Zgornja Sorica: Groharjeva mladost in stavbna dediščina
Zgornja Sorica je gorsko naselje s starimi kaščami in Martinovo domačijo, kjer je odraščal Ivan Grohar.
Grapa in stara stavbna dediščina
Zgornja Sorica je zgornji del gorske soriške naselbine. Register dediščine jo razlikuje od Spodnje Sorice z več hišnimi gručami in cerkvijo: staro jedro Zgornje Sorice je stisnjeno v grapi. V registru je širša Sorica opredeljena kot razložena gorska vas.
Domačija Zgornja Sorica 38 združuje nadstropno zidano podolžno hišo, nadstropni hlev s senikom in manjša gospodarska poslopja. Ometno okrasje hišnih fasad izhaja iz predelave sredi 19. stoletja. Kašča pri hiši številka 32 je zidana, enocelična in podkletena, s kvadratnim tlorisom. Ohranja obok, lesen okrašen strop z letnico 1768 ter fasadno poslikavo. Kamnit vhod zapirajo železna vrata; dvokapna streha je krita s skriljem.
Viri: RNPD EŠD 12109: Sorica, vas z razmejitvijo obeh delov ↗ · RNPD EŠD 12104: domačija Zgornja Sorica 38 ↗ · RNPD EŠD 12105: kašča pri hiši Zgornja Sorica 32 ↗
Martinova domačija Groharjeve mladosti
Martinova domačija na naslovu Zgornja Sorica 50 stoji na samotni senožeti v Heblarjih zahodno nad Sorico. Na njej je mladost preživel Ivan Grohar, ki se je rodil v Spodnji Sorici. Utemeljitev razglasitve domačije za kulturni spomenik leta 2012 opisuje njen stavbni razvoj.
Leseno hišo so postavili leta 1869, leta 1884 pa jo pozidali v opisani obliki. Ob njej stojita lesen kozolec toplar s skrilasto streho in letnico 1907 ter zidan hlev s senikom. K celoti sodijo vodnjak in tri lipe, posajene okoli leta 1870. Odlok domačijo opredeljuje kot samotno gručasto domačijo loško-cerkljanskega arhitekturnega tipa.
Kajža pri Taušu iz leta 1780
Tauševa kajža stoji v bregu ob cesti skozi Zgornjo Sorico. Arhitekturna utemeljitev odloka iz leta 2006 poudarja skoraj v celoti leseno, ometano nadstropno stavbo s podolžno zasnovo. Nastala je leta 1780. Ob mogočnejših alpskih kmečkih hišah predstavlja redkeje ohranjen tip kajže z izvorno arhitekturo in hišnim inventarjem.
Viri: Uradni list RS 9/2006: odlok o razglasitvi Tauševe kajže, zlasti arhitekturna utemeljitev 2. člena ↗
Terasasta pobočja pod Ratitovcem
Lokalna predstavitev arhitekture umešča obe Sorici med vasi na prisojnih terasah pod Ratitovcem. Njihovo kulturno izročilo povezuje z naselitvijo prebivalcev iz okolice Innichena v zgornji Pustriški dolini v 13. stoletju. Naselja, samotne kmetije, travniki in gozd sestavljajo razgibano kulturno krajino.
Ob glavnih hišah in gospodarskih poslopjih so značilni tudi kozolci, ponekod z zidanimi stebri. Gospodarsko življenje so oblikovali pašništvo, živinoreja, njive, gozdarstvo in predelava lesa. Premožnejše kmetije so v planinah skupaj imele planšarsko stavbo, omejene možnosti je ponujalo tudi sadjarstvo. V času fužinarstva so prebivalci iskali železovo rudo bobovec in jo tovorili k obratom v dolini.
V stavbni dediščini Zgornje Sorice lokalni članek navaja tudi hišna imena: domačijo številka 38 povezuje s Pr’ Konrad oziroma Pri Konrad, kaščo pri številki 32 pa z imenom Zgornji Tolar. Raziskava posebej obravnava kmetije in planšarske stavbe kot del širšega gospodarjenja pod Ratitovcem.
Viri: Krajevna skupnost Sorica: Arhitektura, narava in krajina ter življenje v vaseh pod Ratitovcem ↗
Obmejna dediščina pod Slatnikom in Lajnarjem
Pod Slatnikom in Lajnarjem register Zgornji Sorici pripisuje sklop italijanskih obmejnih utrdb. Stražarnice, bunkerje in druge objekte je v tridesetih letih 20. stoletja gradila italijanska vojska ob tedanji italijansko-jugoslovanski meji, na primorskem ozemlju pod Italijo.
Viri: RNPD EŠD 17845: italijanske obmejne utrdbe pod Slatnikom in Lajnarjem ↗
Ob Sori, nekdanjih mlinih in ateljeju Urša
Tematska Pot po Sorici povezuje obe naselji. Začne se pri informativni tabli med Groharjevo hišo in Gostiščem Macesen v Spodnji Sorici, nato vodi tudi proti Zgornji. V dolini reke Sore pokaže prostor nekdanjih mlinov in žag. Število približno 35 mlinov v soriških vaseh oziroma 17 v sami Sorici destinacija navaja kot ustno izročilo in sklepanje po ostankih.
Leta 1911 je nastala Električna strojna zadruga, naslednje leto je začela delovati elektrarna. Opis poti se nadaljuje čez most proti Liparju in po grebenu z razgledom na Zgornjo Sorico. Nato ponovno prečka Soro in vodi skozi zgornje naselje nazaj proti izhodišču.
V Zgornji Sorici destinacijska predstavitev izpostavlja atelje in galerijo Urša, kjer ustvarja domači slikar Miro Kačar. Pot pokaže tudi pogled proti Kejžarju, enemu izmed prizorišč filma Lucija. Filmsko izročilo širše Sorice vključuje še Cvetje v jeseni, Pastirce in Ljubezen nam je vsem v pogubo.