Bojanci: pravoslavna cerkev in dediščina domačega tkanja
Bojanci so belokranjska vas v občini Črnomelj, vzhodno od Knežine, na razgibanem kraškem svetu. Med Gornjimi in Dolnjimi Bojanci stoji pravoslavna cerkev s pokopališčem, kulturno zgodovino vasi pa dopolnjuje dediščina domačega tkanja.
Uskoška vas in nekdanja šola
Bojanci sodijo med belokranjske kraje, katerih zgodovino so oblikovali uskoški priseljenci v 16. stoletju. Med stare vaške rodbine sodijo Vrlinići, Radojčići in Kordići. V preteklosti so živele v družinskih zadrugah, torej skupnostih sorodnikov s skupnim gospodarstvom. Takšna oblika skupnega življenja se je pri delu domačinov ohranila do druge svetovne vojne.
Osnovno šolo so v Bojancih dobili leta 1866. Štirirazrednico so leta 1963 zaprli zaradi premajhnega števila otrok, učenci pa so šolanje nadaljevali v Vinici. V starejšem vaškem vsakdanjiku je bilo pomembno tudi domače tkanje: do leta 1941 so v hišah izdelovali platno in različne uporabne tkanine.
Viri: Žarko Štrumbl: Uskoki na Slovenskem in v Žumberku, Arhivi XIV, 1991, str. 47–48 ↗
Cerkev med obema deloma vasi
Cerkev Obglavljenja sv. Janeza Krstnika stoji na travnikih med Gornjimi in Dolnjimi Bojanci. Verjetno je nastala ob koncu 18. stoletja in nadomestila starejšo leseno cerkev. Podolžna ladja se na vzhodu zaključuje polkrožno, pred vhodnim pročeljem pa je prislonjen zvonik.
V notranjosti je ikonostas, stena s podobami svetnikov, značilna za pravoslavne cerkve. Okoli stavbe se razprostira vaško pokopališče. V njegovem jugovzhodnem delu je grob z nagrobnikom, urejen leta 1978 po zamisli G. Šuklje. Napis ohranja imena osmih tu pokopanih padlih partizanov in devetih domačinov, ki so pokopani drugod. Grob je urejen iz kamna in betona.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine, današnja polna zapisa 12913 in 18311 ↗
Pregača iz Bojancev v muzejski zbirki
Konkreten predmet, ki povezuje vas s starejšim načinom oblačenja, je predpasnik oziroma pregača v etnološki zbirki Belokranjskega muzeja v Metliki. Izvira s konca 19. stoletja in ima inventarno številko 624. Izdelan je bil ročno iz raznobarvne volne.
Pri tkanju so uporabili tehniko klečanja oziroma iveranja. Tako nastajajo drobni in veliki geometrijski vzorci, razvrščeni v vodoravne nize. Predpasnik sodi k ženski noši pravoslavnega prebivalstva Bele krajine; njegov barvni in vzorčasti videz zato dopolnjuje predstavo o oblačilni dediščini tega dela pokrajine.
Viri: Belokranjski muzej: Etnologija, predpasnik iz Bojancev, inv. 624 ↗