Zgornje Jarše: Majdičeva dediščina, kapelica in spominski park
Zgornje Jarše v občini Domžale povezujejo Majdičevo mlinarsko in industrijsko dediščino, obnovljeno kapelico ter spominski park. Ob Kamniški Bistrici se je razvil tudi prostor poslovnih in trgovskih dejavnosti.
Majdičev dvorec in valjčni mlin
Peter Majdič, ki je živel med letoma 1823 in 1908, je bil lastnik velikega valjčnega mlina v Zgornjih Jaršah. Občinski turistični portal njegovo družinsko življenje umešča v tamkajšnjo graščino, ki jo predstavlja pod imenom Majdičev dvorec. Posestvo je zahtevalo delo več dekel in hlapcev, vrtnar Ignac Gorenc pa je skrbel za vrt in zapisoval opravila zaposlenih.
Gorenčev dnevnik je v turistični predstavitvi naveden kot pričevanje o delu moških in žensk na posesti. Zaposleni so obdelovali posestvo in pomagali tudi pri mlinu. Graščina zato ni predstavljena zgolj kot stanovanjska stavba družine, ampak skupaj z mlinom in zemljišči, ki so sestavljali njeno gospodarsko okolje.
Po požaru so leta 1922 na mestu Majdičevega mlina zgradili Tovarno platnenih izdelkov. Majdičevi potomci so postali njeni delničarji. Občinski opis v graščini pozneje navaja gostinski obrat Majčev dvor, stavbo pa umešča na Industrijsko cesto v Zgornjih Jaršah. Prehod od valjčnega mlina k izdelovanju platna je tako povezan z izrecno navedenim krajem in letom.
Porušena kapelica in obnova leta 1999
Majdičeva kapela je na svojem mestu stala do leta 1952. Po predstavitvi Visit Domžale je merila približno tri krat dva metra in pol, pred vhodom pa je imela nekaj stopnic. V njej je bil 117 centimetrov visok lesen kip žalostne Matere Božje z mrtvim Jezusom v naročju.
Ob porušitvi so Čelendrovi oziroma Anton Krivec shranili kip, kovinska vrata, stolpič in dve okni. Kip je bil nekaj časa v novi vaški kapelici v Srednjih Jaršah. To je posebej navedena vmesna lokacija ohranjenega predmeta; zgodovina Majdičeve kapele in njena poznejša obnova se nanašata na Zgornje Jarše.
Pobudo za obnovo je dal Stane Cotman, Anton Košenina pa je pridobil potrebno dovoljenje oziroma priglasitev del. Leta 1999 so krajani s pomočjo Župnije Jarše kapelico postavili na novo. Občinski portal jo opredeljuje kot približno kopijo stare stavbe, saj natančnih izmer in slik niso imeli. Ohranjen kip je restavriral akademski slikar in restavrator Jože Tonig.
Spomin na Petra Majdiča
Ob stoletnici javnega šolstva v Jaršah so ob kapelici uredili spominski park z doprsnim kipom Petra Majdiča. Kip je delo Miha Kača iz Bistričice pri Stahovici. Zasnovo parka je izdelala arhitektka Ana Kešnar z Rodice. Turistična predstavitev obletnico izrecno povezuje s šolstvom v Jaršah, vendar v uporabljenem opisu ne navede točnega leta ureditve parka.
Park sestavljajo tudi drog za slovensko zastavo, dve klopci in tri lipe. Majdičev spomin je tako ob obnovljeni kapelici predstavljen z doprsnim kipom in urejenim zunanjim prostorom. Portal za park navaja lokacijo Kapelica v Zgornjih Jaršah, za dvorec pa Industrijsko cesto; znamenitosti sta v predstavitvi kraja povezani, vendar imata ločeno navedeni lokaciji.
Prostor med cestami in Kamniško Bistrico
Občinsko gradivo z dne 25. februarja 2016 opisuje območje Zgornje Jarše Sever, povezano z nekdanjim Induplati. Obsega približno 17 hektarov med Industrijsko cesto, Kamniško cesto, Igriško ulico in Kamniško Bistrico. V njem so investitorji zgradili objekte za poslovne, proizvodne in trgovske dejavnosti.
Obrazložitev navaja zazidalni načrt iz leta 2000 ter spremembi iz let 2005 in 2009. Komunalno opremljanje je izvajalo podjetje ICJ – Industrijska cona Jarše. Gradivo pojasnjuje tudi predlog imena Poslovna cona Zgornje Jarše in izrecno poudari, da območje že leži v obstoječem naselju. Dokument je predlog sklepa občinskemu svetu; sam ne dokazuje njegovega končnega sprejetja.
Viri: Občina Domžale: predlog imena poslovne cone, 25. februar 2016, fizični strani 1–2 ↗
Mlinščica v širšem jarškem prostoru
Regionalno vodno zgodovino dopolnjuje Homška mlinščica. Visit Domžale opisuje njen zajem na jezu pod Homškim hribom in pot po desnem bregu skozi Jarše, Domžale ter Študo do izliva v Mali Loki. Skoraj deset kilometrov dolžine in srednji pretok 1,6 kubičnega metra na sekundo se nanašata na celotno mlinščico, ne le na Zgornje Jarše.
Najstarejši navedeni pisni viri segajo v leto 1674. Vodna moč je poganjala mline, žage, fužine in druge delavnice, pozneje tudi elektrarne. Pretok za naprave so uravnavali z zapornico na homškem jezu. Lastniki vodnih naprav so leta 1899 ustanovili vodno zadrugo in si po dogovorjenem ključu delili vodno moč ter stroške popravil in vzdrževanja. Ta opis predstavlja širši vodnogospodarski okvir jarškega območja.