Spodnja Velka: Mihov izvir in druge znamenitosti
Spodnja Velka v Slovenskih goricah
Spodnja Velka je razloženo naselje v občini Šentilj, na območju Krajevne skupnosti Velka. Velko občinska predstavitev uvršča na sever osrednjega dela Slovenskih goric. Kmetije so razložene po gričevju med dolinama zgornjega toka Ščavnice in potoka Velke. Poleg Spodnje Velke v krajevno skupnost sodijo Trate, Zgornja Velka in Dražen Vrh; sedež ima na Zgornji Velki. Podobni imeni označujeta ločeni naselji, ki se pogosto omenjata skupaj. Ob cesti, ki ju povezuje, stoji Aršičeva kapelica. Če povezavi sledimo naprej proti Zgornjemu Gasteraju, je ob njej tudi Pezdičkovo znamenje. Cesta je tako orientacija pri iskanju obeh obeležij. [1][6]
Koliko prebivalcev ima naselje
Spodnja Velka je po podatkih SURS leta 2026 štela 423 prebivalcev. Med njimi je bilo 208 moških in 215 žensk, povprečna starost pa je znašala 44,6 leta. V statistični tabeli za leto 2020 je za isto naselje navedenih 441 prebivalcev. Številki torej opisujeta stanje v različnih referenčnih letih. Zbirka izbranih kazalnikov za leto 2026 navaja tudi površino naselja, ki znaša 6,3 kvadratnega kilometra. Ti podatki veljajo za celotno Spodnjo Velko, v širši krajevni skupnosti Velka pa so še drugi kraji. Statistična šifra naselja je 118011. SURS ga vodi ločeno od Zgornje Velke in občine Šentilj. [1][3][7]
Partizanska postojanka Mihov izvir
Mihov izvir je nekdanja partizanska postojanka sredi razloženega naselja, pri naslovu Spodnja Velka 31. Ime je dobila po Šauperl Miju, pri katerem je bil glavni bunker. Postojanka je nastajala ob organiziranju narodnoosvobodilnega gibanja na Velki. Pokrajinski komite KPS je leta 1943 v Slovenske gorice poslal Srečka Rojsa Nika in Franca Zalaznika Leona. Njune naloge so segale tudi na območje Velke, kjer so nato začeli urejati postojanko z bunkerji. Glavni je bil v Spodnji Velki pri Šauperl Miju. [2]
Leta 1963 so nekdanji borci narodnoosvobodilnega boja nad bunkerjem postavili brunarico s spominsko razstavo. O vojnem obdobju in poznejši obnovi govori granitna spominska plošča: navaja postojanko iz leta 1944 in obnovo leta 1969. Ti letnici se nanašata na postojanko, podatek o postavitvi povojne brunarice pa na drugo obdobje urejanja spominskega kraja. V evidenci kulturne dediščine je Mihov izvir vpisan z oznako EŠD 7828. [2][6]
Kapelica, znamenje in starejša hiša
Med registrirano dediščino Spodnje Velke so Aršičeva kapelica, Pezdičkovo znamenje in hiša Spodnja Velka 59. Kapelica iz 19. stoletja je na vzhodni strani ceste med Zgornjo in Spodnjo Velko, v bližini hiše Spodnja Velka 79A. Pezdičkovo znamenje datira v zadnjo četrtino 19. stoletja. Stoji pri hiši Spodnja Velka 1 na severnem robu vasi, na zahodni strani ceste iz Zgornje Velke skozi Spodnjo Velko proti Zgornjemu Gasteraju. Obe sakralni obeležji sta del obcestne dediščine naselja. Stanovanjska hiša s številko 59 stoji v osrednjem delu razloženega kraja in izvira iz prve četrtine 20. stoletja. [6]
Pohod proti Rajšpovi gomili
Šentiljska planinska pot v okolici Spodnje Velke vodi od Marije Snežne na Zgornji Velki do Rajšpove gomile. Po časovnici Planinskega društva Paloma ta odsek prehodimo v 35 minutah. Cerkev je šesta kontrolna točka obhoda, Rajšpova gomila oziroma kmetija Rajšp pa sedma. Od tod se pot nadaljuje k lovskemu domu na Vranjem Vrhu; za ta del društvo navaja dve uri hoje. Oba odseka sodita v daljšo krožno pot po občini Šentilj. Obiskovalec ju lahko prehodi tudi brez celotnega obhoda, saj je pot mogoče opravljati po delih. [4]
Zamisel o povezovanju dotedanjih poti je marca 2001 predstavil Srečko Najmajster. Trasiranju in markiranju so se pridružile priprave dnevnika in žigov za kontrolne točke. Odprtje Šentiljske planinske poti je bilo 20. oktobra 2001. Julija 2002 je izšel še vodnik. Možnost hoje v več odsekih pride prav tudi pri obisku Velke. [4]
Cerkev Marije Snežne v sosednjem naselju
Cerkev Marije Snežne na Zgornji Velki je cilj za izlet v okolico Spodnje Velke. Gradili so jo od leta 1789 do leta 1791. Pred njo je na Einsiedelbergu ob desnem bregu Mure, v bližini gradu Trate, stala manjša cerkev iz leta 1689. Leta 1788 so jo podrli, njeno gradivo pa prenesli v novo stavbo na Zgornji Velki. Gradnjo je vodil kaplan Matija Purgaj. Prvo mašo je v cerkvi, ki so jo še gradili, daroval 8. decembra 1789. Nastanek sedanje cerkve je povezan s tem prenosom z obmurske lege. [5]
Cerkev ima eno ladjo s kapelami, obokano notranjščino in kvadraten zvonik. Oprema je baročna. Glavni oltar in prižnico je izdelal Jožef Holzinger, avtor nekaterih plastik pa je radgonski kipar Janez Klein. Ob vzhodni fasadi je razpelo s Križanim. Pri ogledu jedra Zgornje Velke se lahko ustavimo še pri obnovljenem vodnjaku ob cerkvi, na katerem so verzi Toneta Kuntnerja. [5]