Glavata kareta v Sloveniji: morska želva, prehrana in življenje v Jadranu

Dokumentirani primer glavate karete iz Pirana

Glavata kareta je dokumentirana tudi v slovenskem morju. Univerza na Primorskem je opisala želvo, ki so jo 17. novembra 2022 ujeli v ribiško mrežo. V grlu je imela globoko zagozden parangalski trnek, zaradi katerega ni mogla jesti. Veterinar je trnek odstranil, želvo pa so namestili v karantenski bazen Akvarija Piran. Tam je ostala skozi zimo in pomlad.

Sprva so ji morali pomagati pri hranjenju. Pod veterinarskim nadzorom je začela pridobivati na teži in postopoma okrevala. Po nekajmesečni rehabilitaciji so jo 5. junija 2023 vrnili v morje. Ta primer hkrati dokumentira prisotnost vrste ob slovenski obali in konkretno poškodbo zaradi ribolovnega pribora. Objavo spremlja pojasnilo, da plitvi severni Jadran vsebuje pridnene nevretenčarje, s katerimi se karete prehranjujejo.

Viri: Univerza na Primorskem — Morska želva po rehabilitaciji v Akvariju Piran nazaj v morju, 2023

Satelitsko sledenje želvi, izpuščeni v Piranu

Raziskovalci so leta 2006 in 2007 s satelitskimi oddajniki spremljali sedem glavatih karet iz severnega Jadrana. Ena od njih je bila 6. septembra 2006 izpuščena v Piranu. Njen oklep je po ukrivljeni dolžini meril 53,6 centimetra. Spremljali so jo 69 dni, zadnji signal je bil zabeležen 14. novembra. Iz lokacij so izračunali najmanj 806 kilometrov prepotovane razdalje.

Spremljane želve niso vse zapustile severnega Jadrana. Želva, izpuščena v Riminiju, se je dalj časa zadrževala v Tržaškem zalivu tudi pri površinski temperaturi morja 10,1 stopinje Celzija. Druge so opravljale sezonske selitve. Med šestimi verjetno neodraslimi osebki so raziskovalci tako opazili stalnejše bivanje in selitveno vedenje. Odrasla samica je povezovala oddaljena prehranjevalna območja in ni kazala jasne zvestobe enemu mestu.

Viri: Casale, Affronte, Scaravelli, Lazar, Vallini in Luschi — Foraging grounds, movement patterns and habitat connectivity of juvenile loggerhead turtles, 2012

Velika glava, močne čeljusti in morski način življenja

Glavato kareto zaznamuje velika glava z močnimi čeljustmi. Pri odraslih in skoraj odraslih osebkih je zgornji del oklepa rdečerjav in rahlo srčaste oblike, spodnji del pa navadno svetlo rumenkast. Zgornji del vratu in plavuti je običajno rjav do rdečerjav, spodaj in ob straneh pa svetlejši. Mladi osebki so pretežno temno rjavi, s svetlimi robovi plavuti.

Kareta ne more umakniti glave in plavuti v oklep tako kot številne kopenske in sladkovodne želve. Čeprav živi v morju, diha zrak in se mora zato vračati na površino. Njene čeljusti so prilagojene drobljenju plena. Med poglavitno hrano mladih in odraslih osebkov v obalnih vodah sodijo pridneni nevretenčarji, med njimi mehkužci in raki. Dihanje na površini in iskanje hrane pri dnu sta tako del njenega morskega življenja.

Viri: NOAA Fisheries — Loggerhead Turtle

Kako pogosto želva dejansko zaužije hrano

Sandra Hochscheid in sodelavci so na prostoživečo glavato kareto ob jugozahodni italijanski obali namestili senzor premikanja kljuna. Tako so preučevali hranjenje na obalnem prehranjevalnem območju. Meritve so dopolnili s pregledom prebavil šestih poginulih karet iz istega območja. V vseh pregledanih prebavilih so našli kratkorepe rake, v dveh tretjinah pa tudi manjše mehkužce.

Senzor je zabeležil povprečno zaužitje 0,27 prehranskega predmeta na minuto. Hranjenje je potekalo predvsem pri potopih globlje od štirih metrov, pogosto zgodaj zjutraj in zvečer. Čas neposrednega hranjenja je predstavljal samo 2,2 odstotka celotnega spremljanja. Potopi, povezani s hranjenjem, pa so skupaj trajali nekaj več kot deset odstotkov opazovalnega časa. Neposredno jemanje hrane in celoten prehranjevalni potop sta bila tako različna dela časovnega vzorca iste živali.

Viri: Hochscheid, Travaglini, Maffucci, Hays in Bentivegna — Since turtles cannot talk, 2013

Učenje magnetnih značilnosti krajev

Kayla Goforth in sodelavci so preučevali, ali se mlade glavate karete lahko naučijo povezovati magnetne značilnosti krajev s hrano. Želve so večkrat hranili v magnetnih poljih, ki so posnemala razmere na izbranih oceanskih lokacijah. Pozneje so razlikovale med polji, v katerih so dobivale hrano, in drugimi magnetnimi polji. To je pokazalo učenje magnetnih informacij, povezanih s krajem.

Raziskovalci so primerjali tudi odzive v oscilirajočih radiofrekvenčnih magnetnih poljih. Naučeni odzivi na magnetne krajevne znake so ostali, orientacijsko vedenje, pri katerem je bilo potrebno uporabljati magnetni kompas, pa je bilo moteno. Ugotovitve so podprle dva različna mehanizma magnetnega zaznavanja: enega za magnetni zemljevid in drugega za magnetni kompas. Povezovanje kraja s hrano bi lahko prispevalo k vračanju na prehranjevalna območja, vendar je to razlaga možne vloge ugotovljene sposobnosti.

Viri: Goforth, Lohmann in sodelavci — Learned magnetic map cues and two mechanisms of magnetoreception in turtles, 2025

S čim se glavata kareta hrani v Jadranu in Tirenskem morju

Italijanska raziskava je primerjala prebavila 150 glavatih karet iz obdobja 2018–2021. Iz Jadrana, ob obalah Abruca in Molizeja, je bilo 89 osebkov, iz Tirenskega morja ob Laciju in Kampaniji pa 61. Večina je bila najdena poginula na obali, manjši del je poginil po nenamernem ulovu. Pregled je zajel vsebino požiralnika, želodca in črevesja.

V jadranskem vzorcu so bili členonožci, v tej raziskavi raki, prisotni pri približno 94 odstotkih osebkov, mehkužci pri 63 in strunarji, predvsem ribe, pri 34 odstotkih. V tirenskem vzorcu so prevladovali mehkužci, najdeni pri 84 odstotkih osebkov. Raki so bili tam prisotni pri 38 odstotkih. Gre za pogostost pojavljanja ostankov v prebavilih, ne za njihov delež celotne zaužite mase.

Med jadranskim plenom so prepoznali tudi tujerodnega modrega raka Callinectes sapidus in mahovnjaka Tricellaria inopinata. Hrana je bila raznovrstna tudi pri mlajših želvah. Avtorji niso našli jasnega, enotnega prehranskega prehoda med vsemi starostnimi skupinami.

Viri: Mariani in sodelavci — Dietary Preferences of Loggerhead Sea Turtles in Two Mediterranean Feeding Grounds, 2023

Plastika in vrvice v prebavilih jadranskih želv

Bojan Lazar in Romana Gračan sta pregledala 54 poginulih glavatih karet, zbranih med junijem 2001 in novembrom 2004 v slovenskih in hrvaških vodah. Pri 46 osebkih je bil znan nenamerni ulov, štiri so našli na obali, za štiri pa okoliščine niso bile znane. Ukrivljene dolžine oklepov so segale od 25 do 79,2 centimetra.

Morske odpadke sta našla pri 19 želvah, kar je 35,2 odstotka pregledanega vzorca. Skupaj sta preštela 82 predmetov. Najpogostejša je bila mehka plastika, ki jo je imelo 13 od 19 želv z odpadki. Pojavljale so se tudi vrvice oziroma vrvi, penjena plastika in ribiški monofilament. Največja masa odpadkov v posamezni želvi je znašala 0,71 grama.

Pri enem mlajšem osebku so odpadki predstavljali 35 odstotkov mase vsebine prebavil. Avtorja sta opozorila na možnost smrtnega vpliva takega zaužitja, nista pa dokazala, da je prav plastika povzročila pogin tega osebka. Majhna masa odpadkov zato sama ne opiše njihovega deleža v prebavilih.

Viri: Lazar in Gračan — Ingestion of marine debris by loggerhead sea turtles in the Adriatic Sea, 2011

Temperatura jajc vpliva na spol mladičev

Pri glavati kareti je temperatura med razvojem jajc povezana s spolom izvaljenih mladičev. Japonski raziskovalci so to preučevali s 332 jajci iz treh legel, zbranih v prefekturi Mijazaki. Pri stalni temperaturi 27,7 stopinje Celzija so se izvalili samo samci, pri 30,7 stopinje pa samo samice. Pri vmesnih temperaturah 28,7 in 29,7 stopinje sta bila spola zastopana približno enako.

Model tega poskusa je temperaturo, pri kateri bi bila polovica mladičev samcev, ocenil na 29,4 stopinje Celzija. Ocenjeni razvoj do izvalitve je pri tej temperaturi trajal 54,7 dneva. Povprečna uspešnost izvalitve vseh uporabljenih legel je bila približno 73 odstotkov.

Raziskovalci so preverili tudi menjavanje temperature. Pri dvanajsturnem izmenjevanju 27,7 in 30,7 stopinje je delež samcev znašal 53 odstotkov. Po začetnih 19 dneh pri nižji temperaturi in nadaljevanju pri višji je bil delež samcev le 11 odstotkov. Razpored temperature skozi razvoj je torej spremenil izid istega poskusa.

Viri: Tokunaga, Iwakiri in Nakajima — Temperature-dependent sex determination of the loggerhead turtle, 1999

Ena samica lahko v isti sezoni odloži več legel

Adriana in Noel Vella sta z genetskimi podatki preverila sorodstvo mladičev iz osmih gnezd na Malti in Gozu. Analizirala sta 120 poginulih mladičev ali nerazvitih zarodkov iz gnezd, nastalih v letih 2020–2022. Ugotovila sta, da je osem legel izviralo od šestih samic in sedmih samcev. Dve samici sta torej v istem spremljanem obdobju odložili po dve legli.

Ena samica je na isti plaži Għadira Bay najprej odložila 79 jajc, enajst dni pozneje pa 86 jajc. Druga je prvo leglo s 102 jajcema odložila v Ramla Bay, drugo z 92 jajci pa čez 37 dni v Golden Bay. Plaži sta bili približno 22 kilometrov narazen.

V enem leglu so zaznali potomce dveh očetov. Od 26 analiziranih osebkov jih je 18 pripadalo prvemu, osem pa drugemu samcu. V preostalih pregledanih leglih dodatnega očeta niso dokazali. Genetska povezava je pri teh gnezdih pokazala tako ponovljeno odlaganje jajc iste samice kot več očetov v enem leglu.

Viri: Adriana Vella in Noel Vella — Conservation Genetics of the Loggerhead Sea Turtle from the Central Mediterranean, 2024

Rast je počasna in med osebki različna

Starost karete ni neposredno razvidna iz njene velikosti. Paolo Casale in sodelavci so pri 55 poginulih želvah iz osrednjega Sredozemlja preučevali rastna znamenja v nadlahtnicah. Njihovi oklepi so po ukrivljeni dolžini merili od 24 do 86,5 centimetra. Podatke so uporabili v dveh modelih rasti.

Ocenjene letne prirasti so segale od 1,4 do 6,2 centimetra. Med posameznimi osebki je bila rast zelo različna. Modela sta za doseganje razpona velikosti odraslih osebkov, od 66,5 do 84,7 centimetra, ocenila od 14,9 do 28,5 leta. Tak razpon izraža razlike v rasti in modelnih izidih, ne ene same natančne starosti za vse karete.

Raziskava je starost ocenjevala s kostnimi rastnimi znamenji, dolžina oklepa pa je bila merilo velikosti. Večji oklep in starejša žival sta zato povezana prek rasti, vendar v tem vzorcu ista letna prirast ni veljala za vsako želvo. Objavljeni izidi kažejo večletno, pogosto desetletno doseganje velikosti odraslih živali.

Viri: Casale, Conte, Freggi, Cioni in Argano — Age and growth determination by skeletochronology in loggerhead sea turtles, 2011

Večina časa plitvo, občasno tudi zelo globoko

Raziskava treh odraslih samcev, objavljena leta 2026, je pokazala različne globinske vzorce v Sredozemlju. Oddajnike so namestili maja 2023 v pristanišču Kiparisija v Grčiji, predvidoma v območju parjenja. Spremljanje posameznih osebkov je trajalo od 98 do 547 dni. Samci so se pozneje zadrževali v severnem Egejskem morju, Argolskem zalivu ter v Jonskem morju in Jadranu.

Eden od njih se ni potopil globlje od 50 metrov. Drugi je rutinsko dosegal globine do 119 metrov, tretji pa je opravil tudi redka globoka potopa do 201,5 in 288 metrov. Najgloblja potopa sta bila zabeležena avgusta in septembra 2023.

Na prehranjevalnem območju je prvi samec 98,6 odstotka časa preživel v zgornjih desetih metrih vode. Pri drugih dveh je bil ta delež 55,3 oziroma 62,3 odstotka. Tudi ta dva sta več kot 99 odstotkov časa ostajala nad globino 80 metrov. Zelo globok potop je bil tako mogoča, vendar redka sestavina njunega spremljanega vedenja.

Viri: Rees in sodelavci — Depth use and thermal environment of adult male Mediterranean loggerhead sea turtles, 2026

Pozimi lahko potopi trajajo več ur

Dolgi zimski potopi so bili dokumentirani pri 52 kilogramov težki glavati kareti, izpuščeni 23. julija 2002 pri Ischii v Neapeljskem zalivu. Želva je nato odplavala do obale Lakonije v Grčiji. Sledilnik je med spremljanjem zbral 1.952 zapisov trajanja potopov in 229 podrobnejših globinskih profilov.

Mediana trajanja potopa je julija znašala 5,5 minute, februarja pa 341 minut. Najdaljši zabeleženi potop je trajal 410 minut, skoraj sedem ur. Površinska temperatura morja je februarja in marca znašala približno 14,7–14,9 stopinje Celzija. Med potopi je želva na površini ostajala približno pet do sedem minut.

Kar 87 odstotkov zimskih globinskih profilov je imelo obliko črke U: žival je dosegla določeno globino, na njej ostala in se nato vrnila na površino. Raziskovalci so tak vzorec razložili z mirovanjem pri dnu. Zimska zmanjšana dejavnost je bila pri tej živali prekinjana z vračanjem na površino zaradi dihanja, ne z neprekinjenim večmesečnim bivanjem pod vodo.

Viri: Hochscheid, Bentivegna in Hays — First records of dive durations for a hibernating sea turtle, 2005

Želvin oklep je življenjska površina za druge živali

Na oklepu in koži glavate karete se lahko pritrdijo vitičnjaki, skupina rakov. Raziskovalci so med letoma 2020 in 2022 pregledali 117 poginulih karet s severnojadranske obale med ustjema Pada in Rena. Na njih so zbrali 26.498 vitičnjakov ter za določitev vrst in meritev izbrali 3.464 osebkov. Prepoznali so šest vrst iz petih rodov.

Najpogostejša vrsta, Chelonibia testudinaria, je bila navzoča na 90,6 odstotka pregledanih želv. Večinoma je bila pritrjena na oklepu. Platylepas hexastylos so našli na 45,3 odstotka želv, pogosteje na mehki koži kot na oklepu. Različni deli telesa so tako gostili različno sestavo pritrjenih rakov.

Enajst pregledanih želv je imelo sindrom izrazite telesne oslabelosti. Vse so bile mladi osebki z oklepom, dolgim od 17,5 do 24,5 centimetra. Ti osebki so imeli bistveno več vitičnjakov na vseh delih telesa kot preostale želve. Raziskava je pokazala povezavo oslabelosti in večje obremenitve z vitičnjaki, ne pa preproste diagnoze iz enega samega pritrjenega raka.

Viri: Baruffaldi, Rubini, Ignoto, Angelini in Tiralongo — Learning from Caretta caretta epibionts, 2023

Srčni utrip se pod vodo upočasni

Japonska skupina je pri petih glavatih karetah hkrati merila srčni utrip in porabo kisika. Poskusi so potekali v notranjih bazenih pri temperaturah vode 15, 18, 20 in 25 stopinj Celzija. Med celotnimi cikli, ki so zajemali potop in poznejše zadrževanje na površini, je povprečni utrip pri 15 in 18 stopinjah znašal šest udarcev na minuto. Pri 20 in 25 stopinjah se je približal desetim udarcem.

Pod vodo je bilo povprečje počasnejše kot na površini. Glede na temperaturno skupino je znašalo približno 4,0–6,5 udarca na minuto, na površini pa približno 10,5–19 udarcev. Poraba kisika je bila povezana tako s srčnim utripom kot s temperaturo vode. Najbolje podprt model je zato vključil oba dejavnika.

Pri 15 stopinjah so potopi povprečno trajali 27,1 minute, pri 25 stopinjah pa 15,8 minute. Te meritve opisujejo telesne odzive spremljanih živali v bazenih. Povezava med temperaturo, utripom in porabo kisika omogoča razumevanje, zakaj en sam podatek o trajanju potopa ne zajame vseh fizioloških razmer.

Viri: Kinoshita, Saito, Sakamoto, Niizuma in Sato — Heart rate as a proxy for estimating oxygen consumption rates in loggerhead turtles, 2022