Klavže: kovačija ob Sopoti in dediščina Baške grape
Klavže so naselje ob Bači in Sopoti v občini Tolmin. Kogojeva kovačija ob Sopoti predstavlja vodni pogon in obrt, vojaški pokopališči pa spomin na bolnišnico v zaledju soške fronte.
Kovačija na vodni pogon
V severnem delu Klavž, na naslovu šestnajst ob Sopoti, je Kogojeva kovačija. Delavnica je urejena v pritličju hiše z začetka dvajsetega stoletja, ob njej pa je skladišče za oglje in kurjavo. Anton Kogoj je s pomočniki in vajenci izdeloval kmečko ter gozdarsko orodje in transportne pripomočke. Delo je bilo povezano tudi z železniškimi in hidroenergetskimi gradnjami. Posebnost opreme je vzmetno kovaško kladivo na vodni pogon, imenovano norec. Pri spoznavanju kraja zato potok ni le del pokrajine: zagotavljal je moč za delovno napravo. Za prikaz kovaštva ali ogled notranjosti se dogovorimo vnaprej; ob običajnem sprehodu pa pogled na delavnico povežemo z mostom in vaškim jedrom.
Viri: Ministrstvo za kulturo – Register nepremične kulturne dediščine (EŠD 30680, 14651, 21210, 23261, 23003, 27411; CC BY 4.0) ↗ · Posoški razvojni center – Epicenter 1–2/2003, Kovačija v Klavžah ↗
Jedro ob mostu in stara pot
Pri mostu čez Sopoto je v vaškem jedru betonsko vodno korito z začetka dvajsetega stoletja. Ob njem je plošča z reliefom Device Marije. Drug manjši pomnik je slopno znamenje nasproti hiše Klavže 20a. Stoji na nekdanjem razpotju stare poti proti Podmelcu. Ima tri polkrožne niše in štirikapno korčno streho. V severni niši je kipec Brezmadežne, obrnjen proti podmelški cerkvi; izročilo ga pripisuje domačemu podobarju T. Seljaku. Zahodno od vasi, na levem bregu Bače, je večja domačija Sopotnica na številkah ena in dve. Poleg dveh stanovanjskih stavb jo sestavljajo hlev, toplar in klet, z zasnovami iz devetnajstega stoletja. Hiša in gospodarska poslopja Sopotnice so razporejeni v gručo ob levem bregu Bače.
Vojaški pokopališči nad progo
Jugozahodno od Klavž, nad železniško progo pri predoru Rakovec, sta evidentirani dve vojaški pokopališči. Nastali sta za vojake petnajstega korpusa avstroogrske vojske, umrle v bližnji bolnišnici med letoma 1915 in 1917. Pri eni ureditvi je ohranjen osrednji spomenik s posvetilom, pri drugi zidano razpelo in nagrobni kamen. Grobovi so ohranjeni, njihova polja pa niso več vidna. Del območja je dobil pašniško rabo. Pokopališči tako dopolnjujeta tehniško zgodbo kraja s spominom na bolnišnico v vojnem zaledju. Za krajši ogled se osredotočimo na most, korito in staro vaško povezavo. Območja nad železnico vključimo v posebej načrtovan peš obisk po obstoječih dostopih, ločeno od krajše poti skozi vaško jedro.