Evropski dihur: prepoznavanje, prehrana in slovenske najdbe

Maska, kožuh in velikost

Evropski dihur ima temno obrazno masko prek oči, svetlejša lica in predel okoli ust. Vincent Wildlife Trust kot pomembno podrobnost navaja temno povezavo med masko in nosom. Kremasta podlanka se kaže med daljšimi temnimi krovnimi dlakami. Pozimi je kožuh gostejši. Samci imajo po tem britanskem pregledu telo dolgo približno 33–45 centimetrov, samice 32–39 centimetrov. Rep meri 12–19 centimetrov. Mase samcev so približno 0,8–1,9 kilograma, samic 0,5–1,1 kilograma.

Evropski in domači dihur se lahko križata in imata plodne potomce. Križanci imajo lahko svetlejšo dlako ali šibkeje izraženo masko. Zunanjost ne omogoča vedno zanesljivega razlikovanja: Vincent Wildlife Trust za potrditev genetskega izvora navaja genetsko analizo.

Na kmetijah lahko dihur doseže perutnino skozi majhne odprtine. Britanski pregled navaja prehod skozi približno štiricentimetrsko režo. Za noč zato priporoča trdno zaprt prostor, pregled mrež in zavarovanje odprtin pri tleh.

Viri: Vincent Wildlife Trust — Polecat

Razlike v vedenju domačega in evropskega dihurja

Poole je leta 1972 primerjal krotke evropske dihurje, domače dihurje, v naravi ujete križance in prvo generacijo laboratorijsko vzrejenih križancev. Razlike je iskal pri raziskovanju neznanega prostora, strahu pred človekom in odzivu na šelesteč zvok. Evropski dihurji so se ponavljajočega zvoka navadili najhitreje, domači dihurji počasneje, laboratorijski križanci pa so bili vmes.

Zvok so predvajali štiridesetkrat v enominutnih razmikih. Pri domačih dihurjih je dlje sprožal pozornost kot pri evropskih dihurjih. Na vedenje križancev je vplivalo tudi prejšnje okolje: živali iz zunanjih kletk so se odzivale drugače kot živali iz notranjih. Križanci prve generacije so razvili strah pred človekom, če so ostali z materjo v občutljivem obdobju med sedmim tednom in pol ter osmim tednom in pol starosti. Avtor je kot možno razlago navedel zgodnje vtisnjenje.

Viri: Poole 1972 — Some behavioural differences between the European polecat, Mustela putorius, the ferret, M. furo, and their hybrids

Slovenska prisotnost in ljubljanska najdba

Poročilo društva Dinaricum evropskega dihurja povezuje z mokrišči in obrežji, pa tudi s kmetijsko krajino in gozdnimi robovi. Pogosto se pojavlja blizu kmetij. Opisuje ga kot pretežno kopenskega lovca, ki plava redkeje. Kot grožnje našteva promet, razdrobljenost krajine, izsuševanje in uporabo kemikalij v kmetijstvu.

V projektu Jež, kam greš? so leta 2024 združili podatke o povozih in fotopasti v vzhodnem delu Mestne občine Ljubljana. Kamera v gozdnatem območju ob Gostinci je 4. avgusta ob 00.38 posnela dihurja. Trije posnetki so pripadali istemu dogodku na eni kameri. V celotni občini so zbrali 254 podatkov o povoženih živalih; dva sta bila o dihurjih. Zaključek poročila navaja tri podatke o prisotnosti dihurja iz fotopasti in povozov skupaj. To ni ocena velikosti ljubljanske populacije.

Viri: Dinaricum — Jež, kam greš?, končno poročilo 2024

Gibanje, čutila in zgodnji razvoj

Animal Diversity Web opisuje dihurjeve kratke noge in poskakujoče gibanje ter močan oprijem čeljusti. Vid je slabše razvit, pri iskanju hrane pa se žival močno opira na voh. Pri vznemirjenju ali ogroženosti lahko sprosti del močno dišečega izločka iz para analnih žlez. Pozimi je dlaka gostejša in bolj gladka, poletni kožuh pa je tanjši.

Pregled iz leta 2001 navaja približno 42 dni brejosti in legla s tremi do sedmimi mladiči. Navadno je eno leglo na leto; ob izgubi prvega je mogoče nadomestno leglo. Mati skrbi za mladiče približno tri mesece. Samice z mladiči so lahko dejavne tudi podnevi, čeprav je vrsta pretežno nočna in samotarska. V prehrani prevladujejo živalski viri, ob pomanjkanju pa lahko dihur uživa tudi sadje in žuželke.

Viri: Animal Diversity Web — Mustela putorius, 2001

Britanski jedilnik po petdesetih letih

Sainsbury in sodelavci so analizirali želodčne vsebine 99 dihurjev iz Velike Britanije, zbranih med letoma 2012 in 2016, večinoma po povozih. Prepoznaven plen so našli v 79 želodcih. Zajci in kunci, ki jih po ostankih niso ločevali, so predstavljali 66 odstotkov pojavnosti prehranskih enot. Drugi sesalci so pomenili 12 odstotkov, dvoživke 10, ptice sedem, ribe štiri in nevretenčarji približno en odstotek. Pri osmih vzorcih zajčjega plena so prepoznali novorojene ali mlade živali.

Zajčji plen je bil najmanj zastopan jeseni. Njegov delež se med vzorcema iz devetdesetih let in let 2012–2016 ni zmanjšal, čeprav so britanski kunci v tem času upadali. Med spoloma niso našli razlike v širini jedilnika. Glodavci so ostali redkejši od desetine prehranskih enot. Raziskovalci niso sklepali, da redko uživanje glodavcev odpravi tveganje izpostavljenosti strupom: že posamezen onesnažen plen lahko prinese snovi v telo plenilca.

Viri: Sainsbury in sodelavci 2020 — Britanski jedilnik po petdesetih letih

Izpostavljenost snovem proti glodavcem

Raziskava Sainsbury in sodelavcev iz leta 2018 je v jetrih 68 dihurjev iz Anglije in Walesa preverila ostanke antikoagulantnih rodenticidov druge generacije. Živali so bile zbrane v letih 2013–2016. Vsaj eno snov so odkrili pri 54 osebkih, približno 79 odstotkih vzorca. Najmlajši dihur z zaznanimi ostanki je bil star dva meseca. Pri posameznih živalih so našli eno, dve, tri ali štiri različne snovi; mediana je bila dve. Najpogosteje so zaznali bromadiolon.

Primerjava s starejšim vzorcem je zahtevala upoštevanje izboljšane občutljivosti analiz. Ko so uporabili stare meje zaznavanja, se je delež pozitivnih novejših vzorcev zmanjšal na 54 odstotkov. V starejšem vzorcu je bil 31 odstotkov, zato je razlika ostala tudi po tem popravku. Starost je bila povezana z več zaznanimi snovmi in višjo skupno koncentracijo. Ostanki sami po sebi niso enaki dokazani smrti zaradi zastrupitve, rezultati pa opisujejo britanski vzorec, ne izmerjenega deleža slovenskih dihurjev.

Viri: Sainsbury in sodelavci 2018 — Izpostavljenost snovem proti glodavcem

Lov na žabe ob njihovem razmnoževanju

Lodéjeva raziskava enajstih radijsko spremljanih dihurjev v zahodni Franciji je povezala lov na rosnice Rana dalmatina z njihovo številčnostjo in razporeditvijo. Sesalci so bili skupno pomembnejši plen, spomladi pa so dihurji izkoriščali nočno dejavne kopenske žabe, zbrane ob mrestiščih. Večja gostota žab je spremljala povečano uživanje, vendar odziv ni bil preprosto sorazmeren: avtor ga je opisal kot odziv tretjega tipa.

Dihurji so lov usmerili v združbe razmnožujočih se odraslih žab. Spomladanski premiki so bili najmanjši. Živali so kombinirale kratke premike z daljšimi potmi proti donosnim mestom, tako da je bil način iskanja povezan tudi s prostorsko razporeditvijo plena.

Viri: Lodé 2000 — Lov na žabe ob njihovem razmnoževanju

Prehrana dihurja in ameriškega norka

Lodé je v francoskem močvirju Grande Brière v zimi 1990–1991 spremljal enega samca evropskega dihurja in enega samca ameriškega norka. Analiziral je 108 dihurjevih in 84 norkovih iztrebkov. Pri dihurju so sesalci predstavljali 82,8 odstotka prehranskih pojavitev, dvoživke 14,1 odstotka. Posebej pogosti so bili ostanki voluharic in podgan. Pri norku so bile pomembnejše tudi ribe in ptice: njihova deleža sta znašala 31,5 in 21,7 odstotka.

Dihur se je jeseni večinoma zadrževal v gozdu, spomladi pa skoraj povsem v močvirju in ob jarkih. Delež njegovih iztrebkov z dvoživkami se je spomladi povečal. Radijske lokacije so se z norkovimi prekrivale v 8,3 odstotka primerov, vendar sta skupna mesta obiskovala z najmanj dvodnevnim razmikom. Avtor je pri teh dveh živalih ugotovil različno uporabo hrane in prostora.

Dihurjev domači okoliš je pri tem spremljanju meril 1,482 kvadratnega kilometra, norkov 1,121. V zimskem obdobju je dihur uporabljal gozd in močvirje v precej bolj podobnem razmerju kot jeseni ali spomladi.

Viri: Lodé 1993 — Prehrana dihurja in ameriškega norka

Izbira okolja med razmnoževanjem

Lodéjeva raziskava iz leta 2011 je temeljila na radijskem spremljanju 24 samcev in 25 samic v zahodni Franciji med letoma 1992 in 2002. Samci so pogosteje uporabljali močvirja, samice pa gozdove in žive meje. Pri 19 samcih so opazili kratkotrajno povezavo s samico v istem območju in skupno uporabo brloga med njeno spolno dovzetnostjo. Posamezna povezava je trajala od enega do šest dni.

V maju in juniju so breje ali doječe samice povečale uporabo gozdnih območij, rečnih robov in živih mej, uporabo močvirij pa zmanjšale. Samci brez opažene povezave s samico so uporabljali več gozda in manj močvirja kot samci z opaženo povezavo. Merilo raziskave je bila prisotnost partnerke oziroma kratkotrajna povezava, ne genetsko potrjeno število potomcev.

Viri: Lodé 2011 — Izbira okolja med razmnoževanjem

Zimski brlogi ob gozdnem potoku

Brzeziński in sodelavca so tri zime med letoma 1988 in 1991 spremljali dihurje ob 4,5 kilometra dolgem odseku potoka Orłówka v poljskem narodnem parku Białowieża. Ujeli so šest samcev in štiri samice. Štirje samci so bili prehodni obiskovalci, navzoči manj kot tri tedne, vse štiri samice pa so ostale več kot štiri tedne. Sočasno so ob potoku ugotovili največ tri dihurje.

En samec, radijsko spremljan devetnajst dni, je uporabil osem dnevnih brlogov. Pet jih je bilo pod koreninami živih dreves, trije pod koreninami podrtih dreves ali debli. Od potoka so bili oddaljeni od pol metra do dvesto metrov. En brlog je uporabil petkrat, preostale po enkrat. Pri enem se je zadržal več kot štiriindvajset ur. Petnajst opazovanih dni je ostal blizu potoka; štiri dni se je oddaljil več kot dvesto metrov, enkrat do 1.300 metrov.

Samice so uporabljale odseke potoka dolge 650–1.650 metrov. Območji dveh samic sta se prekrivali za četrtino. Nobena od ujetih živali ni ostala v raziskovanem odseku vse tri zime.

Viri: Brzeziński, Jędrzejewski in Jędrzejewska 1992 — Zimski brlogi ob gozdnem potoku

Čas za iskanje plena in potovanje

Lodé je med letoma 1988 in 1992 v zahodni Franciji radijsko spremljal pet samcev in štiri samice. Razlikoval je vijugasto iskanje plena na majhnem območju od daljšega, bolj ravnega potovanja. Povprečna dejavnost je trajala približno sedem ur in pol v štiriindvajsetih urah; živali so bile dejavne predvsem ponoči. Skupno trajanje dejavnosti se med spoloma ni značilno razlikovalo, njena sestava pa se je.

Samice so namenile več časa iskanju plena, samci pa potovanju. Samice so med razmnoževalnim obdobjem dlje iskale hrano; samci so v času parjenja podaljšali potovanja. Večji delež žab in krastač v prehrani je spremljalo krajše iskanje in potovanje, več voluharic pa daljše iskanje. Pri več podganah v prehrani so se podaljšale poti. Dolžina potovanj je bila povezana tudi z dolžino svetlega dela dneva.

Viri: Lodé 1999 — Čas za iskanje plena in potovanje

Poznavanje drugih mladih dihurjev

V Lodéjevem poskusu iz leta 2008 je sodelovalo deset samčkov in devet samičk evropskega dihurja iz petih laboratorijsko vzrejenih legel. Nekateri sorojenci so odraščali skupaj, drugi ločeno; skupaj so vzgajali tudi nesorodne mladiče. Pri približno petdesetih in sedemdesetih dneh starosti so jih v parih opazovali v nevtralnem prostoru. Beležili so strpnost, igro in raziskovanje druge živali, grožnje, agresijo ter dejavnost brez neposrednega stika.

Med samčkoma so bila agresivna srečanja pogostejša kot med samičkama. S starostjo sta naraščala agresija in vedenje brez stika, pozitivni stiki pa so upadali. Živali, ki so odraščale skupaj, so bile druga do druge strpnejše, ne glede na to, ali so bile sorodne. Med nepoznanimi sorojenci in nepoznanimi nesorodnimi živalmi niso ugotovili značilne razlike v pozitivnih ali negativnih stikih.

Pri srečanjih med dvema samčkoma je bilo 48,5 odstotka stikov agresivnih, pri dveh samičkah pa 21 odstotkov. Poznavanje partnerja so ločili od sorodnosti tudi tako, da so nesorodne mladiče vzgajali pri isti nadomestni materi.

Viri: Lodé 2008 — Poznavanje drugih mladih dihurjev

Zaloge sezonskega plena

Lodé je v raziskavi zalog hrane iz leta 1989 pregledoval plen, ki so ga dihurji shranjevali v mokrišču zahodne Francije. V zalogah so prevladovale dvoživke, zlasti krastače in žabe rodov Bufo in Rana. Sezonske spremembe njihove zastopanosti v zalogah so bile povezane z zastopanostjo iste skupine v jedilniku. Dihurji so tako del začasno obilnega plena porabili z zamikom.

Viri: Lodé 1989 — Zaloge sezonskega plena