Črnica (Hierophis viridiflavus) ima preverjene najdbe v Sloveniji. Slovenska terenska objava je pri Kopru opisala tudi rjavo obarvane odrasle osebke, zato sama barva ni enotna pri vseh črnicah.
Neposredno potrjena najdba na Snežniški planoti
Na Snežniški planoti je bila črnica dokumentirana 19. avgusta 2010. Miha Krofel je s spremljevalcema okoli pete ure popoldne opazil veliko temno kačo na makadamski gozdni cesti pod Goljakom. Mesto je ležalo na 1101 metrih nadmorske višine, v prepletu suhih visokokraških travnikov in listnatega gozda. Kača je bila odrasla, dolga približno 120 centimetrov in temno obarvana. Po določitvi ter fotografiranju so jo izpustili na mestu najdbe.
Notica je najdbo primerjala s takratnim pregledom razširjenosti slovenskih plazilcev, ki je navajal črnico do 984 metrov nad morjem. Snežniški zapis je bil po tedaj objavljenih podatkih najvišja in najbolj vzhodna dokumentirana najdba v Sloveniji. Avtor je širše gozdnato območje vzhodno od Goljaka obravnaval kot možno mejo razširjenosti; to je njegova razlaga okolja najdbe, ne dokaz odsotnosti kače na vseh drugih vzhodnih krajih.
Viri: Krofel — Record of a Western Whip Snake on the Snežnik Plateau, 2010
Črnica ni vedno povsem črna
Med 23. in 25. septembrom 2011 so na manjšem območju koprske občine opazili šest rjavo obarvanih odraslih kač rodu Hierophis. Štiri so ujeli in s pregledom trebušnih lusk določili kot črnice. Imele so od 199 do 209 trebušnih lusk. Vse opisane živali so bile dolge več kot meter, svetlo rjave, z drobnimi belimi pikami na hrbtnih luskah ter rumenkastim vzorcem na glavi, podobnim vzorcu mladih živali.
Na istem območju so opazili tudi dve običajno temni odrasli črnici in več mladih osebkov. Rjava barva odraslih zato sama ne zadostuje za drugačno vrstno določitev. Avtorja sta opozorila, da lahko podobnost rjavih črnic z belico pojasni del starejših nepotrjenih opazovanj belice na jugozahodu Slovenije. Predlagala sta dodatne genetske raziskave rjave barvne oblike. Iz opisanih najdb ni bilo mogoče dokončno določiti njenega genetskega vzroka.
Viri: Jagar in Ostanek — Occurrences of the brown colour form of Western Whip in Slovenia, 2011
Zakaj se pri črnici pojavljata imeni viridiflavus in carbonarius?
Pri črnici se v virih pojavljata Hierophis viridiflavus in ime carbonarius, včasih kot podvrsta, včasih kot samostojna vrsta. Genetska raziskava, tiskana leta 2024, je v stikih obeh skupin preverila pretok genov. Potrdila je dve jasno razlikovani genetski liniji, vendar tudi obsežno mešanje v približno tristo kilometrov širokem območju severne Italije.
Avtorji so ugotovili povezavo med genetsko pripadnostjo in količino temne obarvanosti, ki je verjetno odvisna od več genov. Zaradi obsežnega pretoka genov so predlagali obravnavo viridiflavus in carbonarius kot podvrst. Hkrati so ju označili kot pomembni ločeni evolucijski enoti za varstvo narave. Skupini zunaj stičnega območja ohranjata jasno genetsko razlikovanje. Taksonomsko ime zato zahteva kontekst vira in obdobja; različna oznaka v starejšem terenskem zapisu ne pomeni samodejno druge lokalno opažene kače.
Kaj je pokazala analiza prehrane v Švici?
V švicarskem kantonu Vaud so prehrano vnesenih črnic raziskovali z analizo DNK iz želodčnih vsebin. Pregledali so 94 živali, odstranjenih z mest vnosa. Raziskava je zaznala 67 enot plena iz devetih vrst; prevladovali so mali sesalci in plazilci. Večina zaznanega plena, 86,6 odstotka, ni bila uvrščena na švicarski rdeči seznam.
Na enem raziskovalnem mestu je laški gad predstavljal do petino zaužitega plena. Avtorji so opozorili na možen vpliv vnesenih črnic na tamkajšnje ogrožene plazilce. Poleg plena so zaznali dva zajedavska nematoda. Prisotnost muhe Calliphora vicina jih je navedla na možnost prehranjevanja z mrhovino, vendar tega vedenja niso neposredno opazovali. Metoda ni omogočila potrditve kanibalizma. To so rezultati določenih vnesenih populacij; njihovih razmerij ne prenašamo na naravno slovensko populacijo ali vsako posamezno črnico.
Negibnost kot dokumentiran obrambni odziv
Črnica se ob nevarnosti ne odzove vedno z begom. Na robu vasi Chasnais v zahodni Franciji so opisali štiri primere odraslih kač, ki so ob približevanju človeka oziroma psov ostale popolnoma negibne. Junija 2007 je približno meter dolga kača obstala v travi z glavo dvignjeno nad rastlinje. Trije psi je niso zaznali; po njihovem odhodu se je umaknila v jarek.
Junija 2014 se je velika kača ustavila med prečkanjem odprte površine ob živi meji in po odhodu opazovalca zdrsnila nazaj v zavetje. Podoben odziv so maja 2021 fotografirali pri odraslem samcu. Aprila 2015 je negibna ostala tudi kača, ki se je sončila v dvajset do trideset centimetrov visoki travi. Po prehodu človeka in treh psov se je umaknila v živo mejo. Opisani odzivi so bili redki: štirje primeri so predstavljali približno desetino od 41 zabeleženih srečanj na tem raziskovalnem območju.
Viri: Meek in Luiselli — Decision making under risk of predation in the western whip snake, 2021
Spremenjeno okolje in ožji prehranski nabor
V osrednji Italiji so primerjali prehrano odraslih črnic in navadnih gožev v treh različno spremenjenih okoljih pri Rimu. Prvo je bil dobro ohranjen hrastov gozd Macchia della Manziana, drugo delno gozdnata Marcigliana, tretje pa močno spremenjeno kmetijsko in mestno območje Tor Bella Monaca. Analiza je ponovno obdelala že prej zbrane terenske podatke.
Pri črnicah so skupaj zabeležili 295 enot plena, največ kuščaric. V ohranjenem gozdnem območju je bila njihova prehrana bolj raznolika kot v delno spremenjenem. Delež kuščaric je vzdolž preučevanega gradienta naraščal, delež ptic pa se je zmanjševal. Razlike niso izhajale iz značilno različnih telesnih velikosti med primerjanimi populacijami. Prehrana samcev in samic je bila podobna. Najmočneje spremenjeno območje je dalo malo podatkov, zato so ga obravnavali predvsem opisno. Raziskava kaže konkretno povezavo med hrano in okoljem, ne nujne enake smeri sprememb v vseh slovenskih krajih.
Starost je lahko močno različna med populacijami
Raziskava je primerjala 132 muzejskih in po nesreči poginulih kač iz treh območij. Iz gozda Chizé v Franciji jih je bilo 72, z italijanskega Montecrista 28 in iz Calimere v Apuliji 32. Starost so ocenili po zaporednih rastnih znakih v kosteh. Osebkov za raziskavo niso namensko usmrtili.
V francoskem vzorcu je najvišja ocenjena starost dosegla 24 let, na Montecristu 29 in pri osebkih carbonarius iz Calimere 33. Povprečne ocenjene starosti analiziranih vzorcev so bile približno dvanajst, devetnajst oziroma šestnajst let. V Chizéju in na Montecristu so bili odrasli samci v povprečju starejši od samic; v Calimeri značilne razlike niso potrdili. Samci iz Chizéja so bili po dolžini glave in trupa večji kot samci iz drugih dveh območij. Rezultati niso enotna pričakovana življenjska doba za vsako črnico: nanašajo se na konkretne vzorce in ocene iz kostne rasti.
Samice se vračajo na skupna mesta za odlaganje jajc
Pri kraju Oriolo Romano so spremljali deloma porušeno kamnito stavbo, obdano z robidovjem in obdelanimi polji. Gnezdišče je ležalo približno 400 metrov nad morjem. Opazovanja so zajela trinajst let: obdobji 1990–1997 in 2001–2005. Junija so tam našli 41 različnih samic z razvijajočimi se jajci in pet odraslih samcev; odraslih samic brez jajc niso ujeli. Avgusta in septembra so v istih letih zabeležili 189 novorojenih kač.
Med samicami, za katere je bilo mogoče spremljati morebitno vrnitev, se je več kot polovica pojavila v dveh ali treh različnih letih. Nekatere so prihajale zaporedna leta, druge po presledku. Samice na skupnem gnezdišču po povprečni dolžini niso značilno odstopale od samic iz okolice. Večje samice so imele več jajc, število jajc pa se je razlikovalo tudi med leti. Gnezdišče torej ni služilo samo eni velikostni skupini, temveč so ga uporabljale samice različnih velikosti.
Kaj so pokazale raziskave prebavnih encimov
V predhodnem italijanskem poskusu so preučili želodčno tekočino dveh odraslih samcev, ki ob pregledu nista prebavljala obroka. Kači sta izvirali iz Tombola pri Pisi; dolžina glave in trupa je znašala 970 oziroma 1010 milimetrov. Po pregledu sta preživeli in bili izpuščeni. V želodčni tekočini so našli štiri izrazite skupine aktivnosti encimov, ki razgrajujejo beljakovine. Najmočnejši sta bili skupini z ocenjenima molekulskima masama 43 in 38 kilodaltonov.
Pri laboratorijskem preizkušanju sta bili obe najdejavnejši med 55 in 60 stopinjami Celzija. Pri višjih temperaturah je ostala vidna samo ena skupina aktivnosti. To so temperature preizkušanja odvzetih encimov, ne temperature, pri katerih živi kača. Obe glavni skupini je zaviral preizkušeni zaviralec serinskih proteaz, zaviralec kislih proteaz pa ne. Avtorji so zato predlagali povezavo z alkalnimi proteazami. Morebiten zunanji, denimo bakterijski izvor zelo odpornega encima je ostal hipoteza.
Gnezdišča ob cestah lahko postanejo nevarna za mladiče
V francoskem St Denis du Payré so črnice uporabljale obcestni odtok v središču vasi. Med letoma 2005 in 2019 so dejavnost gnezdišča zabeležili v dvanajstih letih. Pojavljanje novo izvaljenih mladičev je segalo od 26. avgusta do 27. septembra; letno so jih našli od enega do devet. Pet mladičev so v treh poznejših pomladih našli pri vhodu v odtok. Avtorji so ocenili, da so verjetno prezimili na tem mestu.
V gozdu Chizé so primerjali naravna in obcestna gnezdišča. Na dveh bolj urbaniziranih mestih je bil delež samic z jajci oziroma po nedavnem odlaganju večji kot na petih naravnih mestih. V zaščitenem delu gozda niso našli povožene odrasle samice. Večina živih mladičev je bila opažena spomladi po prezimovanju, večina povoženih pa konec avgusta in septembra po izvalitvi. Raziskava opozarja na konkreten konflikt: mesto, ki ga samice vztrajno uporabljajo za razmnoževanje, lahko mladiče usmeri neposredno k prometni cesti.
Toplota vpliva na gibanje in porabo energije
V Chizéju so v letih 2006–2007 primerjali črnice in navadne gože. Osem črnic so pri terenskem spremljanju opremili z merilniki telesne temperature. V vročih dnevih, ko so se lahko dejavno ogrevale, je njihova povprečna telesna temperatura znašala približno 31,2 stopinje Celzija; pri navadnih gožih približno 26,1 stopinje. Ponoči se temperaturi obeh vrst nista značilno razlikovali. V laboratorijskem temperaturnem gradientu je osrednja polovica izbranih temperatur črnic ležala med 27,5 in 31 stopinjami.
Pri preizkusih gibanja je bila črnica hitrejša pri vseh uporabljenih temperaturah; pri 33 stopinjah je bila razlika približno štirikratna. Največjo hitrost je po prilagojeni krivulji dosegala okoli 30,6 stopinje, najvišjo frekvenco premikanja jezika pa okoli 26,6 stopinje. Za različni dejavnosti torej ni bil ocenjen isti temperaturni optimum. Pri 30 stopinjah so izmerili tudi večjo presnovno porabo kot pri navadnem gožu. V daljšem laboratorijskem poskusu z nadzorovanim hranjenjem so črnice hitreje izgubljale maso, uspešnost asimilacije hrane pa se med vrstama ni razlikovala.
Med plenom so lahko tudi druge kače
Leta 2023 so italijanski raziskovalci objavili štiri neposredna opazovanja hranjenja s kačami. Tri so vključevala drugo črnico, četrto pa italijanskega goža Zamenis lineatus. Prvi dogodek so opazovali junija 2020 v Tremestieriju na Siciliji: odrasla črnica je drugo podobno veliko kačo začela požirati pri glavi. Po delnem požiranju jo je izbljuvala, po oceni opazovalcev zaradi zunanje motnje. Na Elbi je odrasla črnica začela požirati manjši, še ne povsem odrasli osebek iste vrste; opazovalci so nato odšli, da dogajanja ne bi motili.
Pri Agrigentu so septembra 1985 fotografirali približno pol metra dolgo mlado črnico, ki je skoraj v celoti pogoltnila manjšo mlado črnico. Ta dogodek kaže, da prehranjevanje z osebki iste vrste ni omejeno na odrasle. Pri Etni so maja 2021 opazovali neuspešen poskus požiranja podobno velikega italijanskega goža. Gož se je ovijal okoli napadalca, nato sta se kači ločili in izginili. Posamezna opažanja tako vsebujejo različne izide: skoraj dokončan obrok, prekinjeno požiranje in neuspešen napad.
Samci razlikujejo kemijske sledi drugih črnic
Pri iskanju drugih črnic niso pomembni samo vidni znaki. Italijanska raziskava je v času razmnoževanja preizkusila sledenje odraslih samcev kemijskim sledem osebkov iste vrste. Uporabili so labirint v obliki črke Y, v katerem sta bili na voljo dve smeri. Ko so primerjali sled samice s praznim krakom labirinta, so samci sledili samičini sledi. Podobno so sledili tudi sledi drugega samca, kadar je bila druga izbira prazni krak.
Odločilna je bila primerjava obeh vrst sledi hkrati: odrasli samci so izbrali sled samice namesto sledi samca. Poskus je pokazal, da lahko v času razmnoževanja po kemijskih znakih zaznajo osebke iste vrste in razlikujejo njihov spol. Izid se nanaša na sledenje v preizkušenem labirintu; avtorji s tem niso merili razdalje, na kateri bi kača na prostem našla partnerja.
Viri: Fornasiero, Bresciani, Dendi in Zuffi — Pheromone trailing in male European whip snake, 2007
Pogosta vprašanja o vrsti
Ali črnica živi v Sloveniji?
Da. Terenska notica opisuje odraslo črnico s Snežniške planote, najdeno avgusta 2010 na višini 1101 metra.
Preverite vir odgovoraAli je vsaka črnica črna?
Ne. Pri Kopru so leta 2011 zabeležili tudi šest rjavo obarvanih odraslih osebkov.
Preverite vir odgovoraAli se samice vračajo na isto gnezdišče?
V italijanski trinajstletni raziskavi se je več kot polovica spremljanih samic vrnila v dveh ali treh različnih letih.
Preverite vir odgovoraAli se črnica hrani tudi z drugimi kačami?
Da. Italijanske neposredne najdbe vključujejo požiranje osebkov iste vrste in poskus napada na italijanskega goža.
Preverite vir odgovoraKako se odzove ob približevanju človeka?
Štiri francoske terenske najdbe opisujejo otrplost, ki ji je sledil umik. To ni edini mogoči odziv vsake živali.
Preverite vir odgovoraKoliko časa lahko živi?
Najvišje starosti, ocenjene iz kostnih rastnih znakov treh raziskovanih populacij, so bile 24, 29 in 33 let; to niso znani datumi izvalitve.
Preverite vir odgovoraViri in preverjanje
Izvirna uredniška predstavitev povezuje podatke za Slovenijo s splošno biologijo vrste. Leto raziskave ni nujno leto objave; zgodovinskih ocen ne prikazujemo kot današnje številčnosti. Natančnih občutljivih najdišč ne objavljamo.
- Krofel — Record of a Western Whip Snake on the Snežnik Plateau, 2010
Natura Sloveniae 12 (2), 59–60. DOI 10.14720/ns.12.2.59-60. Slovenska terenska najdba 19. avgusta 2010.
- Jagar in Ostanek — Occurrences of the brown colour form of Western Whip in Slovenia, 2011
Natura Sloveniae 13 (2), 51–55. DOI 10.14720/ns.13.2.51-55. Ime carbonarius kot podvrsta v izvirni objavi.
- Meier in sodelavci — Extensive gene flow suggests lack of reproductive barriers between the two subspecies of the green whip snake, 2024
Biological Journal of the Linnean Society 141 (1), 133–147. DOI 10.1093/biolinnean/blad062. Spletna objava 14. avgusta 2023, tiskana januarja 2024.
- Mondino, Crovadore, Lefort in Ursenbacher — Impact of invading species on biodiversity: Diet study of the green whip snake in Switzerland, 2022
Global Ecology and Conservation 38, e02239. DOI 10.1016/j.gecco.2022.e02239. Vnesene švicarske populacije, ne slovenska prehranska raziskava.
- Meek in Luiselli — Decision making under risk of predation in the western whip snake, 2021
Herpetological Bulletin 157, 32–34. DOI 10.33256/hb157.3234. Chasnais v Vendéeju, zahodna Francija.
- Capizzi, Capula, Rugiero in Luiselli — Dietary patterns of two sympatric Mediterranean snakes along a gradient of habitat alteration, 2008
Herpetological Journal 18, 141–146. Ponovna primerjava že objavljenih podatkov iz treh območij pri Rimu; stare objave teh istih območij niso dodatni viri.
- Fornasiero, Bonnet, Dendi in Zuffi — Growth, longevity and age at maturity in the European whip snakes, 2016
Acta Herpetologica 11 (2), 135–149. DOI 10.13128/Acta_Herpetol-18695. Chizé, Montecristo in Calimera; izvirnik razlikuje viridiflavus in carbonarius.
- Filippi in sodelavci — Long-term fidelity to communal oviposition sites in Hierophis viridiflavus, 2007
Herpetological Journal 17, 7–13. Oriolo Romano, osrednja Italija; stare objave istega gnezdišča niso dodatni neodvisni viri.
- Felicioli in sodelavci — Water-soluble proteinase activity of gastric fluids in the European whip snake, 2013
Acta Herpetologica 8 (2), 147–152. DOI 10.13128/Acta_Herpetol-12381. Predhodni poskus z dvema samcema iz Tombola pri Pisi.
- Bonnet, Ballouard, Billy in Meek — Repeated use of high risk nesting areas in the European whip snake, 2021
Herpetological Journal 31, 142–150. DOI 10.33256/31.3.142150. St Denis du Payré in Chizé, Francija.
- Lelièvre in sodelavci — Thermal strategies and energetics in two sympatric colubrid snakes with contrasted exposure, 2010
Journal of Comparative Physiology B 180, 415–425. DOI 10.1007/s00360-009-0423-8. Chizé, Francija, 2006–2007; drugi članki istega fiziološkega projekta niso dodatni neodvisni proračuni.
- Vaccaro, Altadonna in Turrisi — Further evidence of ophiophagy, including cannibalism, by the western whip snake in Italy, 2023
Herpetological Bulletin 163, 21–23. DOI 10.33256/hb163.2123. Štirje izvirni dogodki iz Toskane in Sicilije; stare povzete primere v Table1 ne predstavljam kot nove izvirne podatke.
- Fornasiero, Bresciani, Dendi in Zuffi — Pheromone trailing in male European whip snake, 2007
Amphibia-Reptilia 28 (4), 555–559. DOI 10.1163/156853807782152453. Celotni avtorski povzetek v institucionalnem repozitoriju Univerze v Pisi.
Opazite napako ali imate novejši strokovni vir? Sporočite uredništvu.