Črnopikčasta kuščarica: slovenske najdbe, prepoznava in življenje

Kje v Sloveniji živi črnopikčasta kuščarica?

Črnopikčasta kuščarica (Algyroides nigropunctatus) v Sloveniji dosega severno mejo svojega območja razširjenosti. Krofel in sodelavci so v pregledu podatkov, zbranih do leta 2009, njeno slovensko razširjenost omejili na Primorsko. Kot najsevernejšo navedeno lokacijo so opisali Vodice v dolini reke Soče. Starejši objavljeni podatki so segali do petsto metrov nadmorske višine, novejše najdbe v tem pregledu pa tudi nad osemsto metrov. Njena primorska razširjenost tako vključuje tudi višje ležeče življenjske prostore.

Viri: Krofel in sodelavci — Razširjenost plazilcev v Sloveniji: pregled podatkov, zbranih do leta 2009

Kakšno telesno temperaturo izbira?

Carneiro in sodelavci so leta 2017 primerjali štiri vrste rodu Algyroides, ki živijo v različnih delih južne Evrope. Črnopikčaste kuščarice so zbrali pri Vanganelskem jezeru v Sloveniji. Preizkus je zajel devet odraslih samcev te vrste. Živali so lahko prosto izbirale položaj v laboratorijskem temperaturnem gradientu od dvajset do petinštirideset stopinj Celzija. Njihovo telesno temperaturo so merili na uro, čez dnevno obdobje dejavnosti.

Povprečna izbrana telesna temperatura slovenskih črnopikčastih kuščaric je bila 29,5 stopinje Celzija. Izbirale so nižje temperature kot grška Algyroides moreoticus in španska Algyroides marchi. Primerljivo nižje temperature je izbirala tudi sardinska Algyroides fitzingeri. V ločenem preizkusu izgube vode sta črnopikčasta in sardinska vrsta izgubljali manj vode kot drugi dve vrsti. Razlike med vrstami so tako zajemale temperaturne preference in vodno ravnovesje. Samce so po končanih poskusih izpustili na mestih ulova.

V primerjavi štirih vrst tega rodu je imela črnopikčasta kuščarica najobsežnejše območje razširjenosti. Njeno območje je med primerjanimi vrstami dobivalo tudi največ padavin na leto. Preizkušeni samci so bili največji in najbolj čvrsti glede na razmerje med maso in dolžino telesa.

Viri: Carneiro, García-Muñoz, Žagar, Pafilis in Carretero — Is ecophysiology congruent with the present-day relictual distribution of a lizard group?, 2017

Kaj so pokazale raziskave prehrane in jajčec?

Polović in sodelavci so pri populaciji črnopikčaste kuščarice na otočku Bisage v Skadarskem jezeru v Črni gori pregledali prehrano petindvajsetih samcev in enajstih samic. Med plenom so prevladovali členonožci, posebno pajki in hrošči. Med zaznanimi hrošči so bile tudi ličinke, polonice, krešiči in pahljačniki. V prebavilih so našli mravlje, žuželčje ličinke, enakonožce, polže in manjše količine rastlinskega materiala. Rastlinske ostanke in plodove so zabeležili samo pri samcih.

Poleg prehrane so raziskali samičina jajčeca. Legla so navadno obsegala tri jajčeca, razpon pa je bil od dveh do petih. Povprečna masa jajčeca je bila 0,40 grama, dolžina 12,62 milimetra in širina 7,59 milimetra. Pri delu samic so poleg že oblikovanih jajčec v jajcevodih našli tudi rastoče folikle. To je kazalo na zmožnost vsaj dveh legel v eni sezoni pri delu otoške populacije. Telesna dolžina samic v tem vzorcu ni bila značilno povezana s številom ali velikostjo jajčec.

Viri: Polović, Pešić, Ljubisavljević in Čađenović — Preliminary data on the reproductive characteristics and diet in an insular population of the lacertid lizard Algyroides nigropunctatus, 2013

Ali so barve samca enake kot jih vidimo ljudje?

Odrasli samci črnopikčaste kuščarice imajo izrazito modro grlo, oranžno spodnjo stran in temno rjav hrbet. Samice imajo bolj belo do rumeno spodnjo stran, grlo pa je manj izrazito modro ali brez te barve. Na delu hrbtnih lusk so črne pikice. Badiane in sodelavci so pri trinajstih samcih s hrvaškega Cresa primerjali vidne barve, ultravijolične fotografije in odboj svetlobe, izmerjen s spektrofotometrom.

Modro grlo je imelo vrh odbojnosti okoli 485 nanometrov, oranžni trebuh pa okoli 621 nanometrov. Grlo je odbijalo tudi ultravijolično svetlobo. Pri nekaterih samcih so našli do devet modrih lis na vsaki strani zunanjih trebušnih lusk; tudi te lise so bile na ultravijoličnih fotografijah odbojne. Na temnem hrbtu ni bilo izrazitega odbojnega vrha. Avtorji so predlagali možno vlogo modro-ultravijoličnih predelov pri sporazumevanju, vendar vedenjske funkcije teh barv v tej raziskavi niso neposredno preizkusili.

Viri: Badiane, Carazo in Font — Colouration in male blue-throated keeled lizards: Evidence for ultraviolet reflectance of throat and lateral patches, 2018

Kako velika je črnopikčasta kuščarica?

Pri opisovanju njene velikosti je pomembna razlika med dolžino telesa brez repa in skupno dolžino. Polović in Ljubisavljević sta v raziskavi otoške populacije s Skadarskega jezera pregledali šestdeset samcev in sedemintrideset samic. Povprečna dolžina od konice gobca do kloake je bila pri samcih 61,31 milimetra, pri samicah pa 58,23 milimetra. Pri osebkih z nepoškodovanim repom je povprečna skupna dolžina dosegala 186,30 milimetra pri samcih in 164,83 milimetra pri samicah.

Najdaljši izmerjeni samec je meril 209 milimetrov skupaj z repom. Samčev rep je dosegel največ 142,5 milimetra. Samci so imeli povprečno tudi širšo in višjo glavo ter daljše sprednje in zadnje noge. Podatki o celotni dolžini so izhajali iz triindvajsetih samcev in dvanajstih samic z ohranjenim repom, zato gre za drugačen podvzorec od primerjave dolžine trupa. Pri primerjavi lusk so raziskovalki upoštevali obe strani telesa in opisali tudi asimetrije v razporeditvi.

V otoški populaciji sta bili nadnosni luski pri vseh pregledanih osebkih v širokem stiku. Večina je imela dve luski za nosnico in izrazito žvečno ploščico. Razlike niso bile omejene na velikost telesa: spreminjala se je tudi razporeditev posameznih lusk na glavi.

Viri: Polović in Ljubisavljević — Morphological characteristics of an insular population of the Dalmatian Algyroides from the Skadar Lake, 2011

Kako so povezane razlike v glavi in luskah?

V raziskavi iz leta 2011 so Ljubisavljević in sodelavci pri štiriindvajsetih samcih in triindvajsetih samicah z otočka Bisage primerjali zgornji in spodnji del lobanje ter velike luske na vrhu glave. Med spoloma so našli značilne razlike v velikosti in obliki vseh treh preučenih struktur. Večino razlik je pojasnjevala alometrija: oblika se spreminja z rastjo oziroma velikostjo osebka.

Samci in samice so pri luskah na vrhu glave in pri zgornjem delu lobanje sledili podobnemu odnosu med velikostjo in obliko. Spolne razlike v teh dveh delih so bile tako povezane predvsem z razlikami v velikosti. Pri večjih osebkih je bil sprednji del relativno krajši, zadnji del na območju temenskih kosti pa bolj razvit. Spreminjanje oblike lusk na glavi je bilo povezano tudi z obliko lobanje; povezava med zgornjim in spodnjim delom lobanje je bila močnejša pri samcih kot pri samicah.

Pri samcih so bile temenske in sosednje zadnje kosti razmeroma razširjene. Območje nosnih kosti se je podaljšalo in zožilo, osnova lobanje pa je bila v primerjavi s samicami krajša in širša. Večji temenski predel je spremljala tudi spremenjena razporeditev lusk na glavi.

Viri: Ljubisavljević, Polović, Urošević in Ivanović — Patterns of morphological variation in the skull and cephalic scales of the lacertid lizard Algyroides nigropunctatus, 2011

Kakšna kamnita bivališča uporablja?

Nicola Bressi je v letih 1991–2002 opravil več kot sto terenskih obiskov severovzhodne Italije in sosednjih delov Slovenije ter Hrvaške. V italijanskem delu raziskave je vrsto potrdil na devetintridesetih lokalitetah. Uporabljala je suhe kamnite zidove, kupe kamenja, pečine, melišča in skalne izrastke. Na mestih s prisotno vrsto so skale segale vsaj petdeset centimetrov nad okoliško travno vegetacijo.

Na izoliranem kamnitem zidu v gozdu pri Zgoniku je spremljal osemnajst osebkov, razporejenih v pet območij z dominantnim samcem. V Devinu je opazoval vsaj enaindevetdeset osebkov, odrasli samci pa so vzdrževali medsebojno razdaljo najmanj deset metrov. Največje zgostitve je našel na širših, osončenih kraških zidovih med nizkim grmovjem ali v odprtem gozdu. Kot grožnji italijanskim populacijam je navedel zaraščanje odprtih kamnitih površin in urbanizacijo, ki zmanjšujeta in drobita primerna bivališča.

V italijanskih opazovanjih je dejavnost stekla konec februarja ali sredi marca. Spomladi in jeseni so bile kuščarice dejavne opoldne, poleti pa predvsem med sedmo in deseto ter šestnajsto in devetnajsto uro. Parjenje se je začelo, ko je dnevna temperatura presegla deset stopinj. Mladiči so se pojavili konec julija oziroma v začetku avgusta; pri triindvajsetih je bila povprečna dolžina telesa brez repa štiriindvajset milimetrov.

Viri: Bressi — Algyroides nigropunctatus nigropunctatus in Italy: notes on ecology, habitat selection and conservation, 2004

Kaj kaže raziskava genetskega sorodstva?

Strachinis in sodelavci so leta 2021 primerjali enaindevetdeset vzorcev dveh sorodnih vrst kuščaric. Njihov dejanski vzorec je obsegal sedemdeset črnopikčastih kuščaric in enaindvajset kuščaric vrste Algyroides moreoticus. Analizirali so dva mitohondrijska in dva jedrna genska označevalca. Znotraj črnopikčaste kuščarice so razločili dve večji genetski skupini, ki sta se ujemali z barvnima oblikama, opisanima kot podvrsti.

Ena skupina je bila omejena na zahodno Etolijo-Akarnanijo ter južne Jonske otoke, druga je predstavljala preostali areal vrste. Obe skupini sta se v modelih ločili pred približno 640.000 leti. Pri značilni obliki ima samec modro grlo in oranžno do rdečo spodnjo stran; pri obliki kephallithacius je grlo zelenkasto, trebuh pa rumen. Avtorji so opozorili na možnost nadaljnje taksonomske presoje, za potrditev ločenih vrst pa so zahtevali dodatne genetske in morfološke analize. Razlik niso predstavili kot dokončno uvedbo dveh novih vrst.

Viri: Strachinis in sodelavci — Phylogeography and systematics of Algyroides of the Balkan Peninsula, 2021

Ali je črnopikčasta kuščarica lahko skoraj črna?

Tomaž Jagar in Erika Ostanek sta 10. marca 2011 pri kamnitih stenah v bližini Dragonje opazila nenavadno temno črnopikčasto kuščarico. Najdbo sta objavila kot prvi slovenski zapis melanističnega osebka te vrste. Po velikosti sta ga ocenila kot še ne povsem odraslega. Hrbtna stran je bila popolnoma črna, brez običajnega vzorca. Tudi spodnja stran telesa je bila temna, vendar so se njeni deli razlikovali: grlo je bilo temno modro z rahlo oranžnima robovoma, trebuh in spodnja stran repa pa sivkasto modra z nekoliko rumenkastimi boki.

Življenjski prostor najdbe je bil suh in porasel z grmi. Na istem območju sta avtorja našla tudi več običajno obarvanih osebkov te vrste ter pozidne kuščarice, primorske kuščarice in zelence. Temno obarvanost sta opisala kot melanizem, povezan z močno zastopanostjo temnega kožnega pigmenta melanina. Najdba kaže barvno raznolikost znotraj iste vrste; opazovani temni osebek ni bil določen kot druga kuščarica.

Viri: Jagar in Ostanek — First record of a melanistic Dalmatian Algyroides in Slovenia, 2011

Ali se pojavlja samo na tleh?

Na severni obali grškega Peloponeza so raziskovalci 18. marca 2024 v zanemarjenem vrtu v vasi Krathi opazili pet črnopikčastih kuščaric: tri samce in dve samici. Sončile so se na deblih murv in kovinskih ploščah. Živali so se gibale pri tleh, pa tudi po drevesih do treh metrov visoko. Vrt je ležal ob izlivu manjšega potoka, tri metre nad morjem. Ob ponovnem obisku 21. aprila so odraslega samca našli približno štiristo metrov stran ob istem potoku, med gosto rastočimi platanami.

Avtorji so vrsto razlikovali od tamkajšnje Algyroides moreoticus po večji velikosti, večjih hrbtnih luskah v primerjavi z bočnimi, rdečkasti spodnji strani in modrikasti glavi samcev. Nobenega osebka niso ujeli. Več odraslih živali in samice z jajčeci so zanje nakazovali vzpostavljeno populacijo. To je poročilo o novi grški najdbi, ki so jo obravnavali kot posledico vnosa zunaj prej znanega območja; ne predstavlja novega slovenskega najdišča.

Viri: Prondzynska, Katsiyiannis in Tzoras — First record of Algyroides nigropunctatus from the Peloponnese peninsula, Greece, 2025

Kaj so raziskali v krvi črnopikčaste kuščarice?

Sacchi in sodelavci so v raziskavi iz leta 2011 pregledali kri črnopikčastih kuščaric s hrvaškega Cresa. Vzorec te vrste je obsegal pet odraslih samcev in dve odrasli samici; vsi so bili navzven videti zdravi, brez opaznih poškodb. Raziskovalci so jih primerjali z več drugimi evropskimi kuščaricami. Rdeče krvničke so imele jedro in podolgovato ovalno obliko. Med belimi krvničkami so bili tudi pri tej vrsti najštevilnejši limfociti. Heterofilcev, ene od skupin belih krvničk, je bilo 15,7 odstotka, eozinofilcev pa 7,7 odstotka.

Pri tej vrsti so zaznali tudi krvne zajedavce iz skupine hemogregarinov. V raziskavi so jih našli pri vseh šestih vrstah, za katere so podrobneje primerjali krvno sliko. Oblika belih krvničk je bila med preučevanimi kuščaricami zelo podobna. Njihova sestava pa se ni povsem ujemala: delež heterofilcev je bil pri črnopikčasti kuščarici večji kot pri dveh primerjanih vrstah rodu Podarcis. To so podatki konkretnega majhnega vzorca s Cresa, ne pregled zdravja celotne slovenske populacije.

Viri: Sacchi in sodelavci — Leukocyte differential counts and morphology from twelve European lizards, 2011

Kako je ocenjena njena ogroženost?

V mednarodnem rdečem seznamu IUCN je črnopikčasta kuščarica uvrščena v kategorijo Least Concern, označeno LC. Ocena je bila opravljena 7. oktobra 2022 in objavljena leta 2024; njen obseg vključuje svetovno in evropsko raven. V povzetku je trend populacije naveden kot neznan. Kot skupine življenjskih prostorov so navedeni gozdovi, grmišča in umetni kopenski habitati. Gre za mednarodno oceno vrste, medtem ko v njej ni navedeno sedanje število osebkov v Sloveniji.

Viri: Bowles — Algyroides nigropunctatus, IUCN Red List, objava 2024