Pozidni gekon (Tarentola mauritanica) je sredozemski plazilec, katerega prisotnost v Sloveniji potrjujejo tudi neposredne terenske najdbe.
Pozidni gekon v Sloveniji: novejša potrjena opažanja
Pozidni gekon je v Sloveniji dokumentiran, vendar iz pregledanih virov ne izhaja, da bi bil razširjen po vsej državi. Oddelek za biodiverziteto UP FAMNIT je julija 2023 sporočil, da sta bila pozidni in turški gekon pri nas opažena večkrat. Raziskovalci so gekone našli tudi med lastnimi terenskimi obiski. Podatke so povezali predvsem z obalnim prostorom in človekovimi bivališči, kjer se gekoni pojavljajo na stavbah. Območje slovenske Istre so izpostavili kot prostor, kjer laže prezimijo.
Obe vrsti lahko človek nehote prenese s tovorom. UP FAMNIT omenja tudi naključne pojave gekonov v notranjosti Slovenije, ne podaja pa za vsako takšno opažanje vrstne določitve. Na fasadi zato ni dovolj prepoznati zgolj »gekona«. Pozidni ima bolj čokato telo in širše oprijemalne blazinice kot vitkejši turški gekon. Predstavitev ločuje potrjena opažanja od domnev o številčnosti ali nastanku stalnih populacij.
Starejša najdba iz Portoroža
V pregledu slovenskih plazilcev iz leta 2009 je bil za pozidnega gekona naveden osebek iz hotela v Portorožu. Avtorji so ga ocenili kot najverjetneje prinesenega. Območje naravne sredozemske razširjenosti so ločili od takšnega posameznega slovenskega dogodka. Njihov pregled je omenil tudi pristaniške pojave v Trstu, na Reki in v Pulju ter možnost novih prihodov z ladijskim tovorom ali drugačnim prenosom.
V istem odstavku je naveden turški gekon iz Luke Koper, zato obeh podatkov ne smemo združiti v eno vrsto. Portoroški hotel pripada zapisu Tarentola mauritanica; koprska najdba, povzeta iz starejše literature, pa vrsti Hemidactylus turcicus. Ta zgodovinski pregled pojasnjuje, zakaj se pozidni gekon v slovenski literaturi dolgo pojavlja kot redek prineseni gost. Navedba »edini osebek« opisuje takratno poznavanje do leta 2009, ne današnjega stanja.
Viri: Krofel in sodelavci — Razširjenost plazilcev v Sloveniji, 2009
Terensko potrjena najdba v Kopru leta 2018
Poznejši neposredni dokaz je objavljen v zborniku biološkega tabora Marezige 2018. Popisovalci so na zunanjih zidovih Luke Koper opazili pozidnega gekona in navadnega polprstnika. Prispevek vključuje fotografiji obeh vrst, ki ju je posnel Aleksander Kozina. Pozidnega gekona so takrat opisali kot drugo slovensko najdbo in prvo na tej lokaciji. V seznamu plazilcev tabora je označen kot tujeroden.
Zbornik je izšel leta 2019 in obravnava terensko delo od 18. do 28. julija 2018. Poročilo posebej omenja tudi mlade polprstnike, na podlagi katerih avtorji dopuščajo razmnoževanje te druge vrste. Za pozidnega gekona takšnega dokaza tam ni. Koprski zapis zato potrjuje njegovo dejansko prisotnost na stavbnem zidu, ne uspešnega lokalnega razmnoževanja. Pomemben je tudi zato, ker novejše slovensko opažanje dopolni starejši portoroški hotelski zapis.
Kako se oprijema gladke navpične stene
Oprijemalne površine na prstih sestavljajo posebne luske, preoblikovane v lamele. Na njih rastejo zelo tanke roževinaste dlačice, imenovane sete. Mikroskopska raziskava pozidnega gekona iz leta 2023 je opisala dlačice dolžine približno 30–60 mikrometrov. To je precej manj od milimetra, zato posameznih dlačic na običajni fotografiji ni mogoče razločiti. Vidimo predvsem razširjene prste, njihov oprijem pa omogoča mnogo drobnejša površinska zgradba.
Sete nastajajo iz posebnega zunanjega sloja povrhnjice. Med njihovim razvojem se v celicah zbira roževinasta snov, ki se povezuje v podaljšane snope. Pod vrhnjim slojem so raziskovalci opisali svetlejše celice ter tanko podporno plast. Takšna zgradba ustvarja prožno podlago za oprijemalne dlačice. Plezanje zato ni odvisno samo od močnih nog ali ostrih krempljev: pomembna je tudi fino oblikovana kožna površina na spodnji strani prstov.
Viri: Bonfitto, Randi in Alibardi — nastajanje oprijemalnih dlačic, 2023
Prehrana: tudi plen s tal, ne le ob svetilkah
Pozidni gekon lovi členonožce, vendar njegova prehrana ni povsod sestavljena predvsem iz letečih žuželk ob lučeh. V naravni sušni pokrajini jugovzhodne Španije sta Hódar in Pleguezuelos v iztrebkih našla pajke, enakonožce, žuželke in njihove ličinke. Gosenice in ličinke krešičev so skupaj predstavljale več kot dve petini prepoznanega živalskega plena po številu. Pomemben del plena je bil povezan s tlemi, ne z letom proti umetni svetlobi.
Jedilnik se je med pomladjo in poznim poletjem spremenil. Spomladi so imele večji pomen mehkejše ličinke in pajki, pozneje pa so postali številčnejši škržatki, različni hrošči in mravlje. Škorpijoni in solifuge so bili redkejši, vendar so zaradi velikosti prispevali opazno biomaso v poletnem času. Rastlinske ostanke sta avtorja razložila kot verjetno nenamerno zaužite delce. Opazovanje gekona visoko na steni zato ne pomeni, da si vso hrano poišče na isti površini.
Viri: Hódar in Pleguezuelos — prehrana v sušni jugovzhodni Španiji, 1999
Kako svetloba spremeni način lova
Na jugozahodu Sicilije sta se prehrani dveh populacij ob stavbah močno razlikovali. Pri naseljeni hiši z umetno razsvetljavo so med plenom prevladovali hrošči in mrežekrilci. Skupini sta skupaj predstavljali več kot tri četrtine prepoznanega plena. To je skladno z lovom iz zasede na mestu, kamor svetloba zgošča leteče žuželke. Hišni zid je bil tako hkrati podlaga za gekona in del svetlobno spremenjenega prehranjevališča.
Pri nenaseljeni podeželski hiši brez takšne razsvetljave je bil jedilnik raznovrstnejši. Veliko je bilo strigalic, mravelj, hroščev in pajkov, torej tudi večinoma neletečih živali. Avtorji so za to populacijo predlagali aktivnejše iskanje plena. Našli so še en primer zaužitja mlade kuščarice rodu Podarcis; posamezna najdba ne pomeni, da so kuščarice običajna glavna hrana. Razlika med obema sicilskima vzorcema kaže, kako lahko gekon prilagaja prehranjevanje razpoložljivim živalim v neposredni okolici.
Viri: Faraone, Baragona in Lo Valvo — prehrana dveh sicilskih populacij, 2017
Nočna dejavnost in dnevni ritem toplote
Nočna dejavnost ne pomeni, da pozidni gekon izbira najhladnejše možne razmere. V poletnem laboratorijskem temperaturnem gradientu so živali iz okolice Candelede v Španiji izbirale telesne temperature s povprečjem približno 31,6 stopinje Celzija. V istem območju so bile telesne temperature dejavnih živali na prostem občutno nižje. Zunanje razmere jim torej niso vedno omogočale zadrževanja pri temperaturah, ki bi jih izbrale ob širši ponudbi toplih in hladnih mest.
Izbira se je spreminjala tudi skozi dan. Proti večeru so izbrane temperature postopoma naraščale, ponoči pa so ponovno upadale. Med odraslimi in nedoraslimi osebki v tem vzorcu niso ugotovili značilne razlike. Najvišje izbrane vrednosti so bile blizu začetka nočne dejavnosti. Gekon tako v večer ne vstopa zgolj kot ohlajena žival: njegov dnevni toplotni ritem je povezan tudi s toploto, ki jo lahko pridobi še pred nočnim lovom.
Viri: Gil, Guerrero in Pérez-Mellado — dnevni ritem izbranih temperatur, 1994
Sončni žarki in topel zid ga ogrevajo različno
Pozidni gekon pridobiva toploto s sevanjem in s stikom s podlago. Pri prvem načinu je pomembno obsevanje telesa, pri drugem pa neposreden dotik s toplim kamnom ali zidom. Poskus s termografsko kamero je pokazal, da se deli telesa pri obeh načinih ne segrevajo enako. Pri obsevanju se je hrbet segreval hitro, oprijemalni del stopala pa je pokazal manjši temperaturni dvig. Pri topli podlagi je bilo ravno stopalo med najhitreje ogretimi deli.
Tudi ohlajanje ni bilo preprosta kopija segrevanja. Vzorci so se razlikovali med hrbtom, gobcem, očesom, nogo in stopalom. Majhno telo zato nima nujno ene same enotne površinske temperature. Raziskava iz leta 2024 je pokazala, da lahko isti gekon na soncu in na topli podlagi doživlja drugačno porazdelitev toplote. To pojasnjuje biološki pomen površine, na kateri počiva: poleg same temperature zraka je pomembno, ali toploto sprejema z zgornje strani ali skozi stik s tlemi.
Zakaj je isti gekon enkrat svetlejši in drugič temnejši
Pozidni gekon lahko spreminja svetlost kože in se približa svetlosti ozadja. Pri poskusih z belimi in črnimi podlagami so živali po izpostavitvi temnemu okolju potemnele. Zanimivo je, da prekritje oči te prilagoditve ni odpravilo, prekritje bočnih površin telesa pa jo je. Oči torej pri tem odzivu niso bile edina pot zaznavanja. V koži bokov so raziskovalci našli tudi veliko svetlobno občutljive beljakovine opsina.
Rezultati podpirajo možnost, da pigmentne celice dobijo del informacije o svetlobi neposredno skozi kožo. To ni vid z očesom niti oblikovanje slike okolice. Gre za fiziološki odziv, ki vpliva na razporeditev pigmenta in posledično na odboj svetlobe. Temnejši in svetlejši osebek na dveh posnetkih zato nista nujno različni vrsti ali različnega spola. Pri prepoznavanju je pomembno pogledati tudi telo, hrbtne grbice in prste, ne samo odtenka kože.
Viri: Fulgione in sodelavci — občutljivost kože za svetlobo, 2014
Jajca in prvi dnevi mladih gekonov
Pozidni gekon se razmnožuje z jajci. Levrat-Calviac je pri osebkih iz južne Francije in Španije v ujetništvu opisala predvsem legla po dve beli jajci. Jajca so bila dolga približno poldrugi centimeter in široka en centimeter. Samice so jih odložile na podlago ali deloma zakopale. V teh pogojih je odlaganje potekalo od pozne pomladi do poletja, njegov začetek pa se je med obema skupinama živali razlikoval.
Pri inkubaciji okoli 30 stopinj Celzija je razvoj v povprečju trajal približno dva meseca. Novoizvaljeni mladiči so bili od konice gobca do kloake dolgi okoli 22 milimetrov in so tehtali približno pol grama. Po prediranju lupine so v njej še nekaj ur ostali do vsrkanja preostanka rumenjaka. Prva levitev je sledila v naslednjem dnevu. To so neposredna opazovanja iz ujetništva, zato koledarja odlaganja ali natančnega trajanja razvoja ne predstavljamo kot izmerjena slovenska podatka.
Temperatura med razvojem lahko vpliva na spol
Pri tej vrsti je zanimiva povezava med temperaturo razvoja v jajcu in spolom mladiča. Marques in sodelavci so preverjali jajca iz štirih populacij v različnih temperaturnih pogojih. Njihovi rezultati so bili skladni z vzorcem, pri katerem so pri nižjih inkubacijskih temperaturah nastajali samci, pri višjih pa samice. To je drugačen proces od preprostega predvidevanja, da spol v vseh primerih nespremenljivo določi enak kromosomski mehanizem.
Temperatura, pri kateri je bilo razmerje spolov uravnoteženo, je sovpadla z nižjo umrljivostjo zarodkov. Breje samice so za odlaganje izbirale razmeroma ohranjen toplotni okvir. Raziskava je obravnavala tudi asimetrije telesnih struktur, ki so lahko povezane z nihanjem razmer v gnezdu. Sprememba temperature zato ni pomembna le za hitrost valjenja; vpliva lahko tudi na sestavo naslednje generacije. Avtorji opozarjajo, da bi omejena možnost izbire primernih mest za jajca ob podnebnih spremembah lahko otežila uspešno razmnoževanje.
Viri: Marques in sodelavci — določanje spola in razvoj, 2023
Rep je obramba in shramba energije
Rep ima pri gekonu več nalog. Pomaga pri gibanju, ob napadu ga lahko žival odvrže, v njem pa so tudi hranilne zaloge. Obnovljeni rep se lahko od prvotnega razlikuje po obliki in sestavi. Cencetti in sodelavci so primerjali izvirne ter ponovno zrasle repe pozidnih gekonov. Obnovljeni so bili nekoliko bolj čokati in krajši, vendar ta razlika v njihovem majhnem vzorcu ni bila statistično značilna.
Kemična sestava je pokazala izrazitejšo razliko. Maščobe so v združenem vzorcu obnovljenih repov predstavljale okoli 27 odstotkov suhe mase, v prvotnih pa okoli 14 odstotkov. Delež beljakovin je bil v obnovljenih nižji, delež vode pa podoben. Zaradi združevanja tkiva teh rezultatov ni mogoče razdeliti na natančne vrednosti za vsak spol ali starost. Vendar neposredno pokažejo, da ponovno zrasli rep ni le zunanja kopija: ponovno postane tudi energijsko pomemben del gekonovega telesa.
Viri: Cencetti in sodelavci — energijske zaloge v repu, 2011
Prilagodljiv lovec v spremenjenem okolju
Človekove spremembe okolja lahko vplivajo tudi na jedilnik gekona, četudi živali ob stavbah še vedno uspevajo. Primerjava dveh sosednjih Chafarinskih otokov je obravnavala naravnejši in bolj preoblikovan življenjski prostor. Razpoložljivega nevretenčarskega plena je bilo podobno veliko, njegova raznovrstnost pa je bila v spremenjenem okolju manjša. Podoben vzorec so pokazali tudi ostanki hrane gekonov: njihov jedilnik je bil tam manj raznovrsten in prehranska niša ožja.
Kljub temu raziskovalci niso zaznali ustrezne razlike v velikosti telesa ali telesnem stanju med primerjanima populacijama. Pozidni gekon lahko torej na manjše spremembe razpoložljive hrane odgovori s prilagoditvijo izbire plena. To ne pomeni, da so preoblikovane površine enakovredne naravnim ali da so mu vse človeške spremembe koristne. Kot plenilec različnih členonožcev je del lokalne prehranske mreže; njegove povezave z drugimi živalmi pa se spreminjajo skupaj s sestavo okolice in ponudbo hrane.
Viri: Martín in sodelavci — vpliv sprememb okolja na prehrano, 2023
Pogosta vprašanja o vrsti
Ali je pozidni gekon res zabeležen v Sloveniji?
Da. Leta 2018 so ga zabeležili na zunanjih zidovih Luke Koper.
Preverite vir odgovoraKako pozidnega gekona ločimo od turškega?
Pozidni je bolj čokat in ima širše oprijemalne blazinice na prstih.
Preverite vir odgovoraAli se pozidni gekon hrani samo z žuželkami pri svetilkah?
Ne. V naravni španski pokrajini je lovil tudi različne členonožce s tal.
Preverite vir odgovoraAli pozidni gekon lahko spremeni barvo?
Da. Pri poskusih je spreminjal svetlost kože glede na svetlo ali temno podlago.
Preverite vir odgovoraAli pozidni gekon odlaga jajca?
Da. V opisani vzreji so samice največkrat odlagale po dve beli jajci.
Preverite vir odgovoraZakaj pozidni gekon lahko hodi po gladkem zidu?
Na prstnih lamelah ima mikroskopske oprijemalne dlačice, imenovane sete.
Preverite vir odgovoraViri in preverjanje
Izvirna uredniška predstavitev povezuje podatke za Slovenijo s splošno biologijo vrste. Leto raziskave ni nujno leto objave; zgodovinskih ocen ne prikazujemo kot današnje številčnosti. Natančnih občutljivih najdišč ne objavljamo.
- UP FAMNIT — Gekoni med nami, 2023
Ajda Auersperger, Peter Glasnović in Martina Lužnik, Oddelek za biodiverziteto UP FAMNIT, 20. julij 2023.
- Krofel in sodelavci — Razširjenost plazilcev v Sloveniji, 2009
Natura Sloveniae 11(2), 61–99; vrstni odstavek na strani 72.
- Vek — Poročilo o delu skupine za plazilce, 2019
V: Bizjak in Presetnik, urednika, Raziskovalni tabor študentov biologije Marezige 2018. Društvo študentov biologije, Ljubljana, 73–79. Terenske najdbe in fotografiji na straneh 76–77.
- Salvador — Salamanquesa común, 2016
Enciclopedia Virtual de los Vertebrados Españoles, Museo Nacional de Ciencias Naturales, CSIC. Različica 12. januarja 2016.
- Bonfitto, Randi in Alibardi — nastajanje oprijemalnih dlačic, 2023
Micron 171, 103483. DOI 10.1016/j.micron.2023.103483.
- Hódar in Pleguezuelos — prehrana v sušni jugovzhodni Španiji, 1999
Herpetological Journal 9, 29–32. Terenski vzorec iz leta 1995.
- Faraone, Baragona in Lo Valvo — prehrana dveh sicilskih populacij, 2017
Atti XI Congresso Nazionale Societas Herpetologica Italica, 171–175. Ianieri Edizioni.
- Gil, Guerrero in Pérez-Mellado — dnevni ritem izbranih temperatur, 1994
Herpetological Journal 4, 56–59. Poletni vzorec iz okolice Candelede.
- Mochales-Riaño in sodelavci — izmenjava toplote, 2024
PLOS ONE 19(12), e0316283, objavljeno 26. decembra 2024.
- Fulgione in sodelavci — občutljivost kože za svetlobo, 2014
Journal of Zoology 294, 122–128. DOI 10.1111/jzo.12159.
- Levrat-Calviac — razmnoževanje v ujetništvu, 1986
Bulletin de la Société Herpétologique de France 37, 18–21. Opazovanja do septembra 1985.
- Marques in sodelavci — določanje spola in razvoj, 2023
Acta Zoologica 104, 419–433. DOI 10.1111/azo.12427; spletna objava 30. maja 2022.
- Cencetti in sodelavci — energijske zaloge v repu, 2011
Acta Herpetologica 6(1), 101–103. Izvirni in obnovljeni repi.
- Martín in sodelavci — vpliv sprememb okolja na prehrano, 2023
Animals 13(8), 1413. Primerjava sosednjih Chafarinskih otokov.
Opazite napako ali imate novejši strokovni vir? Sporočite uredništvu.