Stare Žage: vodna moč, Šprajcerjev mlin in kočevarska zgodba
Stare Žage so naselje v občini Dolenjske Toplice ob cesti proti Semiču, v tesni dolini Črmošnjice. Krajevno ime spominja na vodne žage, ki so predelovale les iz okolice. Mlin, žaga in kovačnica pri Šprajcerju so najizrazitejša povezava s to tehniško preteklostjo.
Dolina je omogočala predelavo lesa
Močan padec vodnega toka je omogočal pogon žag in mlinov. Društvo kočevarjev navaja, da je po urbarskih zapisih že v 16. stoletju delovalo šest vodnih žag. Deske so z vozovi prevažali po Dolenjskem, Beli krajini in na Hrvaško. Med obema svetovnima vojnama je del lesa odhajal proti pristanišču Sušak.
Šprajcerjev mlin in žaga stojita na desnem bregu potoka, na naslovu Stare Žage 12. Do obrata vodi kamnit most z enim lokom. Nekdanja kočevarska žaga je tipa venecianka, torej vodna žaga. Mlinske in žagarske naprave so delno ohranjene, v kleti zidane stavbe pa je kovačnica.
Viri: Društvo kočevarjev staroselcev: Stare Žage ↗ · Ministrstvo za kulturo: RNPD, polni krajevni zapisi (CC BY 4.0) ↗
Ob vodi so živeli obrtniki in gostilničarji
Krajevno gospodarstvo je združevalo različna dela. Domačija na številki 18 je bila zasnovana za malega kmeta in mizarja. Ob stanovanjski hiši sta še mizarska delavnica in hlev. Takšna razporeditev kaže, da obdelovanje zemlje, reja živine in obrt niso bili ločeni svetovi, temveč deli istega gospodinjstva.
Na domačiji Stare Žage 10 in 11 so od leta 1900 do 1941 delovali gostilna, trafika in trgovina. Del sklopa je tudi paviljon z ledenico, prostorom za hladno shranjevanje. Razpotegnjena vas ob cesti zato ni bila le niz žagarskih obratov, temveč tudi kraj oskrbe in srečevanja ljudi.
Viri: Ministrstvo za kulturo: RNPD, polni krajevni zapisi (CC BY 4.0) ↗
Vojne delavnice in ohranjeni vodni obrat
Konec decembra 1941 se je izselila večina kočevarskih prebivalcev. Po kapitulaciji Italije so v Starih Žagah delovale različne partizanske delavnice, med njimi avtomehanična, puškarska in čevljarska. Društvo kočevarjev navaja, da je Šprajcerjeva žaga dobavljala tehnični les tudi roškim bazam, vključno z Bazo 20.
Dolenjski muzej pri partizanskih delavnicah poudarja, da se niso ohranile. Današnji obisk tehniške dediščine zato temelji predvsem na starejšem vodnem obratu z delno ohranjenimi napravami in kovačnico. Ta povezuje zgodovino lesa, vode in popravljanja orodja na enem mestu.
Viri: Društvo kočevarjev staroselcev: Stare Žage ↗ · Dolenjski muzej: Kočevski rog, partizanske delavnice ↗ · Ministrstvo za kulturo: RNPD, polni krajevni zapisi (CC BY 4.0) ↗