Turški gekon v Sloveniji: navadni polprstnik, prehrana in nočno življenje

Zgodovinska najdba v Luki Koper

Turški gekon oziroma navadni polprstnik (Hemidactylus turcicus) je v slovenskih strokovnih podatkih zabeležen v Luki Koper. Pregled razširjenosti slovenskih plazilcev, objavljen leta 2009, je za to vrsto navedel prav to najdišče. Podatek je povzel po Mršićevem delu iz leta 1997. Vrsto je označil z zvezdico, enako kot pozidnega gekona, za katerega je bil znan verjetno prineseni osebek iz hotela v Portorožu.

Avtorji so pri teh gekonih omenili možnost prihodnjih prihodov z ladijskim tovorom ali drugim prenosom. Koper v tem besedilu pomeni dokumentirano najdbo, ne ocene velikosti populacije ali dokaz njenega nadaljnjega razmnoževanja. Portoroškega hotelnega osebka pregled pripisuje drugi vrsti, Tarentola mauritanica.

Viri: Krofel in sodelavci — Razširjenost plazilcev v Sloveniji, 2009

Novejši slovenski zapis iz Lipja in značilni prsti

Raziskava Brezaka in sodelavcev iz leta 2025 dopolnjuje podatke o Sloveniji z opažanjem v Lipju. V preglednici je naveden 6. maj 2020, opazovalec David Kosi in zapis iNaturalist 45080572. Avtorji so pregledovali opažanja ter preverjali vrstno določitev. V istem delu opisujejo zagrebško populacijo, opaženo na več krajih od leta 2013 in v različnih delih leta. Slovenski zapis iz Lipja je posamična najdba; dokazov zagrebške ustalitve zato ne prenašamo na Slovenijo.

V postopku prepoznavanja so opisali prosojno telo rožnatih, rumenkastih ali belih odtenkov z nepravilnimi temnimi pasovi. Na hrbtu so drobne luske ter bele in rjave grbice, trebušna stran pa je enakomerno bela. Rahlo sploščen svetel rep prečkajo temni pasovi, posebej opazni pri mladih živalih. Pod prsti sta dve vrsti lamel. Razširjene oprijemalne blazinice ne segajo do samih konic prstov, zato ostanejo kremplji jasno vidni. Takšna zgradba prstov je pomembna pri določanju vrste s fotografije.

Viri: Brezak in sodelavci — nove srednjeevropske najdbe turškega gekona, 2025

Žuželke in drugi majhni nevretenčarji

Daniel Saenz je leta 1990 v teksaškem Nacogdochesu pregledal prehrano gekonov. Pri 167 osebkih s hrano v želodcu je prepoznal 564 prehranskih predmetov. Prostorninsko so prevladovali ravnokrilci, metulji in enakonožci. Manjši gekoni so pogosteje zaužili manjši plen, večji pa večjega.

V želodcih so zaznali tako plen s tal kot leteče žuželke. Ravnokrilci, metulji in enakonožci so skupaj predstavljali 78,9 odstotka izmerjene prostornine prepoznavnega plena. Posamezni majhni plenilski predmeti zato po številu niso nujno predstavljali večjega dela prehranske prostornine. Gekoni iz najmanjše velikostne skupine so imeli povprečno manj predmetov v želodcu kot osebki iz drugih treh skupin.

Višina mesta, kjer je gekon čakal na plen, je bila povezana s prehrano. Visoko na stavbah so pogosteje jedli leteče živali, nizko pa živali s tal. Poznejša analiza odraslih iz istega kraja in obdobja je pokazala, da primerljivo veliki samci in samice niso jedli značilno različnih velikosti plena. Razlike v obliki glave so raziskovalci povezali z različnimi rastnimi vzorci spolov.

Viri: Saenz — Dietary Overview of Hemidactylus turcicus, 1996; Johnson, McBrayer in Saenz — Allometry, 2005

Nočni lov z zidov in dnevno umikanje v razpoke

Paulissen in Buchanan sta v Fort Smithu v Arkansasu spremljala populacijo turškega gekona na stavbah. V toplejših mesecih so bili osebki dejavni zunaj, pozimi pa so jih občasno opazovali tudi v notranjosti stavb. Največ jih je bilo na objektih s številnimi razpokami, ki so jih uporabljali kot dnevna skrivališča.

Pri nočnem lovu so čakali na žuželke in niso branili lovnega prostora. Pogosto so sedeli višje kot 7,5 metra, neposredni umetni osvetlitvi pa so se izogibali. Dejavnost je imela dva vrhova, okoli enajste ure zvečer in tretje ure zjutraj, nato je hitro upadala.

V tej lokalni populaciji so jajca odlagali sredi junija, mladiči pa so se izvalili sredi avgusta. Avtorja sta omenila možnost skupnega odlaganja v ista gnezdišča. Njuna opažanja opisujejo vneseno ameriško populacijo in ne meritev iz Kopra.

Viri: Paulissen in Buchanan — Observations on the Natural History of the Mediterranean Gecko in Northwest Arkansas, 1991

Kako je preživela vnesena populacija v južnem Teksasu

Kyle Selcer je pri vneseni populaciji turškega gekona v južnem Teksasu ugotovil visoko gostoto, od 544 do 2.210 osebkov na hektar. Povprečno zgodnjo spolno zrelost je ocenil na 8,6 meseca. Samice so v letu odložile od enega do treh legel, v vsakem pa dve jajci. Posamezni osebki so živeli tri leta ali več.

Preživetje odraslih in mladih osebkov je bilo podobno, vendar so najmanjši mladi osebki preživeli slabše kot večji mladi osebki. Najmanjša skupina je merila manj kot 30 milimetrov od konice gobca do kloake, večja pa od 30 do 43 milimetrov. Letni promet oziroma menjavanje osebkov v populaciji je znašalo 55 odstotkov.

Avtor je uspeh te populacije povezoval z razmeroma majhnim plenilskim pritiskom in malo tekmovanja z drugimi vrstami. Visoko preživetje je bilo pomembna sestavina njegove razlage kolonizacije. Navedena gostota in zgodnje dozorevanje pripadata preučeni teksaški populaciji, ne vsaki najdbi turškega gekona v Evropi.

Viri: Selcer — Life History of a Successful Colonizer, 1986

Evropska opažanja na zidovih in vratih

Octávio Mateus in Jacinto sta v portugalski Évori od marca do novembra 1997 spremljala približno 800 metrov dolg odsek mestnih ulic. Turške gekone sta najpogosteje opazila v manj uporabljanih ulicah ter na manj obiskanih ali nenaseljenih hišah.

Zidovi so predstavljali 78 odstotkov zabeleženih mest, vrata in njihova okolica 16, cestne svetilke in njihova bližina pa pet odstotkov. Povprečna višina 393 opažanj je po rezultatih znašala 3,9 metra. Skrivališča so bila v manjših luknjah in razpokah streh, vrat, zidov in oken, tudi med zidom in napeljavami.

Osebke sta opazovala med 20. in šesto uro po univerzalnem času UTC. Povprečni vrh nočne dejavnosti je bil ob dveh zjutraj UTC. Podnevi in v mraku jih v tem spremljanju nista zaznala niti pri toplem zraku. Toplota je bila povezana s številom nočnih opažanj, pomembna pa je bila tudi ura pregleda.

Viri: Mateus in Jacinto — Activity Rithms and habitat of Hemidactylus turcicus in Évora, Portugal, 1998

Ovire v okolju spremenijo uspešnost lova

Thomas Haley in Rod Blackshaw sta na severnem Cipru primerjala lov petnajstih odraslih turških gekonov v preprostih in bolj zapletenih prostorih. Preprost prostor je bil odprta posoda, v drugem pa je bilo pet pregrad, ki so ovirale pogled. Vsak gekon je sedem dni lovil v enem in nato sedem dni v drugem okolju. Za plen sta uporabljala odraslega metulja mokaste vešče Ephestia kuehniella.

V odprtem prostoru so gekoni potrebovali manj napadov za uspešen ulov. Povprečje je bilo 1,40 napada, v prostoru s pregradami pa 1,71. V preprostem prostoru je bilo tudi manj neuspešnih lovnih dogodkov. Kdaj je žival začela loviti, se med prostoroma ni značilno razlikovalo.

Do prvega napada so v odprtem prostoru prepotovali večjo razdaljo, izraženo v mrežnih poljih poskusne posode. Raziskovalca sta boljši pregled nad plenom obravnavala kot možno prednost preprostih površin. To je izid neposrednega primerjalnega poskusa, ne dokaz, da vsaka mestna stavba vedno zagotavlja več hrane kot naravna skala.

Viri: Haley in Blackshaw — Does habitat structure affect foraging success in the Mediterranean house gecko, 2015

Evropska razširjenost in negotov izvor populacij

Evropska ocena IUCN, objavljena leta 2024 po presoji iz oktobra 2022, turškega gekona uvršča med najmanj ogrožene vrste tako v Evropi kot v Evropski uniji. Navedla je široko razširjenost, prilagodljivost spremenjenim življenjskim okoljem ter domnevno veliko in rastočo populacijo. Ta regionalna ocena ni ocena številčnosti pri nas.

Slovenijo obravnava kot državo prisotnosti z negotovim izvorom populacije. Pregled opisuje razširjenost vzdolž evropskih sredozemskih obal, od jugozahodne Portugalske prek Španije, Francije in Italije do Balkana ter evropske Turčije. Vrsta je zabeležena tudi na številnih sredozemskih otokih.

Po tej novejši razlagi je verjetno velik del evropskega območja naselila s pomočjo človeka že v davnini. Zato sedanji široki razširjenosti ni mogoče povsod pripisati naravnega izvora. IUCN posebej opozarja, da so bili nekateri starejši bližnjevzhodni podatki po taksonomskih revizijah pripisani drugim vrstam. Evropski obalni podatki in stare navedbe iz Izraela zato niso samodejno ista taksonomska podlaga.

Viri: Bowles — Hemidactylus turcicus, evropska ocena IUCN, 2024

Starost in spolna zrelost v jugozahodni Anatoliji

Betül Kanat in Cemal Varol Tok sta preučila 36 turških gekonov iz okolice Muğle v jugozahodni Anatoliji, zbranih med letoma 2006 in 2011. V vzorcu je bilo dvanajst samcev, osemnajst samic in šest mladih osebkov. Starost sta ocenjevala iz rastnih znamenj v kostnih presekih.

Samci so bili stari od štirih do osmih let, samice pa od štirih do devetih let. Najstarejši osebek v vzorcu je bila devetletna samica. Spolno zrelost sta ocenila na dve do tri leta. Povprečna dolžina od gobca do kloake je bila pri samcih približno 50,5 milimetra in pri samicah 51,1 milimetra, pri mladih pa 28,5 milimetra.

Velikost telesa je bila pri obeh spolih močno pozitivno povezana z ocenjeno starostjo. Turška raziskava tako dokumentira tudi večletne odrasle osebke, njeni izidi spolnega dozorevanja pa se razlikujejo od zgodnjega dozorevanja, opisanega pri vneseni populaciji v južnem Teksasu.

Viri: Kanat in Tok — Age structure of Hemidactylus turcicus from southwestern Anatolia, 2015

Mladi osebki in samice z jajci izbirajo različno toploto

Michael Hitchcock in Lance McBrayer sta v Teksasu primerjala nočne telesne temperature gekonov s temperaturami, ki so jih izbirali v laboratorijskem temperaturnem gradientu. Terensko spremljanje med majem 2003 in aprilom 2004 je zajelo 333 različnih osebkov. Meritve sta razdelila med mlade osebke, samce, samice brez jajc in samice z jajci.

Mladi osebki so v laboratorijskem gradientu izbirali nižje temperature kot samice z jajci. Izbrane temperature se niso jasno spreminjale z letnim časom, terenske telesne temperature pa so se. Razvojna stopnja in prisotnost jajc sta bili tako pomembni pri izbiri temperature v poskusu.

Med nočno dejavnostjo je telesna temperatura tesno sledila toplotnim razmeram okolja. Na voljo je bilo malo prostorsko različnih temperatur, zato gekoni v tem okolju s premikanjem niso učinkovito dosegali svojih izbranih temperatur. Nočni lov je tako potekal tudi pri temperaturah pod laboratorijsko izbranimi.

Viri: Hitchcock in McBrayer — Thermoregulation in Nocturnal Ecthotherms, 2006

Primerjava toplotne tolerance med ameriškimi populacijami

Allison Litmer in Christopher Murray sta v letih 2017 in 2018 zbirala turške gekone v Teksasu, Louisiani in Alabami. Primerljive populacije so zajemale Austin, Port Arthur, Hammond, New Orleans in Mobile. Osebke so lovili približno dve uri po sončnem zahodu. Pred temperaturnimi poskusi so preverili, ali so se živali sposobne obrniti s hrbta na noge.

Poskus je spremljal odziv pri postopnem segrevanju ali ohlajanju vode okoli telesa. Mejo je določila izguba obračalnega refleksa. To je bilo merilo kritične funkcionalne tolerance v poskusu, ne izbrana temperatura za vsakdanji lov.

Pri gekonih niso zaznali značilnih razlik med lokacijami v zgornji ali spodnji kritični temperaturni meji niti v širini toplotnega razpona. Razlike med osebki so bile izrazitejše pri spodnji meji kot pri zgornji. Razdalja od mesta domnevnega vnosa zato v tej primerjavi ni pokazala pričakovanega širjenja toplotne tolerance. Vrsta je na preučenih različnih lokacijah ohranila podobne merjene toplotne odzive.

Viri: Litmer in Murray — Critical thermal tolerance of invasion, 2019

Oprijemalna površina prstov nastane že v jajcu

Turški gekon ima na spodnji strani prstov razširjene oprijemalne luske, večinoma razdeljene po sredini. Med prsti nima izrazitih plavalnih kožic. Aaron Griffing in sodelavci so v raziskavi razvoja prstov uporabili kolonijo turških gekonov, izvirajočo iz vnesenih populacij v Oklahomi. Zbrali so 222 zarodkov, del njihovih stopal pa pregledali z elektronskim mikroskopom.

Oprijemalna blazinica je bila sprva nerazdeljena. Nato se je na njenem končnem delu oblikovalo pet prečnih grebenov. Med nadaljnjim razvojem so nastajale dodatne vrste lusk bliže bazi prsta. Grebeni so se razširjali bočno, dobivali obliko črke V in razcep po sredini. Proti koncu razvoja v jajcu so bile luske ploščate in podobne odraslim.

Raziskovalci so oprijem na gladkem akrilu merili pri treh odraslih osebkih. Rezultati so se med posamezniki razlikovali. Zato zgradba oprijemalnih lusk in neposredna sposobnost oprijema nista zgolj ena nespremenljiva vrednost za vse osebke, čeprav sta oba del njihove plezalne sposobnosti.

Viri: Griffing in sodelavci — Developmental Patterns Underlying Variation in Form and Function Exhibited by House Gecko Toe Pads, 2024

Novejša slovenska opažanja in spremljanje širjenja

Oddelek za biodiverziteto UP FAMNIT je julija 2023 objavil, da so v Sloveniji turškega in pozidnega gekona opazili že večkrat. Raziskovalci so prisotnost gekonov potrjevali tudi na terenu. Podatki so prihajali iz okolice Kopra in drugih obalnih območij.

Vabilo k spremljanju je poudarilo pomen fotografije ali videoposnetka za zanesljivo določitev vrste. Posnetek turškega gekona je treba ločiti od pozidnega gekona in drugih podobnih kuščarjev. Avtorji so pričakovali največ podatkov iz slovenske Istre, kjer gekoni lažje prezimijo, omenili pa so tudi naključna opažanja v notranjosti. To je bilo pričakovanje raziskovalcev o zbiranju podatkov, ne izdelan zemljevid stalnih populacij posamezne vrste.

Viri: UP FAMNIT — Gekoni med nami: ste opazili gekona?, 2023

Samci in samice se razlikujejo v velikosti glave

Michael Granatosky in Kenneth Krysko sta primerjala 186 ohranjenih odraslih gekonov iz zbirk muzejev na Floridi in v Severni Karolini. V vzorcu je bilo 69 samcev in 117 samic. Primerjava je zajela dolžino telesa od gobca do kloake ter dolžino, širino in višino glave. Samce sta določala po dobro razvitih porah pred kloako.

Samci so imeli povprečno daljše telo ter daljšo, širšo in višjo glavo. Povprečna dolžina telesa je bila 51,53 milimetra pri samcih in 50,03 pri samicah. Glava je pri samcih povprečno merila 14,97 milimetra v dolžino in 10,36 v širino, pri samicah pa 14,32 in 9,50 milimetra. Povprečna višina glave je bila 6,19 oziroma 5,84 milimetra.

Merjene telesne lastnosti niso imele značilne povezave z geografsko širino najdišč. Nekatere povezave z geografsko dolžino so bile statistično zaznavne, a šibke. Raziskovalca sta te prostorske razlike razlagala previdno, saj so lahko odražale krajevno variabilnost ali sestavo vzorca. Samčev večji povprečni profil glave je bil v širšem ameriškem vzorcu jasnejši kot enoten geografski trend velikosti.

Viri: Granatosky in Krysko — Morphological Variation in the Mediterranean House Gecko Along Geographical Gradients, 2014