Laze znamenitosti: Gradič in stare domačije
Laze v Mestni občini Velenje
Laze so eno od štirih naselij Krajevne skupnosti Šentilj, ki jo sestavljajo še Arnače, Ložnica in Silova. Krajevna skupnost leži južno od Velenja, med Kožljem in Sevčnikom, med okoliškimi vzpetinami je tudi Gora. Njen sedež je na naslovu Arnače 1. Ime Šentilj označuje to širšo skupnost. [2][6]
Na dan 1. januarja 2026 so imele Laze skupaj 396 prebivalcev. Podatek velja za naselje s statistično šifro 133007 v občini Velenje. SiStat za leto 2026 navaja 209 moških in 187 žensk. V naselju je živelo 49 otrok, mlajših od 15 let, 257 oseb v starosti od 15 do 64 let ter 90 oseb, starih najmanj 65 let. [3]
Med otroki je bilo istega leta sedem mlajših od pet let, 24 jih je bilo starih od pet do devet let in 18 od deset do štirinajst let. Največja petletna starostna skupina so bili prebivalci od 55 do 59 let, ki jih je bilo 40. Najmanj 85 let je bilo starih devet prebivalcev. [3]
Nekdanja občina Šentilj pri Velenju
Laze so spadale v nekdanjo občino Šentilj pri Velenju. Po krajevnem zgodovinskem pregledu je ta postala samostojna leta 1862. Leta 1870 je obsegala Sveti Andraž, Arnače, Sveti Ilj, Kavče, Laze, Ložnico in Silovo ter štela 1043 prebivalcev. To je bilo število prebivalcev celotne občine. Leta 1890, ko Sveti Andraž ni bil več njen del, jih je imela 787. [6]
Občini Sveti Andraž pri Velenju in Sveti Ilj pri Velenju sta se leta 1934 združili v občino Ložnica pri Velenju. Delovala je do leta 1936, ko je bila 13. junija ponovno ustanovljena samostojna občina Sveti Ilj pri Velenju. Oktobra 1937 so Kavče priključili občini Velenje. Preostala občina je leta 1939 obsegala Arnače, Laze, Ložnico in Silovo ter štela 752 prebivalcev. [6]
Grad Švarcenštajn oziroma Gradič
Grad Švarcenštajn v Lazah imenujejo tudi Gradič. Prve pisne omembe so iz leta 1360, nekateri raziskovalci pa domnevajo, da je približno sto let starejši. V 15. stoletju je bil v lasti Celjskih grofov. Pozneje so se lastniki pogosto menjavali. Med kmečkim uporom leta 1635 so grad oplenili uporni kmetje. [7]
Prebivalci Švarcenštajna so v času reformacije podpirali protestantizem in z gradu razpečevali Dalmatinovo Biblijo. Leta 1819 je lastnik Sebastijan Križan odstopil prostor za učilnico ob ustanovitvi šentiljske osnovne šole. Bil je ded Mihaela in Josipa Vošnjaka. Šola je na gradu delovala tri leta, do selitve leta 1822. [7][8]
Viničarije in hišna imena
Turistično društvo Šentilj obstoj Poušove domačije povezuje s krstnim zapisom iz leta 1676. Plazniki so domačijo kupili leta 1939 in leta 1962 zgradili novo hišo. Pri Petekovih oziroma Oblakovih v Lazah 33 društvo opisuje stavbo iz leta 1657 s kamnito kletjo in lesenim stanovanjskim delom. Opis, dostopen oktobra 2026, je navajal, da so jo uporabljali za vinsko klet in počitek po delu v pripadajočem vinogradu. [1]
Obstoj domačije Videc oziroma Pečan v Lazah 16 potrjuje zapis v knjigi umrlih iz leta 1731. Do konca druge svetovne vojne je bila viničarija župnije Šmartno pri Slovenj Gradcu. Stanovalci so najemnino plačevali z delom v vinogradih, leta 1952 pa so postali lastniki domačije. Nekdanjo zidanico pri Kovačevem vinogradu so pozneje podrli; po zapisu društva so stavbo izbrisali 6. decembra 2010. [1]
Šentiljska vinska pot vodi tudi skozi Laze, kjer krajevna skupnost v opisu poti omenja Oblakovo kajžo. V njeni neposredni bližini je Irbarjeva domačija, katere staro kmečko hišo isti opis predstavlja kot obnovljeno. [2]
Kostanj v Lazah in bližnji Koželj
Turistično društvo Šentilj opisuje pravi kostanj, ki raste ob robu poti v Lazah. Iz skupnega starega panja izrašča več debel. Društvo drevo imenuje stoletni kostanj, vendar v opisu ne navaja njegove izmerjene starosti. [4]
Bližnji Koželj ima tri vrhove: Veliki Koželj meri 580 metrov, Koželj 590 metrov in Mali Koželj 501 meter. Starejša, nedatirana stran Turističnega društva Šentilj opisuje Družinsko, Glasbeno in Planinsko pot. Glasbena je posvečena skladatelju in glasbenemu pedagogu Franu Korunu Koželjskemu, Planinska pa je v tem opisu del Šaleške planinske poti. Stran omenja razglede na Velenjski grad in Velenjsko kotlino, ob jasnem vremenu tudi na Pohorje, Uršljo goro, Peco in Smrekovec. [8]
Šentiljsko središče in Lokalc
V skupnem šentiljskem središču so cerkev svetega Egidija, Tilnov dom in Dom krajanov s sedeži krajevnih društev. Tam sta tudi podružnična osnovna šola Šentilj in vrtec Sonček. Pod cerkvenim zvonikom je obeležje padlim v prvi svetovni vojni, na steni Doma krajanov pa obeležje žrtvam druge svetovne vojne. [2]
Mestna občina Velenje je brezplačni avtobusni prevoz Lokalc uvedla leta 2008. Na občinski strani so navedene tudi vožnje med tednom v Krajevno skupnost Šentilj. Vozni redi so objavljeni na občinski spletni strani in informacijskih tablah postajališč. Povezave so vključene tudi v Google Maps, ki prikazuje prihode na posamezna postajališča in pešpot do njih. [5]