Žerjav: industrijska zgodovina ob Meži in dediščina separacije
Žerjav ob Meži in Jazbini ima zgodovino predelave svinca in cinka. Separacija na skalnem pobočju ter Fetihova in Uršičeva vila so navedene v dediščinskem seznamu.
Kotlina ob Meži in Jazbini
Žerjav je naselje v občini Črna na Koroškem ob sotočju Meže in Jazbine. Zgodovinski pregled urbanističnega načrta povzema Krajevni leksikon Slovenije iz leta 1980: kotlino obdajajo strma apniško-dolomitna pobočja Šumahovega vrha, Ostrčnjakovega vrha in Pogorevca. Industrijske stavbe opisuje na obeh bregovih Meže ob cesti med Mežico in Črno.
Po istem starejšem opisu se je stanovanjski del razvijal predvsem po letih 1921 in 1950 na ravnici ob izlivu Jazbine. Ob potoku je vodila stranska cesta pod Uršljo goro, pešpot pa mimo Križana proti Razborju in Slovenj Gradcu. Ime naselja povezuje z bratoma Žerjav, rudarskima podjetnikoma, ki sta se oktobra 1790 priselila iz Laboške doline.
Starejši leksikon med predelovalnimi obrati poleg topilnice omenja proizvodnjo svinčenega prahu, šiber, pločevine in cevi ter tovarno industrijskih svinčenih akumulatorjev, ustanovljeno leta 1967. Rudnik je imel v kraju tudi glavno transformatorsko postajo, delavnice in skladišča. Gre za popis iz leta 1980.
Topilnica in nekdanja cementarna
Leksikon začetek delovanja stop, mlina za rudo in majhne topilnice ob Meži pod Ostrčnjakom postavlja v leto 1746. Med letoma 1862 in 1890 je v Žerjavu delovala Rainerjeva cementarna. Močnejši razvoj kraja povezuje z izgradnjo centralne topilnice mežiških rudnikov leta 1897.
Zbornik Koroška inovativnost obravnava tudi topilnico in izbiralnico severozahodno od kmetije Osterčnjak, na območju današnjega Žerjava. Brata Žerjav sta leta 1813 imela koncesijo za plameno peč. Kurili so jo z drvmi in ogljem ter v njej čistili svinčeve lupe.
Zgodovinski pregled opisuje tudi žičnico za odvoz jalovine iz separacije na pobočje nad njo. Zgrajena je bila leta 1914, ukinjena pa leta 1967. Dovoz rude v separacijo je povezoval Ravšarjev rov s predelovalnim objektom nad dolino.
Viri: Urbanistični načrt Žerjava – zgodovinski pregled in citat Krajevnega leksikona Slovenije 1980, fizični strani 24–25 ↗ · GZS, Koroška inovativnost – Metalurške peči, fizična stran 26, tiskana stran 24 ↗
Separacija in metalurške naprave
Zbornik pri separaciji, dograjeni leta 1914, navaja dvojno strojno trebilnico ter 372 čistilnih, drobilnih, vodovzdržnih in prevoznih naprav. V obdobju med svetovnima vojnama jo je angleška družba preuredila za flotacijski način predelave rude.
Ob separaciji je stala topilnica. Za leto 1926 je dokumentirana ena visoka peč, šest amerikanskih peči, štirje pražilniki in dva čistilna kotla, poleg drugih strojev. Prispevek te naprave obravnava v poglavju o razvoju metalurških peči; regionalnih peči v drugih krajih ne umeščamo v Žerjav.
Viri: GZS, Koroška inovativnost – Metalurške peči, fizična stran 26, tiskana stran 24 ↗
Štiri stopnje na skalnem pobočju
Namenski dediščinski opis separacije loči začetek gradnje leta 1912 od začetka obratovanja dve leti pozneje. Načrte je pripravilo podjetje Humboldt iz Kölna. Objekt z opečno-jekleno konstrukcijo so postavili v štirih stopnjah na strmem skalnem pobočju desnega brega Meže. Navedenih 55,7 metra višine je omogočalo uporabo težnosti pri transportu materiala.
Najvišji del so zasedali zalogovniki rude, transformatorji in stikalne naprave. V drugi stopnji so rudo grobo ločevali, sortirali in drobili. Tretja je vsebovala ločevalnike, usedalnike koncentratov in čistilne stožce. Spodaj so bili ločevalniki mulja in skladišča koncentratov. Žičniški odvoz je povezoval koncentrate s topilnico; jalovina je skozi zbirni kanal prehajala v vagone za odvoz na odlagališče.
Opis navaja pridobitev rudniškega laboratorija leta 1930, pred katerim so vzorce za analize pošiljali v Celovec. Predelava rude v separaciji je s spremembami opreme trajala do leta 1994, ko je rudnik končal proizvodnjo.
Dediščinski opis po drugi svetovni vojni navaja vgradnjo strojev in naprav iz opuščene separacije rudnika Mačkatica ter flotacijskih strojev iz Bora. Opremo so spreminjali ob zmanjševanju vsebnosti svinca in cinka v rudi; konec predelave je ločen od nastanka ohranjene stavbe.
Viri: Koroški pokrajinski muzej in partnerski dediščinski projekt – Separacija Žerjav ↗
Separacija in dve vili v dediščinskem seznamu
V občinskem prikazu stanja prostora ima separacija evidenčno številko dediščine 9320. Poimenovana je »Mežica – Separacija Žerjav«, vendar jo stolpec naselja izrecno uvršča v Žerjav. Označena je kot spomenik profane stavbne dediščine. Namenski dediščinski opis lokacijo dodatno določa ob glavni cesti Črna–Mežica na desnem bregu Meže.
Isti seznam v Žerjav umešča tudi Fetihovo vilo z evidenčno številko 24679 ter Uršičevo vilo s številko 24678. Obe označuje kot profano stavbno dediščino. Seznam ju obravnava ločeno od separacije; podatki o njunih notranjih prostorih, obiskovanju ali odpiralnem času v uporabljenih virih niso navedeni.
Viri: Občina Črna na Koroškem – prikaz stanja prostora, samo dediščinski preglednici na fizičnih straneh 5–6 ↗ · Koroški pokrajinski muzej in partnerski dediščinski projekt – Separacija Žerjav ↗