Šentrupert: Dežela kozolcev, cerkev sv. Ruperta in Steklasova pot
Šentrupert na Dolenjskem je občinsko središče v Mirnski dolini, kjer lahko obisk povežete z muzejem Dežela kozolcev, gotsko cerkvijo svetega Ruperta in razstavo Rastoča knjiga. Naselje je izhodišče za Steklasovo pohodno pot ter zahtevnejši kolesarski krog čez okoliške griče. Vesela Gora, Okrog in druge postaje teh poti so v širši okolici; jedro Šentruperta pa prepoznamo po cerkvi sredi trga in stavbah okoli nje.
Dežela kozolcev in devetnajst sušilnih naprav
V muzeju na prostem je po predstavitvi upravljavca devetnajst različnih sušilnih naprav. Večina izvira iz Mirnske doline, ena pa iz okolice Ivančne Gorice. Na enem prostoru tako primerjate konstrukcije, ki so se razvile pri domačijah z različnimi potrebami po sušenju pridelkov in shranjevanju opreme. Prestavljene stavbe so obnovili po konservatorskih načelih, da bi ohranili njihovo stavbno in tesarsko dediščino.
Predstavljenih je šest razvojnih tipov: enojni kozolec, enojni s plaščem in enojni vzporedni ter trije dvojni tipi, nizki kozolec, kozolec na kozla in toplar. Razlika med njimi ni zgolj videz strehe. Dvojni kozolci omogočajo tudi hrambo vozov, orodja in kmetijske mehanizacije. Pri ogledu je zato koristno primerjati prostor med nosilci, pokritost in način povezovanja posameznih delov, nato pa jih povezati z nekdanjim načinom dela na kmetiji.
Muzej obsega približno 2,5 hektara urejenih površin in kilometer mreže sprehajalnih poti. Lukatov toplar nosi letnico 1795. Obiskovalec lahko v razmeroma kratkem sprehodu opazuje različne lesene konstrukcije, ne da bi moral iskati razpršene primere po vsej dolini. Obnovljeni objekti v muzeju so del širšega projekta, ki vključuje tudi raziskovanje stavbarstva in povezovanje dediščine, ohranjene na prvotnih lokacijah.
Viri: Dežela kozolcev: muzej in aktualni odpiralni čas ↗ · Dežela kozolcev: projekt in konservatorska obnova ↗
Kaj so v kozolcih sušili in shranjevali
Kozolec je lahko samostojna naprava na travniku oziroma polju ali objekt ob drugem gospodarskem poslopju. Leseni nosilci in letve so omogočali sušenje žita, sena in koruze, pa tudi lanu, konoplje, stročnic in praproti. Muzejska predstavitev tako odpira širšo sliko nekdanjega gospodarstva: ista stavba je služila več pridelkom in več opravilom v različnih delih leta.
Pri dvojnih kozolcih je dodatno pokriti prostor postal shramba orodja, vozov in pozneje strojev. Muzej poudarja povezavo med poljedelstvom, živinorejo in tesarskim znanjem na kmečkih, grajskih ter samostanskih posestih. S tem razloži, zakaj je kozolec hkrati uporaben gospodarski objekt in prepoznaven del kulturne krajine. Posamezne naprave si je smiselno ogledovati skupaj z njihovimi konstrukcijskimi razlikami, ne samo kot fotografsko kuliso.
Odpiralni čas muzeja in dogovor za skupine
Ob preverbi 7. oktobra 2026 je upravljavec objavljal odpiralni čas od ponedeljka do petka med 9. in 15. uro. Ob sobotah, nedeljah ter praznikih je ogled po dogovoru; dogovor je naveden tudi za najavljene skupine. Kontakt muzeja je telefon 040 256 737 in elektronski naslov info@dezelakozolcev.si. Pred vikend obiskom je zato primeren neposreden stik z muzejem.
Muzej na prostem in Center za ohranjanje kulturne dediščine sta različna dela istega projekta. Prvi omogoča ogled prenesenih kozolcev, drugi je namenjen raziskovalni, strokovni ter izobraževalni dejavnosti. Upravljavec širitev v model ekomuzeja predstavlja kot razvojno ambicijo. Današnji obisk je vezan na dejansko objavljeno muzejsko ponudbo in dogovorjeni termin, brez predpostavljanja dodatnih programov, ki niso posebej potrjeni.
Viri: Dežela kozolcev: muzej in aktualni odpiralni čas ↗ · Dežela kozolcev: projekt in konservatorska obnova ↗
Gotska cerkev sredi trga
Cerkev svetega Ruperta stoji na dvignjenem prostoru nad potokom Bistrico, v središču trga. Občinski opis navaja naslov Šentrupert 20. Njeno stavbno podobo sestavljajo zvonik, prezbiterij in ladja. Zvonik iz kvadratne osnove v višjem delu preide v osmerokotno obliko, prezbiterij pa na zunanjščini členijo stopnjevani oporniki in visoka šilasto zaključena okna.
Notranjščino ladje nosi šest osmerokotnih stebrov. Nad njimi se razpenja zvezdasti obok, ki obiskovalcu omogoča neposredno opazovanje poznogotske zasnove prostora. Na sklepnikih so med drugim grbi, povezani s Celjskimi, Turjaškimi in Šumberškimi. Občinski zgodovinski opis omenja tudi stare poslikave ter okrasitev obokov, ki jo je Matija Koželj izvedel leta 1897.
Ob petstoletnici posvetitve so leta 2020 izdali znanstveno monografijo o cerkvi. Avtorji so Miha Šimac, Julijana Visočnik in Robert Peskar, ki je publikacijo tudi uredil. Knjiga obsega 320 strani in več kot 150 fotografij oziroma drugega grafičnega gradiva. Pri zgodovini cerkve zato ločimo dokumentirano posvetitev leta 1520 od razlag o starejših gradbenih fazah, o katerih so se raziskovalci skozi čas razlikovali.
Občinska predstavitev med oprijemljivimi sledmi gradbene zgodovine navaja letnico 1497 na zahodni strani cerkve. Omenja tudi bronasti zvon z letnico 1474. Takšna ohranjena predmeta oziroma napisa omogočata povezati posamezne dele današnje stavbe z zgodovinskimi obdobji. Pri sprehodu okoli zunanjščine si lahko ogledate obliko zvonika, stopnjevane opornike in kamnite okenske odprtine; pred podrobnim ogledom oltarjev in obokov pa je treba preveriti dostopnost notranjščine.
Viri: Občina Šentrupert: cerkev sv. Ruperta ↗ · Občina: znanstvena monografija ob petstoletnici posvetitve, 2020 ↗
Oltarji in slikarji cerkvene notranjščine
Glavni oltar iz kararskega marmorja je nastal leta 1866. Občinska predstavitev pri njem navaja kamnoseka Ignacija Tomana, podobarja Mateja Tomca in pasarja Zadnikarja. Visoka oltarna arhitektura zaključuje pogled skozi ladjo proti prezbiteriju; sliko svetega Ruperta je istega leta naslikal Janez Wolf. Oltar tako povezuje kamnoseško, rezbarsko in slikarsko delo devetnajstega stoletja.
Stranski oltarji ter druga oprema kažejo nadaljnje plasti notranjščine. Rožnovensko Marijo je naslikala Ana Skedl, sveti Anton Puščavnik je delo Jurija Tavčarja. Križev pot je povezan z Matijo Koželjem, okvirji pa z Janezom Vurnikom. Podatki pomagajo pri ogledu posameznih del: slike niso vse nastale hkrati z gotsko stavbo, temveč dopolnjujejo stoletja njene uporabe in prenavljanja.
Občinski opis glavnemu novogotskemu oltarju pripisuje višino deset metrov. Na spodnjem delu oltarne mize so trije medeninasti reliefi z Abrahamovo, Melkizedekovo in Noetovo daritvijo. Zunanji prezbiterij členi sedem trikrat stopnjevanih opornikov, med njimi pa tridelna šilastoločna okna. Na vrhovih piramid nad oporniki so križne rože. V zvoniku so ob starejšem bronastem zvonu še trije železni zvonovi z letnico 1922.
Rastoča knjiga in spominski kotiček Gorazda Sottlerja
Rastoča knjiga občine Šentrupert je predstavljena na naslovu Šentrupert 57. Lokalni projekt se je pobudi pridružil leta 2010. Razstava povezuje kulturno zgodovino širšega prostora z osebnostmi, ki so tukaj delovale, se rodile ali prispevale k njegovemu razvoju. Med njimi niso samo pisatelji, temveč tudi umetniki, šolniki, raziskovalci in drugi ustvarjalci.
V osrednjem delu galerije je razstava Rastoča knjiga, nad njo so ilustracije Rudija Skočirja, pred njo pa spominski kotiček kiparja Gorazda Sottlerja. Sottler se je rodil v Šentrupertu leta 1930 in umrl leta 1987; del njegove zapuščine je občini podarila hčerka Alenka. Tako razstava združuje besedila in predstavitve osebnosti z dejanskimi umetniškimi deli ter družinsko ohranjeno zapuščino.
Ivan Steklasa in šolska dediščina
Ivan Steklasa se je rodil v Prelesju leta 1846 in umrl v Šentrupertu leta 1920. Njegova Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem je izšla v samozaložbi leta 1913 in temelji na arhivskem gradivu. Ob devetdesetletnici prve izdaje je doživela ponatis. Po zgodovinarju je poimenovana krožna pohodna pot, ki obiskovalca iz naselja vodi po okoliških obronkih.
Rastoča knjiga predstavlja tudi Aleksandra Lunačka, ki je bil trideset let učitelj in ravnatelj v Šentrupertu ter pisal o sadjarstvu in čebelarstvu. Pri šolski zgodovini izstopa Bojan Brezovar, ravnatelj od šolskega leta 1953/54 do septembra 1981. Leta 1975 je zasnoval muzej kmečkega orodja v Barbovi graščini na Veseli Gori. Graščina je v sosednjem naselju, njena zbirka pa dopolnjuje zgodbo raziskovanja in ohranjanja dediščine širše okolice Šentruperta.
Steklasova pohodna pot po obronkih
Steklasova pot je dvajset kilometrov dolg krog, ki ga občinski opis dopušča prehoditi tudi v dveh delih in v obe smeri. Iz Šentruperta povezuje Veselo Goro, Škrljevo, Ravnik in Ostrež ter nadaljuje proti Apneniku, Koromandiji in Okrogu. Drugi del vodi skozi Zadrago, Drago in Hom proti Nebesom, nato čez Ukenberk, Viher, Hrastno, Vrh in Kamnje nazaj v izhodišče.
To je izlet po širšem območju, večinoma po gozdnih poteh, s kulturnimi postajami in razgledi na Mirnsko dolino. Tradicionalni jesenski pohod je vezan na drugo oktobrsko soboto. Ob preverbi je bil za leto 2026 objavljen termin 10. oktobra ob 7.30; gre za napoved prihodnjega dogodka. Za podatke o samostojni turi občinska predstavitev napoti na Planinsko društvo Polet v Slovenski vasi.
Viri: Občina: Steklasova pohodna pot ↗ · Občina: napoved Steklasovega pohoda 10. oktobra 2026 ↗
S kolesom čez griče in izlet na Veselo Goro
Kolesarska pot Čez drn in strm preko Nebes meri osemintrideset kilometrov. Občina jo zaradi številnih vzponov opisuje kot razmeroma zahtevno. Povezuje kulturne znamenitosti in razgledne dele severnega posavskega hribovja ter Mirnske doline. To ni ista pot kot dvajsetkilometrski pohodni krog, zato dolžin in načina obiska ne zamenjujemo.
Vesela Gora je tudi samostojen izletni cilj s cerkvijo svetega Frančiška Ksaverija. Temeljni kamen so posvetili leta 1723, cerkev pa leta 1735. Baročna zasnova ima osmerokotno jedro, stranski kapeli in dva diagonalno zasukana zvonika. Občinski opis notranjih poslikav navaja Antona Tuška in leto 1760. Lokacija je na Veseli Gori, zato je v načrtu obiska predstavljena kot dodatna postaja zunaj jedra Šentruperta.
Viri: Občina: kolesarska pot Čez drn in strm preko Nebes ↗ · Občina: cerkev sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori ↗
Baročna oprema na Veseli Gori
Veliki oltar veselogorske cerkve je nastal leta 1735 v novomeški rezbarski delavnici. Njegovo osrednjo nišo obdaja rastlinska ornamentika, med listi pa so razporejeni angelčki. Pri stranskih kapelah občinska predstavitev loči starejše slike od oltarnih nastavkov, ki jih je v drugi polovici devetnajstega stoletja izdelal Štefan Čadež. Tako obiskovalec na enem mestu sreča baročno slikarstvo in poznejšo opremo, ki jo je ohranila v drugačni postavitvi.
Med slikami opis navaja dela Valentina Metzingerja ter Fortunata Berganta. Bergantova Smrt svetega Janeza Nepomuka je v istoimenski kapeli, v cerkvi pa je tudi Marija Dobrega Sveta, pridobljena leta 1877. Lesena prižnica je datirana v leto 1744, orgle ljubljanskega izdelovalca Marka Göbla pa v leto 1751. To so konkretne točke za ogled dodatnega izletnega cilja ob Steklasovi poti, ki ga časovno in vsebinsko ločimo od gotske cerkve v Šentrupertu.
Viri: Občina: cerkev sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori ↗
Kulturne ustanove in program za leto 2026
Občinski letni program kulture za leto 2026 med lokalno kulturno infrastrukturo našteva muzej Dežela kozolcev, Simončičev toplar, osnovno šolo, Dom kulture Šentrupert in Barbovo graščino. Med nosilci dejavnosti so tudi knjižnica Pavla Golie Trebnje, Center za izobraževanje in kulturo Trebnje ter trebanjska izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Središče je tako vključeno v širšo mrežo ustanov, ki podpirajo razstave, izobraževanje in ljubiteljsko ustvarjanje.
Program za muzejsko dejavnost na prostem predvideva sredstva za delo ter materialne stroške, posebej pa opredeljuje Poletne večere v Šentrupertu. Gre za načrt dejavnosti in financiranja v določenem letu. Aktualni ustanovitveni odlok iz leta 2026 zavodu Dežela kozolcev poleg muzejske dejavnosti določa tudi področja kulture, mladine, športa in turizma. Za obiskovalca sta neposredna praktična vira še vedno objavljeni muzejski urnik ter posamezna napoved dogodka; letni program sam ni koledar že izvedenih prireditev.
Viri: Letni program kulture Občine Šentrupert 2026 ↗ · Odlok o ustanovitvi zavoda Dežela kozolcev, 2026 ↗