Laški gad v Sloveniji: prehrana, prepoznavanje in razmnoževanje

Potrjene slovenske najdbe na Sabotinu in Koradi

Borut Kumar je med popisom plazilcev leta 2008 opisal tri laške gade iz zahodne Slovenije. Prvega, povoženega odraslega osebka, je 4. maja našel na asfaltirani cesti iz Gonjač proti Sabotinu. Cesta je na tem delu potekala skozi listopadni gozd in grmišča na višini 400 metrov. Drugega odraslega gada je 2. avgusta zgodaj zjutraj opazoval na vzhodnem pobočju Sabotina. Ležal je na kupu kamenja v svetlem listopadnem gozdu, na nadmorski višini 230 metrov.

Tretji odrasli gad je bil opažen 5. septembra na jugovzhodnem pobočju Korade, ob osamelem grmu sredi pašnika na višini 630 metrov. Hitro se je umaknil in ga ni bilo mogoče fotografirati. Avtor na tem pobočju opisuje obsežne ekstenzivne travnike, osončene ves dan. Čeprav je ista območja med popisno sezono obiskal večkrat, drugih laških gadov tam ni našel. Objavljene najdbe potrjujejo prisotnost v različnih lokalnih okoljih: ob gozdni cesti, na kamnitem kupu v gozdu in na pašniku.

Viri: Borut Kumar — Nove najdbe laškega gada (Vipera aspis) v Sloveniji, 2009

Laški gad je ena od slovenskih strupenih kač

Prirodoslovni muzej Slovenije laškega gada uvršča med tri strupene vrste kač, ki živijo v Sloveniji, skupaj z navadnim gadom in modrasom. Vsi trije sodijo v družino gadov. Muzejski opis navaja dva strupnika v zgornji čeljusti, s katerima prebodejo kožo in vbrizgajo strup. To je pomembna značilnost vrste; med opazovanjem kače je ne preverjamo z rokovanjem.

Viri: Prirodoslovni muzej Slovenije — Reptiles

Prehrana se spreminja z velikostjo in okoljem

Raziskava iz leta 2024 je primerjala 1680 laških gadov iz petih geografskih skupin v Franciji in Švici. Pri 605 osebkih so imeli uporabne podatke o plenu. Med prepoznanimi primeri je bilo 476 sesalcev, 117 plazilcev, sedem dvoživk in pet ptic. V vseh skupinah so prevladovali mali kopenski sesalci, predvsem voluharice. Mlade kače so pogosteje jedle kuščarice, odrasle pa so se večinoma prehranjevale s sesalci. Pri odraslih samicah je bil delež drugih skupin plena praviloma manjši kot pri odraslih samcih.

Švicarska gorska skupina je imela v prehrani več plazilcev in dvoživk kot druge primerjane skupine. Avtorji to povezujejo z lokalno ponudbo kuščaric in žab na alpskih travnikih, vendar razpoložljivosti plena niso neposredno izmerili. V zahodnih območjih so bila življenjska okolja sestavljena iz polj, gozdnih zaplat in mejic, v katerih so pomemben plen mali sesalci. Tudi velikostne razlike med spoloma niso bile povsod enake: v dveh skupinah so bile večje samice, v eni samci, v dveh pa značilne razlike niso potrdili.

Viri: Laurence in sodelavci — Diet variations across remote populations of the Asp viper, 2024

Prepoznavanje: gobček, risba in obarvanost

Laški gad ima čokato telo in glavo, ki je jasno ločena od vratu. Konica gobčka je privzdignjena, zenica pa navpično režasta. Osnovna barva je zelo spremenljiva: pojavljajo se rjavkasti in sivi toni, ponekod tudi rdečkasti ali rumenkasti. Hrbtna risba je lahko sestavljena iz prečnih lis, lahko pa deloma spominja na cikcakasto ali valovito progo. Na bokih so pogosto lise, od očesa proti ustnemu kotu pa opazen pas. V alpskih območjih so lokalno pogosti tudi povsem temni osebki.

Švicarski strokovni portret opisuje prezimovanje v rovih glodavcev ali skalnih razpokah, ki so zaščiteni pred zmrzaljo in poplavljanjem. Vrsta je živorodna: mladiči pridejo na svet že razviti. Samice po rojstvu mladičev potrebujejo čas za ponovno obnovo zalog, zato razmnoževanje ni nujno vsakoletno. V švicarskih nižinah so rojstva pogosto avgusta, v gorah glede na krajevno podnebje pozneje, tudi septembra ali oktobra.

Viri: Info fauna / KARCH — Aspisviper

Razvoj mladičev je občutljiv na temperaturo

V laboratorijskem poskusu so reproduktivne samice sredi razvoja jajčnih rumenjakov razdelili med stalni temperaturi 23 in 28 stopinj Celzija. V vsaki skupini je bilo deset reproduktivnih in dve nereproduktivni samici. Pri toplejšem režimu je šestdeset odstotkov reproduktivnih samic skotilo zdrave mladiče. Pri hladnejšem režimu tega ni dosegla nobena. Samice, ki so bile hkrati breje in izpostavljene hladnemu režimu, je prizadela tudi bolezen z mehurji na koži.

Avtorji so sklepali, da je bila kombinacija brejosti in stalne zmerno nizke temperature za preizkušene živali zahtevnejša kot hladnejši režim v prejšnjih preizkusih prebave in rasti. To je rezultat nadzorovanega poskusa, v katerem kače niso mogle prosto izbirati temperatur kot na terenu. Ne pomeni, da je vsaka naravna noč s 23 stopinjami nevarna ali da morajo vsa okolja ves čas dosegati 28 stopinj. Poudari pa biološko razliko med toplotnimi zahtevami posameznih življenjskih procesov.

Viri: Michel, Pastore in Bonnet — Impact of cool versus warm temperatures on gestation in the aspic viper, 2013

Barvna raznolikost je povezana tudi z okoljem

V omejenem brezgozdnem predelu francoskih Alp so raziskovalci našli populacijo, v kateri je bilo več kot polovica osebkov nenavadno enobarvnih. Običajnejša lisasta oblika je bila prisotna skupaj z njimi. Genetska analiza je podprla lokalno različno delovanje izbora na obe barvni obliki. Razlikovalo se je tudi razprševanje: lisasti osebki so se razprševali bolj kot enobarvni.

Raziskovalci so predlagali, da se lahko enobarvna oblika bolje ujema z ozadjem odprtega življenjskega prostora. To ostaja pojasnjevalna hipoteza za preučevano populacijo. Raziskava ni pokazala, da je ista barvna oblika povsod uspešnejša ali da bi barva sama zanesljivo napovedovala vedenje slovenskega gada. Konkreten rezultat je povezava med barvno obliko, lokalno genetsko zgradbo populacije in razprševanjem osebkov v opisanem alpskem okolju.

Viri: Dubey in sodelavci — Diversifying selection and color-biased dispersal in the asp viper, 2015

Skupna prezimovališča niso vedno trajno zasedena

Pri italijanskem Oriolu Romanu so med letoma 1987 in 2017 spremljali štiri bližnja prezimovališča na prehodu med hrastovim gozdom in travnatim pašnikom. Ležala so manj kot tristo metrov narazen, zato so jih obravnavali kot en prezimovalni sklop. Letno so pri posameznih mestih zabeležili od tri do štirinajst gadov. Med letoma 1987 in 2000 je bila skupna zasedenost statistično stabilna, v naslednjem obdobju do leta 2017 pa je značilno upadala.

V francoski Vendée je bilo prezimovališče v ostankih drenažnih cevi pod jesenom in gostim robidovjem. Fotografsko so prepoznali šest gadov, dve samici in štiri samce. Ena samica je poginila maja 2013, druga je skotila jeseni 2015. Zadnjega gada so na tem prezimovališču videli aprila 2016; naslednjo pomlad je bilo prazno. Avtorji so pri tem ločili opustitev posameznega prezimovališča od razmer širše populacije, ki je bila v francoskem primeru videti stabilna. Italijanski upad je sovpadal z višjimi temperaturami in krajšim prezimovanjem, vendar sama povezava ne dokazuje enega vzroka.

Viri: Luiselli, Vignoli, Rugiero in Meek — Declining occupancy rates in the hibernacula of aspic vipers in Italy and France, 2018

Zelo velik plen lahko pomeni tudi tveganje

V naravnem rezervatu ob izlivu reke Crati v Kalabriji so oktobra 2019 našli mladega laškega gada s poškodovano levo stranjo telesa. Iz raztrganine je gledal del že deloma prebavljene odrasle samice kuščarice Lacerta bilineata. Kača se je kljub poškodbi premikala. Opazovalci so jo ujeli zaradi morebitne pomoči, med tem pa je plen v celoti zdrsnil skozi raztrganino. Gad je bil nato izpuščen in je izginil v rastlinju.

Dolžina glave in trupa gada je znašala 33 centimetrov, njegova masa 14 gramov. Kuščarica je imela ustrezno dolžino 15 centimetrov in maso 17,5 grama: plen je bil približno četrtino težji od kače. Avtorji niso mogli ugotoviti, kako je nastala rana. Predlagali so možnost, da je bil plen prevelik, ali da je bil ob požiranju še živ. To sta razlagi, ne neposredno opazovani vzrok. Tudi kasnejšega preživetja oziroma pogina izpuščene kače niso ugotovili.

Viri: Brusco in sodelavci — Eat until bursting: an unusual feeding attempt by a European Asp, 2021

Kaj vemo o notranjih zajedavcih

Iberijska raziskava je pregledala prebavila 86 povoženih gadov dveh vrst. Devetnajst pregledanih živali je bilo laških gadov iz Katalonije in severozahodnega dela province Burgos. Pri laških gadih je skupna razširjenost okužbe z zajedavskimi črvi znašala 26,3 odstotka. Med območjema je bila razlika: v katalonskem vzorcu je bila okužena polovica osebkov, v burgoskem pa 9,1 odstotka. Šlo je za majhna lokalna vzorca, ne oceno okuženosti vseh evropskih laških gadov.

Pri laških gadih so našli odrasle gliste Ophidascaris v črevesju in Kalicephalus viperae v požiralniku; posamezni osebki so imeli tudi ličinke drugih glist v telesni votlini. V celotni primerjavi obeh vrst ni bilo značilne razlike v skupnem deležu okuženih živali. Primerjava vseh raziskovanih populacij je nakazala povezavo med pogostejšim hranjenjem in pogostejšo okuženostjo, vendar ta povezava v uporabljeni statistični analizi ni bila značilna.

Viri: Santos, Martínez-Freiría, Pleguezuelos in Roca — First helminthological data on Iberian vipers, 2006

Pomanjkanje vode vpliva na samico in razvoj mladičev

V raziskavi vodnih omejitev so primerjali reproduktivne in nereproduktivne samice ter kontrolne skupine. Samicam v poskusni skupini so za dvajset dni omejili dostop do vode. Ob koncu poskusa se je koncentracija kortikosterona, hormona odzivanja na obremenitve, značilno povečala samo pri brejih samicah z omejeno vodo. Pri brejih samicah so bile spremembe osnovne koncentracije hormona povezane s spremembami njihovega stanja hidracije.

Mladiči samic z omejeno vodo so v spremljanem obdobju rasli hitreje kot mladiči kontrolnih samic. Njihova rast je bila povezana tudi s spremembami materine koncentracije raztopljenih snovi v krvi in kortikosterona. Avtorji so predlagali, da dehidracija vpliva na hormonsko stanje samice, to pa lahko vpliva na razvoj potomcev. Hitrejša zgodnja rast sama po sebi še ne pomeni dokazane večje življenjske uspešnosti: za presojo dolgoročnega pomena odziva so izrecno zahtevali nadaljnje terenske raziskave.

Viri: Dupoué in sodelavci — Water deprivation increases maternal corticosterone levels and enhances offspring growth, 2016

Razmere med odraščanjem pustijo različne posledice

Dolgotrajen poskus je spremljal 49 laških gadov, rojenih v ujetništvu septembra in oktobra 2009. Do četrtega leta so odraščali v treh dnevnih toplotnih ciklih, s povprečji 28, 24 in 20 stopinj Celzija. Vsi režimi so omogočali dnevno temperaturo 30 stopinj, vendar različno dolgo. Nato so vse osebke približno tri leta vzdrževali v istem srednjem režimu. Samice so rasle hitreje kot samci. Med zgodnjim odraščanjem so se osebki tople skupine hitreje podaljševali; po poenotenju pogojev sta se srednja in hladna skupina odzvali z nadomestno rastjo.

Pri osebkih iz toplega režima je bila med različno toplotno izpostavljenostjo nižja standardna presnovna poraba. Po prehodu na skupne pogoje se je ta razlika pozneje izgubila. Razlike v izgubi vode z izhlapevanjem pa so bile dolgotrajnejše: srednji režim je imel v povprečju večje izgube kot topli. Raziskava je tako pri istih živalih ločila prožno presnovno prilagoditev trenutnim razmeram od učinkov odraščanja, ki so vztrajali tudi v odraslosti.

Viri: Dezetter, Dupoué, Le Galliard in Lourdais — Additive effects of developmental acclimation and physiological syndromes, 2022

Prometne žrtve so tudi odrasli osebki

Leta 2015 so v narodnem parku Gran Paradiso spremljali gorsko cesto pri Ceresolu Reale. Med popisom od pomladi do jeseni so našli 22 poginulih laških gadov: deset samic, deset samcev in dva mlada osebka. Več žrtev je bilo v poznem spomladanskem in poletnem obdobju med junijem in septembrom. Najdbe iz aprila in maja so izvirale s cestnega dela pod zaporo, saj je bil višji del še zasnežen in zaprt.

Poginule gade so našli na višinah od 1615 do 2140 metrov, pogosto pri kamnitih planšarskih objektih. Iz rastnih znakov v kosteh spodnje čeljusti so pri samicah ocenili starosti od sedem do štirinajst let, pri samcih od pet do trinajst, pri dveh mladih osebkih pa dve in tri leta. V vzorcu niso potrdili značilnih razlik med spoloma glede telesne dolžine ali starosti. Prometni vpliv je tako zadeval oba spola in tudi dolgožive odrasle živali.

Viri: Tessa in Bassano — Seasonal impact of the road traffic on asp viper in the Gran Paradiso National Park, 2017

Ritualni boj ni požiranje druge kače

Februarja 2021 so v dolini reke Calamantío v španski La Rioji opazovali dva laška gada, ki sta se ovijala drug okoli drugega in dvigovala glavi. Vsak je skušal drugega potisniti navzdol. Opazovanje je trajalo približno pet minut, nato sta zaznala ljudi, se ustavila in skrila med kamenje. Avtorji so osebka po obarvanosti ocenili kot verjetna samca; spola niso potrjevali z neposrednim anatomskim pregledom.

Dogodek je potekal 27. februarja okoli trinajste ure, pri jasnem nebu in približno desetih stopinjah Celzija. Kraj je ležal 1164 metrov nad morjem, med skalnimi osamelci in redkim mladim hrastovim gozdom z grmovjem. Avtorji so poudarili zgodnji datum takega reprodukcijskega vedenja na tej nadmorski višini. Vzorec ovijanja in potiskanja so razložili kot ritualni boj, ne plenjenje. Iz enega dogodka niso določili običajnega začetka razmnoževalne sezone za vse populacije vrste.

Viri: Alonso-Alonso, Jiménez-Alesanco in Viganò — Male combat and early reproductive activity in Iberian Vipera aspis, 2021

Mladiči enega legla imajo lahko različna očeta

Genetska raziskava je z uporabo trinajstih mikrosatelitskih označevalcev potrdila več očetov v 47 odstotkih preizkušenih legel laškega gada. V posameznem leglu so ugotovili največ dva različna očeta. Dolžina in masa matere nista vplivali na ugotovljeno število očetov. Tudi število mladičev se ni razlikovalo med legli z enim ali dvema očetoma.

Samci, pri katerih so potrdili očetovstvo, so bili večji kot samci brez potrjenega reproduktivnega uspeha. Po izključitvi enega izjemno dolgega premika, dolgega 2464 metrov, je povprečna razdalja med očeti in materami znašala 127 metrov, s precejšnjo razpršenostjo vrednosti. V preučevani populaciji niso ugotovili telesne velikostne razlike med spoloma. To razlikuje dve ugotovitvi: uspešni samci so bili večji od neuspešnih, vendar samci kot skupina niso bili večji od samic.

Viri: Nanni Geser in Ursenbacher — Multiple paternity in the Asp viper, 2022

Genetska zgodovina ni povsem enaka barvnim oznakam

Italijanska raziskava iz leta 2009 je genetsko analizirala 102 laška gada iz njihovega celotnega italijanskega območja. Primerjala je tri odseke mitohondrijske DNK in šest mikrosatelitskih mest jedrne DNK. Tedaj uporabljene tri morfološke podvrstne oznake niso neposredno ustrezale rezultatom vseh genetskih analiz: mitohondrijska analiza je razločila pet glavnih skupin, jedrni označevalci pa samo dve.

Ena jedrna skupina je združevala osebke, označene kot aspis in francisciredi, druga pa osebke hugyi. Neskladje med mitohondrijskimi in jedrnimi podatki so avtorji razlagali z možnim križanjem in prevzemom mitohondrijskih linij med populacijami. Prostorski vzorec je bil skladen z umiki populacij v tri ledenodobna zatočišča. Kot pomembna dejavnika italijanske genetske zgradbe so izpostavili dolgotrajni genetski zdrs in zaporedne učinke ustanoviteljev. Gre za rekonstrukcijo zgodovine italijanskih populacij, ki ne določa genetske pripadnosti posameznega slovenskega gada samo po njegovi fotografiji.

Viri: Barbanera in sodelavci — Molecular phylogeography of the asp viper in Italy, 2009