Ustje: sotočje, cerkvi in spomin na požig
Ustje v občini Ajdovščina se vzpenja nad sotočjem Vipave in Hublja. Njegovo zgodovino zaznamujejo cerkvi, fosilna nahajališča in spomin na leto 1942.
Vas nad sotočjem Vipave in Hublja
Občinska predstavitev Ustje umešča ob vznožje Vipavskih gričev, blizu sotočja rek Vipave in Hublja. Vas se vzpenja po jugovzhodnem pobočju hriba na desnem bregu Vipave. Njegov vrh pri cerkvi svetega Janeza doseže 147 metrov nadmorske višine. Med zaselki opis našteva Brith, Furtunovše, Tnalo, Gabrijeli, Vas, Bizjaki in Uhanje; del poselitve sega tudi na levi breg reke.
Krajevna skupnost združuje Ustje in Dolenje. Občinski opis Dolenje z zaselkom Bačarji posebej umešča na levi breg Vipave. Podatka o obeh vaseh zato ni mogoče enačiti samo z naseljem Ustje. Kraj obdaja kmetijska pokrajina: poleg vinogradov predstavitev omenja polja, sadovnjake in travnike, med dejavnostmi domačinov pa poljedelstvo, živinorejo, vinogradništvo, vinarstvo ter obrtništvo.
Borov gozd in fosilna nahajališča
Na severovzhodnem pobočju je borov gozd, po občinskem opisu zasajen v času Avstroogrske monarhije kot zaščita pred vipavsko burjo. Na zahodni in jugozahodni strani se pobočja skozi vinograde postopoma izravnajo. Pod vasjo stoji mogočen hrast, ki ga predstavitev označuje kot naravni spomenik in izhodiščno točko označene poti po Vertovčevih sledeh.
Občina okolico Ustja predstavlja tudi kot območje fosilnih nahajališč. Domačemu zbiralcu Stanislavu Bačarju pripisuje odkritje dveh primerkov, poimenovanih po krajih najdbe. Nummulites ustjensis nosi ime Ustja, Nummulites vipavensis pa Vipavske doline. Ta poimenovanja so navedena kot del občinske predstavitve naravnih posebnosti kraja.
Krajevno ime in srednjeveški zapis
Občina podaja dve možni razlagi imena: povezavo z ustjem Hublja in Vipave ter povezavo s svetim Justom, farnim zavetnikom. Pri drugi omenja domnevno starejšo obliko Justje in zgodovinsko navezanost na Trst. Obe razlagi sta predstavljeni kot možnosti. V tržaških srednjeveških virih občinski opis navaja zapis iz leta 1401 ob smrti Hermacora oziroma Mohorja de Ustia.
Sveti Janez na hribu in sveti Just na trgu
Najstarejši ohranjeni vaški spomenik je po občinskem opisu cerkev svetega Janeza na vrhu hriba. Kamniti portal nosi letnico 1618. Lega, stavbna zasnova in obzidje so v predstavitvi podlaga za domnevo o nekdanjem taboru v času turških vpadov; njegovega obstoja ne navaja kot dokončno potrjenega arheološkega dejstva.
Baročna cerkev svetega Justa stoji na vaškem trgu in je bila dograjena leta 1766. Predstavitev kot baročno opisuje tudi njeno notranjost in opremo. Cerkev obdaja obzidje s pokopališčem, pred njo pa stoji stara lipa, navedena kot naravni spomenik. Gre za drug cerkveni objekt kot cerkev svetega Janeza na vrhu hriba.
Spomin na 8. avgust 1942
Osrednji vojni dogodek krajevne zgodovine je požig 8. avgusta 1942. Po občinski predstavitvi so italijanski vojaki alpske divizije Giulia vas požgali in ustrelili osem talcev. Na dogodek opozarja spomenik pod vasjo, datum pa domačini obeležujejo kot krajevni praznik.
Ajdovski zdravnik in pisatelj Danilo Lokar je svojo literarno obravnavo tragedije zapisal v noveli Sodni dan na vasi. Občina navaja, da je za zbirko novel z istim naslovom prejel Prešernovo nagrado. Krajevni spomin je tako predstavljen s spomenikom, praznikom in literarnim delom.
Pohodništvo, društva in vaški prostori
Pri hrastu pod Ustjem se po občinskem opisu zbirajo udeleženci tradicionalnega Pohoda po Vertovčevih poteh. Predstavitev kot termin navaja prvo nedeljo po martinovi nedelji. Med vaškimi združenji našteva cerkveni pevski zbor, balinarski klub in mladinsko kulturno-umetniško-rekreativno društvo Numulit.us, pod vasjo pa poligon Športnega kinološkega društva Ajdovščina.
Občinski zapis opisuje tudi prostovoljno delo pri nogometnem igrišču na Grbavici in večnamenskem objektu v središču vasi. Slednjega so predali namenu ob krajevnem prazniku leta 2012; v njem so prostori krajevne skupnosti in avtobusna čakalnica. Prenovo mrliške vežice in razširitev pokopališča predstavitev datira v leto 2007.
Prehod čez Vipavo in sosednje Dolenje
Občinska predstavitev v okviru skupnosti posebej opiše Novakov mlin na levem bregu rokava Vipave v Dolenjah. Kompleks se je razvijal od devetnajstega do dvajsetega stoletja in je združeval mlin ter žago. Stavbe so večinoma zidane iz avtohtonega kamna nepravilnih oblik, z manjšimi napušči in lesenimi ganki. Iz Dolenj vodi mimo mlina prek Vipave tudi kamniti most, ki ga opis povezuje z Napoleonovimi časi. Mlin in most sta tu predstavljena kot sosednja dediščina Dolenj.