Libeliče: plebiscitna zgodovina, kostnica in pot Velika uharica
Libeliče so obmejna vas ob terasastem Libeliškem polju. Zaznamuje jih sprememba državne meje leta 1922, med znamenitostmi pa izstopa srednjeveška kostnica.
Obmejna vas ob Libeliškem polju
Libeliče ležijo ob robu Libeliškega polja pod Libeliško goro. Gručasto jedro z regionalno cesto povezuje Dravograd. Polje je nastalo z odlaganjem dravskih naplavin in se proti reki spušča v terasah; zadnjo zarašča iglast gozd. Krajevna predstavitev vlogo nekdanjega brodarstva povezuje s pristaniščem, pomembnim v 16. stoletju.
Od plebiscita do spremembe meje leta 1922
Na koroškem plebiscitu leta 1920 se je po podatkih Koroškega pokrajinskega muzeja 57 odstotkov libeliških prebivalcev odločilo za Jugoslavijo. Kljub krajevnemu izidu so Libeliče pripadle Avstriji. Sledili so sestanki po kmetijah, zbiranje podpisov, javne zahteve po spremembi meje in prestavljanje mejnikov. Med ključnimi sodelujočimi muzej navaja župnika Antona Vogrinca, šolskega upravitelja Janka Gačnika ter šolskega nadzornika Rudolfa Mencina, člana razmejitvene komisije.
Rešitev je prinesla zamenjava ozemelj: Libeliče so prešle k Jugoslaviji, Sv. Lovrenc oziroma St. Lorenzen nad Dravogradom pa k Avstriji. Avstrijska oblast je vas zapustila 30. septembra 1922, slavje ob priključitvi je sledilo 1. oktobra. Ob stoletnici je muzej pripravil novo stalno razstavo v župnišču na naslovu Libeliče 34. Za obisk zahteva predhodno najavo najmanj dva delovna dneva prej; individualni ogled po objavljenih navodilih ni mogoč.
Viri: Koroški pokrajinski muzej: Libeliče 1922, nova stalna razstava ob stoletnici ↗
Cerkev, kostnica in ohranjeno vaško jedro
Register kulturne dediščine prvo pisno omembo vasi postavlja v leto 1201. Naselje je ohranilo gručasto zasnovo ter trški značaj 18. in 19. stoletja. Cerkev sv. Martina je starejša od tega zapisa o vasi: omenjena je leta 1106. Današnja stavba iz druge polovice 18. stoletja vsebuje dele romanskih zidov. Zahodni zvonik je prislonjen k ladji, ožji prezbiterij pa se zaključuje polkrožno. Večino sočasne opreme je izdelal kipar J. J. Mersi.
Posebnost ob cerkvi je srednjeveška kostnica sv. Mihaela, najverjetneje iz prve polovice 12. stoletja. Ima dve etaži: spodaj so zložene kosti, zgornji prostor je namenjen bogoslužju. Centralno stavbo z apsido prekriva strma stožčasta skodlasta streha. Baročno župnišče z začetka 18. stoletja ima obokane kletne in pritlične prostore, šotorasto streho ter ušesaste okenske obrobe. Na pročelju je medaljon s podobo Brezmadežne. Hišo Ring zaznamujejo opečni fasadni okraski z začetka 20. stoletja in ostanki starejše mizarske delavnice v kleti.
Viri: RNPD EŠD 3101: cerkev sv. Martina ↗ · RNPD EŠD 322: kostnica sv. Mihaela ↗ · RNPD EŠD 7399: župnišče ↗ · RNPD EŠD 7382: vas ↗ · RNPD EŠD 30561: hiša Ring ↗
Kuhinja, učilnica in pot žita
V župnišču je ohranjena črna kuhinja z odprtim ognjiščem in samostojno krušno pečjo. Dva kamnita stebra nosita visoka banjasta oboka. Obnova se je približala stanju pred drugo svetovno vojno, razstavljeni pripomočki pa prikazujejo tukajšnjo pripravo hrane. Med njimi so lončene in lesene posode, pinje ter posode za mesenje testa.
Zbirko Stara učilnica so v nekdanji škofovski sobi odprli leta 2010. Predstavlja razred iz prve polovice 20. stoletja: v posamezni klopi je sedelo štiri do pet otrok, v posebnih odprtinah so bili črnilniki. Razstavljeni so tudi tablice za pisanje, lesene šolske škatlice, računalo, zemljevid in globus. Predstavljeni učni pripomočki segajo do približno sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Med nekdanjimi predmeti na urniku so bili ročno delo, gospodinjstvo in vrtnarstvo.
Kmečko zbirko so odprli 29. septembra 2002. Predstavlja gospodarstvo Libelič, Libeliške gore in Gorč od druge polovice 18. stoletja do približno leta 1970. Osrednja pripoved sledi žitu od setve in žetve prek mlačve ter mletja do kruha. Postavitev z lutkami ponazarja nekdanjo mlačev.
Viri: Libeliče: črna kuhinja v župnišču ↗ · Libeliče: muzejska zbirka Stara učilnica ↗ · Libeliče: kmečka zbirka, avtorica Brigita Rajšter ↗
Učna pot Velika uharica
Naravoslovne in etnološke znamenitosti povezuje pot Velika uharica. Po občinskem opisu vodi po Libeličah in Libeliški Gori, njene vsebine predstavlja 29 tabel. Občina celoten obhod ocenjuje na približno dve uri. Najvišje se povzpne do 612 metrov nad morjem, kjer je pri kmetiji Šubernik razgledna točka. Za morebitno vodstvo občinska predstavitev napotuje na dogovor v Libeličah.
Viri: Občina Dravograd: etnološko-naravoslovna pot Velika uharica ↗