Popisana sklednica: rdečevratka, rumenovratka in življenje v vodi

Rdeča lisa ni znak vseh popisanih sklednic

Vrsta vključuje tri običajno priznane podvrste: Trachemys scripta elegans, T. s. scripta in T. s. troostii. Rdečevratka je podvrsta elegans, rumenovratka pa podvrsta scripta. To razlikovanje je pomembno tudi pri prebiranju raziskav, saj se veliko podrobnih opisov nanaša posebej na rdečevratko. Podatek za podvrsto zato ni samodejno opis vseh možnih barvnih oblik vrste.

Pri rdečevratki je za očesom značilna podolgovata rdeča lisa, pri rumenovratki pa rumen vzorec. Močvirska sklednica ima drugačen videz: po telesu in oklepu je posuta z drobnimi rumenimi pikami. Prav glava je zato zelo uporabna pri primerjanju dobro vidnih živali. Splošen vtis temne želve na deblu brez razločnih podrobnosti pa še ni dovolj za zanesljivo določitev.

Mešanje podvrst dodatno zapleta prepoznavanje. Tudi v romunski raziskavi iz leta 2024 so našli osebke različnih podvrst in možne križance. Avtorji so jih zato pri obravnavi razmnoževanja združili na ravni vrste Trachemys scripta. Tak pristop ohranja razliko do domorodnih želv, hkrati pa ne pripisuje vsakega opazovanega osebka podvrsti samo po enem nejasnem znaku.

Viri: Pond slider – angleška Wikipedija, različica 1348845984 · Red-eared slider – angleška Wikipedija, različica 1375274755 · Fănaru idr. (2024): Nesting ecology and confirmed breeding of the invasive pond slider Trachemys scripta in an urban environment, Romania · Naravni rezervat Škocjanski zatok: Preventivni ukrepi

Od svetlo zelenega mladiča do temne odrasle želve

Mladostne popisane sklednice imajo navadno zelen zgornji del oklepa, rumenkasto spodnjo stran in zeleno-rumene proge po koži. Z odraščanjem barve bledijo in temnijo, oklep pa postaja olivno zelen, rjavkast ali skoraj črn. Zelo svetel, droben mladič in temna odrasla žival sta zato lahko ista vrsta, čeprav se njuna splošna podoba močno razlikuje.

Zgornji del oklepa imenujemo karapaks, spodnjega pa plastron. Zgornji je ovalen in ima pri mladih izrazitejši osrednji greben; pri odraslih je bolj gladek ter sploščen. Pri rdečevratki so na rumenem plastronu pogoste temne, nepravilne lise. Na glavi, nogah in repu potekajo svetlejše proge, ki dopolnjujejo vzorec telesa in oklepa.

Pri odraslih so samice praviloma večje od samcev. Samci imajo daljše kremplje na sprednjih nogah in daljši, debelejši rep, samice pa navadno krajši ter vitkejši rep. Pri samcu rdečevratke je plastron tudi nekoliko vbočen, pri samici pa raven, kar dopolnjuje razlike v krempljih in repu. Razlika je pri mladih živalih manj očitna. Tudi sama velikost dveh želv ni zanesljiv dokaz spola, če ne vemo, ali primerjamo približno enako stara osebka.

Slovenske strokovne podlage za odrasle samce navajajo oklep do približno štiriindvajset centimetrov, za samice pa do devetindvajset. Drobna želva z nekajcentimetrskim oklepom zato še zdaleč ni dosegla končne velikosti. Dolžina oklepa in velikost cele živali z iztegnjenim vratom ter repom tudi nista ista telesna mera.

Pri starejših samcih rdečevratke se lahko vzorec zelo potemni, rdeča lisa ob glavi pa postane slabo vidna. Odsotnost živo rdeče proge pri temnem odraslem osebku zato še ne izključi rdečevratke. Takšne starostne spremembe pojasnjujejo, zakaj je prepoznavanje mladiča včasih lažje kot prepoznavanje velike stare želve z zabrisanimi progami.

Viri: Pond slider – angleška Wikipedija, različica 1348845984 · Red-eared slider – angleška Wikipedija, različica 1375274755 · Zavod RS za varstvo narave (2018): Strokovne podlage za popisano sklednico

Voda, blatno dno in dostop do kopnega

Naravno območje vrste obsega osrednje in jugovzhodne predele Združenih držav Amerike ter sever Mehike. Človek jo je s trgovino z gojenimi želvami razširil daleč zunaj tega območja. Majhni, pisani mladiči so postali pogoste domače živali; ko so zrasli, so jih nekateri lastniki izpustili. Takšni izpusti so pomemben del zgodovine tujerodnih populacij.

Uporablja stoječe in počasi tekoče vode, vključno z ribniki, jezeri, močvirji ter počasnimi rekami. Rdečevratka je večino časa vezana na vodo, vendar jo redno zapušča. Izpostavljena debla, veje in bregovi dajejo prostor za ogrevanje. Za razmnoževanje pa mora samica doseči tudi kopno, kjer lahko izkoplje gnezdo za jajca.

Romunska raziskava je potekala ob umetnem mestnem jezeru v Constanţi. Želvam so ustrezali blatno dno, ponudba hrane in različna mesta za sončenje, med njimi les, bregovi ter druge izpostavljene površine. Tak primer pokaže prilagodljivost vrste: primeren življenjski prostor zanjo ni nujno naravno jezero brez človekovih posegov, temveč lahko tudi mestna vodna površina.

Viri: Pond slider – angleška Wikipedija, različica 1348845984 · Red-eared slider – angleška Wikipedija, različica 1375274755 · Fănaru idr. (2024): Nesting ecology and confirmed breeding of the invasive pond slider Trachemys scripta in an urban environment, Romania

Zakaj želve sedijo na deblih

Telesna temperatura je odvisna od okolja, zato je sončenje del njenega vsakdanjega uravnavanja toplote. Želva zleze na izpostavljeno površino in razprostre okončine, da lažje sprejema toploto. Mesto nad gladino ima zato drugačno vlogo kot zavetje pod vodo. Sončenje ni zgolj naključno mirovanje, ampak pomemben del uporabe prostora.

Popisane sklednice se lahko sončijo v skupinah. Ob preplahu hitro zdrsnejo z debla ali veje v vodo in se umaknejo pod gladino. Po tem vedenju so dobile tudi angleško ime slider. Za opazovalca je zato počasen pogled z brega pogosto bolj uporaben kot približevanje, zaradi katerega bi cela skupina takoj izginila v vodi.

Prostor za sončenje je tudi vir, za katerega lahko tekmujejo različne želve. Pregled v raziskavi Fănaru in sodelavcev poudarja tekmovanje z domorodnimi vrstami za hrano, sončna mesta in mesta odlaganja jajc. Tujerodne želve zato niso le dodatne živali na isti vodni površini, temveč lahko spreminjajo dostop drugih vrst do omejenih primernih prostorov.

Viri: Pond slider – angleška Wikipedija, različica 1348845984 · Red-eared slider – angleška Wikipedija, različica 1375274755 · Fănaru idr. (2024): Nesting ecology and confirmed breeding of the invasive pond slider Trachemys scripta in an urban environment, Romania

Prehrana se z odraščanjem spreminja

Slovenske strokovne podlage opisujejo mladostne osebke kot pretežno mesojede, starejše pa kot vsejede. Hrano sestavljajo različne vodne živali in rastline. Razvojna sprememba pomeni, da ponudba primerna za drobnega mladiča in prehrana odrasle želve nista enaki. Vrsta ni specializirana samo za eno žuželko, eno ribo ali eno vrsto vodne rastline.

Pri obravnavi njene vloge v mokrišču sta zato pomembna tako plenjenje kot poraba rastlinske hrane. Mlada želva, velika odrasla samica in starejši samec v istem ribniku ne predstavljajo nujno enakega pritiska na iste vire. Takšna prehranska prožnost prispeva k sposobnosti uporabe različnih sladkovodnih okolij, vendar sama ne pove, kakšna je natančna prehrana v posameznem slovenskem ribniku.

Viri: Zavod RS za varstvo narave (2018): Strokovne podlage za popisano sklednico

Dvorjenje v vodi, jajca pa v zemlji

Pri rdečevratki je znano dvorjenje, pri katerem samec pred samico premika in trese dolge kremplje sprednjih nog. Parjenje poteka v vodi, jajca pa samica odloži na kopnem. Z zadnjima nogama izkoplje jamico, vanjo odloži jajca in jo prekrije. Vodna želva zato za uspešen življenjski krog potrebuje povezavo med vodo in primernimi kopnimi mesti.

Jajca v gnezdu se razvijajo več tednov. Pri rdečevratki vrstni pregled navaja približno od devetinpetdeset do sto dvanajst dni, vendar potek močno spremljajo razmere. Temperatura vpliva tudi na določanje spola razvijajočih se želv. Čas izvalitve in razmerje spolov zato nista neodvisna od tega, kakšno je toplotno okolje gnezda med razvojem.

Mlada želva lupino predre z začasnim jajčnim zobom. Po izvalitvi še ni nujno takoj na poti proti vodi: mladiči lahko nekaj časa ostanejo ob lupini oziroma v gnezdu. Pri pozno izvaljenih rdečevratkah je opisano tudi prezimovanje v gnezdu in izhod spomladi. Odsotnost vidnih mladičev na bregu jeseni zato sama po sebi ne pokaže celotnega dogajanja v zemlji.

V romunskem spremljanju so pri potrjenih gnezdih ugotovili jajca in žive mladiče, vendar velik del jajc ni dal živih potomcev. Pojavljali so se izsušitev, plesnenje in plenjenje. Takšne ugotovitve pojasnjujejo, zakaj odlaganje jajc, uspešna izvalitev in dolgoročno obnavljanje populacije niso povsem ista stopnja razmnoževanja. Med njimi so pomembne izgube.

Viri: Red-eared slider – angleška Wikipedija, različica 1375274755 · Fănaru idr. (2024): Nesting ecology and confirmed breeding of the invasive pond slider Trachemys scripta in an urban environment, Romania

Zimska upočasnitev in dolgo življenje

Rdečevratke v hladnem obdobju močno zmanjšajo dejavnost. Takšno zimsko mirovanje plazilcev imenujemo brumacija. Pogosto ga preživijo pod vodo na dnu ribnika ali plitvega jezera, opisana pa so tudi zavetja pod bregovi, kamni in v votlih štorih. Dihanje in drugi življenjski procesi se upočasnijo, poraba energije pa močno pade. Zima zato ni preprosto enako dejavno obdobje z manj sončnimi dnevi.

V toplejših zimskih razmerah lahko začasno postanejo dejavne in pridejo na površje, ob ponovnem ohlajanju pa se spet umirijo. Koledar je zato odvisen od okolja, ne od enega datuma za celotno vrsto. Običajno spomladansko opažanje želve na deblu lahko sledi daljšemu zimskemu obdobju, ko je bila skoraj ves čas skrita pod gladino.

Rdečevratke so dolgožive želve. Vrstni pregled navaja običajno življenjsko dobo približno dvajset do trideset let, pri posameznih osebkih tudi več kot štirideset. Odrasla želva v ribniku zato ni nujno nedavno izpuščen primerek. Dolgo preživetje in lokalno razmnoževanje sta različna procesa, ki lahko skupaj prispevata k dolgotrajni prisotnosti vrste na vodni površini.

Viri: Red-eared slider – angleška Wikipedija, različica 1375274755

Kako so neposredno potrdili izvalitev

Raziskovalci v Constanţi so leta 2023 spremljali gnezdenje in s kamerami preverjali, katera vrsta je gnezdo napravila. Pri osmih dokončanih gnezdih popisane sklednice so obravnavali skupno sedemdeset jajc. Iz dveh gnezd so našli trinajst živih mladičev, kar je bilo približno devetnajst odstotkov vseh jajc v teh potrjenih gnezdih. To je rezultat konkretnega vzorca, ne splošna uspešnost vseh evropskih populacij.

Mladiči so merili približno tri centimetre po ravni dolžini hrbtnega oklepa in tehtali okoli šest do sedem gramov. Na glavi so imeli rdečo liso, zato so jih določili kot rdečevratke. Tako so povezali opazovano gnezdo, jajca in vrstno prepoznavne potomce. Pri nekaterih drugih najdenih gnezdih te povezave niso mogli zanesljivo vzpostaviti, zato jih niso preprosto prišteli isti vrsti.

Viri: Fănaru idr. (2024): Nesting ecology and confirmed breeding of the invasive pond slider Trachemys scripta in an urban environment, Romania

Razmnoževanje ni omejeno samo na toplo obalo

Standfuss, Lipovšek, Fritz in Vamberger so leta 2016 preučevali sorodstvene povezave želv iz treh slovenskih podnebnih območij. Analiza genetskih označevalcev je podprla uspešno razmnoževanje tako v sredozemskih in submediteranskih razmerah kot v zmerno celinskem osrednjem delu države. Pomembna je prav razlika med izpuščeno odraslo želvo in lokalno nastalimi potomci: drugo pokaže, da se vrsta lahko tudi obnavlja.

Viri: Standfuss, Lipovšek, Fritz in Vamberger (2016): Threat or fiction – is the pond slider really invasive in Central Europe? A case study from Slovenia