Trška Gora: vinogradi, zidanice in cerkev Marijinega rojstva
Trška Gora v občini Novo mesto povezuje vinogradniško pokrajino z romarsko cerkvijo, starimi lipami in številnimi zidanicami.
Vinogradniška gorica nad Novim mestom
Trška Gora je naselje v občini Novo mesto in vinogradniška gorica severno od mesta. Register kulturne dediščine širše vinogradniško območje umešča med Ždinjo vas in Črešnjice, nad Bajnofom in neposredno nad traso ceste Ljubljana–Obrežje. Njegovo prepoznavno podobo sestavljajo vinogradi, zidanice, hrami in znamenja. Na vrhu stojita romarska cerkev Marijinega rojstva in skupina lip. Opis širše kulturne krajine ne določa današnjih upravnih meja naselja.
Uradni register naselij Trški Gori pripisuje površino 1,324 kvadratnega kilometra. SURS za 1. januar 2026 navaja 285 prebivalcev; ta podatek je bil objavljen 11. junija 2026.
Turistična predstavitev Visit Novo mesto navaja višino vrha 428 metrov. Od tod opisuje razglede proti Gorjancem, Kočevskemu rogu in Krški kotlini. Register ob tradicionalnem krajinskem vzorcu dolenjskih goric opozarja tudi na njegovo preoblikovanje zaradi pozidav. Vinogradniško območje zato ni predstavljeno kot povsem nespremenjena zgodovinska krajina; njegova evidenčna kategorija je dokumentarno varstvo oziroma ostalo.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: celotne trškogorske enote ↗ · Visit Novo mesto: Trška gora ↗ · Uradni register naselij Republike Slovenije ↗ · SURS: prebivalstvo po naseljih, 1. januar 2026; objava 11. junij 2026 ↗
Od vinogradniške posesti do viničarskih domov
Visit Novo mesto starejšo vinogradniško zgodovino povezuje z daritvijo oglejskega patriarha Pelegrina stiškemu samostanu leta 1135. Daritev je zajemala zemljišče z vinogradi in vinskim dvorcem Weinhof, poznejšim Bajnofom. Isti vir pojav krajevnega imena Trška gora umešča šele v petnajsto stoletje. Razlagi imena povezuje bodisi s trskom bodisi z novomeškimi trškimi prebivalci, ki so obdelovali vinograde; obe podaja kot možni razlagi.
Viničarje na Trški gori turistični zgodovinski pregled v pisnih virih zasleduje od devetnajstega stoletja. Vinograde so obdelovali v zameno za bivališče in osnovno oskrbo. Ob celoletnem delu so se nekateri stalno naselili med vinogradi ter z lastnikom sklenili deputatno pogodbo. Živeli so v svojem gospodinjstvu in delali tudi na drugi delodajalčevi zemlji.
Cerkev Marijinega rojstva in različne zgodovinske datacije
Cerkev stoji na odprtem prostoru s štirimi lipami. Registrski opis gradnjo na mestu starejše cerkve pripisuje stiškemu opatu Jakobu Reinprechtu leta 1621. Označuje jo kot manieristično arhitekturo s tradicionalnim prezbiterijem, severno kapelo iz leta 1756 ter lopama ob zvoniku. Njene oltarje in prižnico uvršča v tradicijo zlatih oltarjev.
Janez Höfler v Gradivu za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska navaja omembo romarske cerkve 19. februarja 1501. Sedanje poslopje povezuje z ustanovo istega stiškega opata, vendar gradnjo postavlja v leto 1620 in posvetitev v leto 1622. Za 27. april 1625 posebej navaja, da je tržaški škof Rajnald Scarlichi v cerkvi posvetil oltar svete Marije Magdalene. Prizidavo kapele svetega Izidorja datira v leto 1751.
Namenska turistična stran Visit Trška gora datum 27. april 1625 povezuje s posvetitvijo cerkve, kapelo svetega Izidorja pa z letom 1756 in zaobljubo ob živinski kugi. Gre za različna zapisa dogodkov in letnic: Höflerjev podatek o posvetitvi posameznega oltarja ni preoblikovan v datum posvetitve celotne stavbe.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: celotne trškogorske enote ↗ · Visit Trška gora: cerkev Marijinega rojstva ↗ · Janez Höfler: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska, str. 217 ↗
Portali, oboki in oltarna oprema
Turistični arhitekturni opis na zvoniku izpostavlja kamnito okrasje z opatovim grbom in angeloma. Portali imajo manieristične oblike, okna so šilastoločna, na južni fasadi zakristije pa so reliefno izdelane fiale. Ladjo prekriva banjasti obok, prezbiterij križno-rebrasti oboki. Ob zvoniku sta lopi z oltarjema.
Glavni leseni oltar isti vir postavlja v drugo polovico sedemnajstega stoletja. Med njegovimi figurami so svetniki in angeli, v atiki Bog Oče. Stranska oltarja in prižnico datira po letu 1727. Oltarne slike pripisuje Pavlu Künlu in letu 1857, križev pot A. Franzu Wisiaku ter letu 1861. Ohranjeni sta tudi veliki votivni podobi iz sedemnajstega stoletja. Poslikave oboka ladje iz leta 1926 pripisuje Kleinertu z Dunaja, orgle delavnici Janeza Mandlina iz Trebnjega.
V kapeli svetega Izidorja turistični opis navaja naslikano oltarno arhitekturo in svetnikovo podobo, ki jo slogovno primerja z opusom Antona Cebeja.
Štiri lipe in prostor pod njihovimi krošnjami
Najdebelejši lipi turistični opis pripisuje obseg 810 centimetrov in jo označuje kot najdebelejšo na Dolenjskem. Ob deblo je postavljena kamnita zložba, v bližini je ohranjena kamnita miza. Stran ta prostor povezuje s starejšim družabnim življenjem in reševanjem pravd pod krošnjami.
Najdebelejša lipa ima votlo deblo. Turistični opis njegovo prostornost ponazarja z navedbo, da bi v njem našlo zavetje deset odraslih ljudi; to je opis velikosti, ne povabilo k vstopanju.
Po isti predstavitvi naj bi večino lip zasadili leta 1622, najdebelejšo pa že prej. Letnica sajenja je torej podana kot domneva. Turistični vir navaja naravovarstveno zaščito od leta 1992 in opozarja, da v votlo deblo ni dovoljeno vstopati zaradi ogrožanja rastišča. Občinski spomeniški odlok ob cerkvi posebej varuje tudi lipe: prepoveduje njihovo poškodovanje ter neustrezne posege v njihovo vzdrževanje in rastne razmere.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: celotne trškogorske enote ↗ · Mestna občina Novo mesto: odlok o kulturnih spomenikih ↗ · Visit Trška gora: trškogorske lipe ↗
Grmska zidanica in praktični pouk vinogradništva
Grmska oziroma šolska zidanica stoji na naslovu Trška Gora 8, ob cesti iz Mačkovca proti vrhu. Nad kletjo ima gank in dva bivalna prostora: vežo s črno kuhinjo ter sobo s krušno pečjo. Ob stavbi sta dva vodnjaka, kapnici. Register gradnjo umešča v prvo četrtino devetnajstega stoletja in navaja meščansko lastništvo med letoma 1835 in 1887. Nato je postala last grmske kmetijske šole.
Turistični opis ima drugačno zgodnjo kronologijo: gradnjo postavlja v drugo polovico devetnajstega stoletja, lastništvo Jožefa Rosine pa med leti 1853 in 1887. Letnic 1835 in 1853 zato ne združujemo v en nesporen podatek. Oba zapisa se ujemata pri šolskem prevzemu leta 1887.
Visit Trška gora kot zadnjega viničarja navaja Franca Mlakarja. Med letoma 1928 in 1949 je z ženo Terezijo in nečakinjo skrbel za vinograd ter poučevanje dijakov. Njegovo delo je zajemalo vinogradniška opravila, protokolarne trgatve in varovanje vinograda ob romarskih dogodkih.
Po obdobju državnega posestva in upravljanja tovarne Krka je leta 2004 zidanico ponovno prevzela šola Grm. Turistični vir opisuje obnovo v treh fazah, dokončano leta 2016. Danes jo predstavlja kot prostor praktičnega šolskega programa z učenjem tradicionalnih vinogradniških tehnik in sodobnega vinarstva. Obnovljen terasni vinograd služi pouku. Občinski odlok stavbo poimensko obravnava kot kulturni spomenik v naselju Trška Gora.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: celotne trškogorske enote ↗ · Mestna občina Novo mesto: odlok o kulturnih spomenikih ↗ · Visit Trška gora: šolska zidanica ↗
Krkin hram in Ratajeva hiša
Krkin hram oziroma Ratajeva hiša stoji na številki 10, jugovzhodno od cerkve, ob poti iz Črešnjic. Register opisuje kamnito stavbo iz leta 1860, delno vkopano v breg, z obokano vinsko kletjo v pritličju in bivalnimi prostori nad njo. Ob njej sta leta 1970 adaptirano gospodarsko poslopje ter vinogradniška parcela s starimi terasami.
Turistična predstavitev začetke poslopja umešča že v zgodnje devetnajsto stoletje in ga povezuje z odvetnikom ter notarjem Josefom Suppanom. Leto 1860 v tej pripovedi pomeni nakup Karla Pollacka, prenovo in dozidavo prešnice. Registrsko datacijo stavbe in turistično zgodovino lastnikov tako predstavljamo ločeno. Družini Remec vir pripisuje poznejšo prenovo po načrtih Jožeta Plečnika.
V tridesetih letih dvajsetega stoletja je posest kupil agronom Ivan Rataj. Njegova žena Vida je odprla vinotoč. Turistični opis omenja tudi zgodnje gojenje sorte portugalke na posestvu. Leta 1977 je posest prevzela tovarna Krka ter jo preuredila v turistično-gostinski kompleks. Stran kot upravljavca navaja Terme Krka in dokumentira celovito prenovo leta 2024, pri kateri je bila zamenjana tudi slamnata streha.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: celotne trškogorske enote ↗ · Visit Trška gora: Krkin hram ↗
Zidanica Marjana Kozine
Na jugovzhodnem pobočju stoji zidanica skladatelja Marjana Kozine, Trška Gora 6. Trietažna stavba je nastajala v več fazah in je delno kamnita, delno lesena. Register jo uvršča v prvo četrtino devetnajstega stoletja ter jo opisuje kot eno redkih ohranjenih zidanic premožnejše novomeške družine. Kozina je v družinski zidanici ustvarjal.
Visit Trška gora navaja, da klavir iz zidanice danes hranijo v Dolenjskem muzeju. Za stavbo opisuje propadanje po skladateljevi smrti in prizadevanja za revitalizacijo. Protokolarni objekt ter prostor kulturnih dogodkov predstavlja kot načrt po prenovi. S tem ne potrjuje že izvedene prenove ali današnje redne odprtosti obiskovalcem. Občinski odlok zidanico poimensko umešča v naselje in varuje kot kulturni spomenik.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: celotne trškogorske enote ↗ · Mestna občina Novo mesto: odlok o kulturnih spomenikih ↗ · Visit Trška gora: Kozinova zidanica ↗
Slakov spomenik in vinogradniška povezava
Lojze Slak je na Trški gori imel vinograd in zidanico, kjer je prideloval cviček. Leta 2012 mu je Društvo vinogradnikov Trška gora v bližini cerkve postavilo spomenik. Po namenski turistični predstavitvi ga je zasnoval arhitekt Igor Merlin. Rdeči elementi simbolizirajo cviček, ogrodje pa spominja na harmoniko.
Isti vir opisuje društveni pohod Po Slakovi poti, ki ga organizirajo od postavitve spomenika. Krožna pot je dolga osem kilometrov in vodi mimo Slakove zidanice do spomenika. Podatek velja za celotno pohodniško traso; ne pomeni dolžine poti znotraj današnje upravne meje naselja ali razdalje zgolj od zidanice do spomenika.
Hiše, kleti in domovi viničarjev
Hiša Pri Drezet na številki 12 stoji južno od cerkve. Pritlična kamnita stavba z mansardo je bila med letoma 1914 in 1918 zgrajena kot počitniška hiša ljubljanskega lončarja Jesenka. Ob njej stojita garaža in drvarnica. Kumpova oziroma Kastelčeva zidanica na številki 22, zahodno od cerkve, je drugačen vrhkletni tip iz druge polovice devetnajstega stoletja. Pod nadstropjem sta dve veliki obokani kleti, zgoraj prešnica, hiša in veža.
Domačija na naslovu Trška Gora 29 stoji na Kamen Vrhu, jugovzhodno od Ždinje vasi. Bila je dom viničarja bajnofske graščine. Prvotno leseno stavbo je nadomestila kamnita hiša z obokano vinsko kletjo. Leta 1957 so vrhkletni del preuredili v več bivalnih prostorov, predelali črno kuhinjo in stranišče na štrbunk.
Sušnikova hiša na številki 34 je nastala iz zidanice iz leta 1889, s krajšo stranico vkopane v breg. Po prvi svetovni vojni so na severni strani dodali vrhkletno hišo s prešnico spodaj in bivalnimi prostori nad njo. Drenikova zidanica na številki 183 je kamnito-opečna stavba s konca devetnajstega stoletja nad Muren dolom. V zgornjem delu sta prešnica in prostor za občasno bivanje. Drenikovo zidanico register umešča zahodno od cerkve, ob pot iz Ždinje vasi čez Kamni Vrh. Sušnikova stoji na pobočju severozahodno od Bajnofa.
Bergmanova zidanica na številki 236 je pritlična kamnita stavba, zgrajena za viničarja na prelomu osemnajstega in devetnajstega stoletja. Prvotno je pripadala stiškemu samostanu, pozneje meščanski novomeški družini. Potočarjeva hiša na številki 1 je delno zidana in delno lesena hiša osebenjka iz sredine devetnajstega stoletja. Ima vežo s črno kuhinjo in hišo; do približno leta 1955 je imela slamnato streho. Bergmanova hiša ima večprostorno notranjščino. Potočarjeva je delno podkletena in stoji ob asfaltirani poti iz Mačkovca, severozahodno od nekdanje graščine Bajnof.
Blažčeva zidanica ob poti iz Mačkovca, severozahodno od nekdanjega Bajnofa, ima začasni bivalni prostor nad kletjo. Delno je kamnita in delno lesena, na lesenem kletnem portalu pa je letnica 1877. Register jo opisuje kot stavbo v slabem gradbenem stanju in jo vodi v dokumentarnem varstvu. Ta opis ne potrjuje današnje obnovljenosti.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: celotne trškogorske enote ↗
Znamenji ob cerkvi in romarski poti
Marijino znamenje stoji južno od cerkve, blizu hiše Trška Gora 67. Sredi devetnajstega stoletja postavljeno neogotsko znamenje ima ozek slop in širši vrhnji nastavek v obliki hišice. V njem je lesen kip Marije Kraljice z detetom.
Slopno oziroma kužno znamenje stoji na jugozahodnem začetku Muren dola, ob romarski poti zahodno od cerkve. Register ga datira v drugo polovico devetnajstega stoletja in opisuje niše v dveh nadstropjih. Spodnje so polkrožno zaključene in vsebujejo ostanke poslikav; v eni je sveti Krištof. Zgornje niše so okrogle. Obnova je po registru sledila letu 1985. Občinski odlok ga varuje kot spomenik lokalnega pomena.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: celotne trškogorske enote ↗ · Mestna občina Novo mesto: odlok o kulturnih spomenikih ↗
Nastanitve in odprte zidanice
Visit Novo mesto povojni razvoj povezuje z modernizacijo vinogradov pod zadrugo Krka in njihovo poznejšo razprodajo. Novi lastniki so zidanice prilagajali prostemu času; elektrifikacija v šestdesetih letih je izboljšala bivalne razmere. Po letu 1991 so številne postale stalna domovanja. Turistična ponudba Odprtih zidanic vključuje sprejem v vinskih kleteh, vino in domače jedi, Turizem v zidanicah pa tudi prenočevanje.