjih kosti in zob. Prvo arheološko sondiranje je leta 1978 vodil Mitja Brodar z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Njegovi rezultati so spodbudili sistematična izkopavanja leta 1980; terensko delo je vodil Ivan Turk. Prva faza je trajala do leta 1986. Brodarjevo delo je bilo usmerjeno pred jamo in v njen vhodni del, v notranjosti pa je bila manjša sonda brez paleolitskih najdb.
Za drugo fazo dokument navaja obdobje 1989–1999 in vodstvo J. Dirjeca ter I. Turka. Raziskovalca sta kopala predvsem v osrednjem predelu jame, plitek jarek pa tudi ob vzhodni steni. Uvedla sta mokro sejanje vseh izkopanih sedimentov. Gradivo sta izkopavala v dvanajst centimetrov debelih režnjih, kar je omogočilo razvrščanje v sedimentacijske nivoje. Z radiometričnimi datacijami so raziskovalci ocenjevali tudi hitrost nalaganja jamskih sedimentov. Terenske podatke so dopolnile pelodne analize, analize oglja ter akustično in eksperimentalno preučevanje najdb.
V pregledu najdb dokument navaja več kot sedemsto kamnitih artefaktov iz Divjih bab I, med katerimi jih je bilo 575 tipološko opredeljivih. Popis zajema tudi štirinajst odlomkov koščenih artefaktov in enaindvajset ostankov kurišč oziroma ognjišč. Večino orodnih najdb uvršča v mousterien, obdobje srednjega paleolitika. Poleg predmetov so raziskovalci obdelali več kot 2300 primerkov oglja. Prav oglje in pelod iz jamskih plasti sta pomembna dela gradiva za razumevanje nekdanjega okolja tega najdišča.
Načrt povzema tudi starejše posege v jamo. Po pripovedi domačinov se je med obema svetovnima vojnama za fosile zanimal zbiratelj iz Italije, ki je v njej kopal. Med drugo svetovno vojno so partizani želeli urediti bolnico in v jamo spravili gradbeni les. Nemci so ga zažgali; dokument ta dogodek povezuje z onesnaženjem jamskih plasti z mlajšim ogljem. Pri paleontološkem gradivu posebej izstopa jamski medved: njegove kosti predstavljajo več kot devetdeset odstotkov najdb. Poleg njega popis omenja več kot petdeset pleistocenskih živalskih vrst, med njimi jamskega leva in leoparda.
Načrt med posebnimi vprašanji najdišča obravnava tudi lobanje jamskih medvedov, za katere so raziskovalci domnevali namensko postavitev. Takšna razporeditev bi lahko nakazovala obredno uporabo jame, vendar dokument izrecno poudari, da za potrditev te razlage še ni dovolj dokazov. Koščene konice in kamnito orodje pa obravnava kot materialne sledove neandertalcev.
Pajštve v Dolenji in Gorenji vasi
V Dolenji vasi sta evidentirani dve sušilnici iz 19. stoletja. Pajštva na domačiji Šebrelje 20 ima pravokoten tloris in dvokapno streho, krito z opečnimi zarezniki. Registrski opis navaja ohranjene lese. Druga stoji pri Mlakarjevi domačiji na številki 16. Je manjša zidana stavba s strmo dvokapnico in opaženimi zatrepi. Prostor pod streho je v zapisu opisan kot ropotarnica; tudi tu so navedene lese.
V Gorenji vasi je sušilnica ob kolovozni poti nasproti gasilskega doma. Register jo datira v 19. stoletje ter opisuje pravokoten tloris in dvokapnico z betonskimi bobrovci. Ob popisu je bila ocenjena kot stavba v zelo slabem stanju. Nasproti hiše Šebrelje 59 je druga pajštva iz druge polovice 19. stoletja. V njenem registrskem opisu so ohranjena lupina, kurišče in pravokotna osnova s salonitno dvokapnico, tedanja raba pa je bila kokošnjak. Ti opisi podajajo stanje iz dediščinske evidence.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: Šebrelje, 14 celotnih poimenskih zapisov ↗
Pitnik, razpelo in kapelica
Ob zidu pokopališča, desno od vhoda, je pitnik s preloma 19. in 20. stoletja. Visok je 128 centimetrov. Osmerokotna baza se v štirih profiliranih stopnicah zoži do prstana, nad katerim je vazast del stebra s štirimi akantovimi listi. Osrednji valjasti del s pipo je novejši, vrh pa zaključuje zvonasta kapa.
Na križišču poti na Kovk, vzhodno od hiše Šebrelje 69, stoji leseno znamenje s konca 19. stoletja. Podoba Križanega je v registru označena kot ljudsko delo, nad njo pa je dvokapna lesena streha. Na prevalu Lansko brdo pri domačiji Šebrelje 83 v Šebreljskem Vrhu je kapelica iz leta 1921. Kvadratni betonski podstavek nosi stavbo s tremi zastekljenimi odprtinami in piramidasto streho. Njeno zunanjščino krasijo v ometu izvedena dekoracija ter poudarjeni barvani robovi. V notranjosti je oltarček s kipom Srca Jezusovega.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: Šebrelje, 14 celotnih poimenskih zapisov ↗
Na Krogu in Mirišče
Severovzhodno nad Dolenjo vasjo je arheološko območje Na Krogu. Naključna najdba keramične posode je podlaga registrski domnevi o prazgodovinski ali rimskodobni naselbini oziroma grobišču. Območje je neraziskano, stalna kmetijska obdelava pa ga je po opisu močno poškodovala. Med Dolenjo in Srednjo vasjo leži Mirišče. Ledinsko ime in ljudsko izročilo o starem britofu sta podlaga opredelitvi potencialnega rimskodobnega ali srednjeveškega grobišča. Tudi to območje je neraziskano.
Načrt upravljanja opisuje še najdbo pri cerkvi sv. Ivana Krstnika nad jamo. Arheologinja Patricija Bratina je tam leta 2006 v sedimentih pleistocenske starosti našla levallois odbitek in jedro. Zaradi podobnosti z gradivom iz Divjih bab I dokument dopušča možnost planega paleolitskega najdišča v bližini. Najdba torej ni predstavljena kot že raziskana naselbina: njen pomen je v možnosti, da bi se sledovi dejavnosti ohranili tudi zunaj jamskega prostora.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: Šebrelje, 14 celotnih poimenskih zapisov ↗ · LTO Laufar Cerkno: Načrt upravljanja Arheološkega parka Divje babe, februar 2022, uporabljene fizične strani 8, 22, 24–25, 27–28, 31–35 ter 37–38 ↗
Kako so zaščitili plasti in uredili dostop
Za potrebe raziskav je ZRC SAZU leta 1991 postavil tovorno žičnico. Po opisu iz leta 2022 je na platoju pred jamo ostal kovinski steber njene nosilne jeklenice. Jamo so varovali z rešetkami, notranjo streho in zaščito profila pred vhodom. Arheološki park Divje babe je bil ustanovljen leta 2005. Leta 2013 so razširili dostop in izvedli podporne zidove. Popis infrastrukture zajema pot od cerkve sv. Ivana, plato, stopnice z ograjami, osvetlitev ter informativne in usmerjevalne table.
Notranje profile so po istem dokumentu pred prenikajočo vodo zaščitili s plastificirano ponjavo; vodo in kondenz so po ceveh odvajali na pobočje pred jamo. Plasti so označene z žeblji, vrvicami in opisnimi listki. Zunanji čelni profil je bil namenjen znanstvenemu raziskovanju in ni bil dostopen obiskovalcem. V zadnjem delu so odkrili več medvedjih kosti, deloma v anatomski legi, ter domnevali nekdanji brlog. Ta del so po raziskavi namensko zasuli, da bi preprečili odtujevanje kosti in poškodovanje plasti.