Vinski drozg: svetla obrv in rjasto rdeča podperutja

Obrv in rjasta podperutja

Vinski drozg meri približno dvajset do štiriindvajset centimetrov in je manjši od številnih drozgov, s katerimi si deli hranišča. Hrbet je pretežno rjav, spodaj pa je belkast s temnimi progami in pegami. Svetla nadočesna proga razločno poudari glavo. Ne gre za očesni kolobar, kakršnega ima samec kosa, temveč za podolgovato svetlo obrv nad očesom.

Rjasta barva se na sedeči ptici najbolje vidi ob bokih. Podperutje se pokaže med vzletom, pristajanjem ali preletom. Ptica, ki sedi skrčena in peruti tesno drži ob telesu, lahko ta znak skoraj povsem zakrije. Zato odsotnost rdečine na oddaljeni fotografiji še ni dokončen razlog za izključitev vrste. Preverimo obraz, velikost in razmerja telesa ter počakamo na drug položaj.

Angleško ime redwing se nanaša na rdečo spodnjo stran peruti. Ne pomeni pa, da je ptica bližnja sorodnica severnoameriških črnih ptic z rdečimi ramenskimi lisami, ki sodijo v drugo družino.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Redwing · Sodelavci Wikipedije: Rotdrossel

Razlika od cikovta in drugih zimskih drozgov

Cikovt je podobno rjav in pegast, vendar nima tako izrazite kombinacije široke svetle obrvi in rjastih bokov. Pri vinskem drozgu je uporabna tudi razmeroma kratkorepa postava. Samo rjava barva hrbta ne zadostuje za določitev. Brinovka, ki se z njim pogosto prehranjuje, je večja in ima drugačno, bolj pisano razporeditev sivih ter rjavih predelov.

Spola sta po perju podobna. Temnejši ali svetlejši osebek zato ni nujno samec oziroma samica. Razlike obstajajo tudi med podvrstama: imenovalna podvrsta gnezdi v celinski Evraziji, otoška coburni pa na Islandiji in Ferskih otokih ter je nekoliko večja in temnejša. Vsake temne ptice pri nas zato ne označimo za otoško podvrsto brez dodatnih znakov in podatkov.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Redwing · Sodelavci Wikipedije: Rotdrossel

Slovenski zimski gost in selivec

DOPPS vinskega drozga za Slovenijo navaja kot prezimovalca in selivko, posebej oktobra in novembra. Zato zimska jata pri nas ne pomeni domače gnezditvene kolonije.

Viri: DOPPS: Drozgi – Vinski drozg

Nočni klic ni enak gnezditveni pesmi

Med letom se lahko oglaša z visokim, potegnjenim klicem. Pogosto ga slišimo ponoči ob selitvi, ko vizualno prepoznavanje ni mogoče. Polna pesem samca je drugačna: po uvodnih žvižgajočih elementih sledi hitrejši in bolj zapleten del. Posamezen letalni klic zato ne kaže celotnega pevskega repertoarja in tudi ne pomeni, da ptica pod opazovalcem brani gnezdišče.

Pri petju so opisane regionalne razlike oziroma narečja. Samci istega lokalnega območja si lahko delijo značilne uvodne elemente, na prehodih med območji pa se lahko vzorci prepletajo. To ni isto kot univerzalna zbirka slovenskih narečij. Ugotovitev kaže, da glas vrste ni povsod povsem enak, ne dovoljuje pa določanja natančnega izvora vsake selivke iz enega kratkega klica.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Redwing · Sodelavci Wikipedije: Rotdrossel

Hrana na tleh in v rodnem grmovju

Prehrana vsebuje žuželke, deževnike in druge nevretenčarje, jeseni ter pozimi pa postanejo pomembni tudi plodovi. Med pogostimi rastlinskimi viri so jerebika, glog in druge rodne vrste. Ptica se zato lahko v kratkem času premakne s travnate površine v krošnjo ali grmovje. Njena navzočnost je povezana tako s sezono kot z razpoložljivo hrano na posameznem mestu.

Ko opazujemo jato pri jagodah, ne sklepamo, da vrsta uživa samo plodove. Prav tako odraslega zimskega jedilnika ne prenesemo brez razlikovanja na čas vzreje mladičev. Različni habitati se dopolnjujejo: odprta tla dajejo dostop do nevretenčarjev, drevesa in grmi pa sezonsko ponudbo plodov ter zavetje. Samo eno fotografirano hranjenje pokaže del te širše prehranske slike.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Redwing · Sodelavci Wikipedije: Rotdrossel

Zakaj je v jati več vrst

Med selitvijo in prezimovanjem se vinski drozgi pogosto zbirajo v rahle jate. Lahko se prehranjujejo skupaj z brinovkami, kosi, škorci in drugimi drozgi. Vsi člani takšne skupine zato niso nujno iste vrste. Pri štetju preverimo posamezne ptice na različnih delih skupine, saj se manjši vinski drozgi med večjimi sosedi zlahka izgubijo.

Vrsta se ne vrača tako redno na isto prezimovališče kot nekatere druge ptice. Jata, ki jo večkrat opazujemo na istem grmu, zato ni dokaz, da prepoznavamo iste posameznike iz leta v leto. Za to so potrebni individualni podatki, na primer ponovna najdba obročkane ptice. Rodni grmi lahko privabijo zaporedne obiskovalce, ne da bi jih opazovalec ločil.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Redwing

Gnezdišča ležijo precej severneje

Gnezditveno območje se razteza od Islandije in severnih delov Britanskega otočja prek Skandinavije ter Baltika proti velikemu delu Rusije. Vinski drozg uporablja iglaste in brezove gozdove, odprtejša gozdna območja ter rob tundre. Zemljevid gnezdenja zato ne predstavlja istega območja kot zemljevid zimskega pojavljanja. Obe razporeditvi sta dela življenjskega kroga iste vrste.

Gnezdo je čvrsta rastlinska skodelica, ki lahko stoji na tleh, v nizkem grmu ali na drevesni opori. Izdelana je iz trav, drobnih vejic, mahu in drugega materiala, notranjost pa je mehkeje obložena. Jajca imajo svetlo zelenkastomodro osnovo s temnejšimi pegami. Samica vali, mladiči pa so sprva nebogljeni in še po zapustitvi gnezda potrebujejo starševsko oskrbo.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Redwing · Sodelavci Wikipedije: Rotdrossel

Kako so raziskovalci sledili odhodom z obale

Vera Brust, Bianca Michalik in Ommo Hüppop so v raziskavi, objavljeni leta 2019, obravnavali tri vrste: kosa, vinskega drozga in cikovta. Jeseni 2017 ter 2018 so jih označevali na sedmih obalnih mestih v nemškem Schleswig-Holsteinu. Majhni radijski oddajniki so oddajali individualno prepoznavne signale, avtomatske sprejemne postaje pa so bile razporejene ob obali in na otokih Nemškega zaliva.

Od skupaj 152 označenih ptic so v objavljeni analizi neprekinjenih letov zajeli devetinštirideset osebkov. Za primerjavo poti so uporabili prvi tak let vsake ptice. Ta razlika med številom označenih in številom analiziranih ptic je pomembna: vsi oddajniki ne dajo enako uporabne sledi, odsotnost zapisa pa ne pomeni samodejno pogina. Dejansko pot je treba razbrati iz zaporednih sprejemov, ne samo iz zadnjega glasu na obali.

Metoda je dopolnila običajno opazovanje in poslušanje. Radar dobro zazna promet v zraku, vendar navadno težje pove, kateri vrsti in kateremu osebku pripada posamezen odboj. Radijski signal je povezan z določeno označeno ptico, njegova zaznavnost pa je še vedno odvisna od položaja sprejemnih postaj. Različne metode zato odgovarjajo na nekoliko različna vprašanja o isti selitvi.

Viri: Vera Brust, Bianca Michalik in Ommo Hüppop (2019): To cross or not to cross – thrushes at the German North Sea coast adapt flight and routing to wind conditions in autumn

Daljša obalna pot ali neposredno čez morje

Ptice so selitev pogosteje nadaljevale ob šibkih oziroma ugodnih vetrovih in manj oblačnem nebu. Med analiziranimi prvimi leti je trideset ptic sledilo obali, devetnajst pa jih je letelo nad odprto vodo. Ti podatki veljajo za skupni vzorec treh vrst v tej raziskavi. Ne pomenijo, da natanko tak delež vseh vinskih drozgov kjerkoli na svetu prečka morje.

Let nad morjem so pogosteje zabeležili ob šibkem vetru ali vetru proti zahodu, ki je v tem okolju usmerjen stran od obale. Ptice, ki so izbrale morsko pot, so pred tem na obalnem postanku praviloma ostale dlje. Čakanje in izbira smeri sta bila torej povezana z razmerami. Krajša geometrijska pot tudi ni nujno najmanj tvegana, saj na odprti vodi ni mogoče preprosto pristati na vmesnem travniku.

Zanimivo je, da so ptice isto noč in ob podobnem vremenu lahko izbrale različne poti. Vreme zato ni pojasnilo vseh posameznih odločitev. Avtorji so kot možne dodatne dejavnike omenili telesno stanje in druge razlike med posamezniki, ne pa dokazali, da ima vsaka ptica vnaprej določen, nespremenljiv načrt. Prožnost poti je del selitve, ne napaka v njenem poteku.

Viri: Vera Brust, Bianca Michalik in Ommo Hüppop (2019): To cross or not to cross – thrushes at the German North Sea coast adapt flight and routing to wind conditions in autumn

Česa radijski podatki ne pokažejo neposredno

Sprejemna mreža je bila predvsem obalna, zato je bilo lažje zaznati ptico, ki leti ob kopnem, kot takšno daleč na odprtem morju. Razvrstitev morskih letov je bila konservativna in ni zajela vseh možnih krajših prečkanj. Izmerjeni delež zato obravnavamo kot rezultat določene opreme in pravil analize, ne kot popoln popis vseh poti nad Severnim morjem.

Raziskava je merila nemško jesensko selitev, ne slovenske gostote ali današnjega števila ptic. V članku je uporabna kot konkreten primer, kako lahko isti drozg prilagaja odhod vremenu in izbere različno pot. Ko pri nas ponoči zaslišimo klic, vemo nekaj o prisotnosti vrste, ne pa že njene končne destinacije, dolžine postanka ali izbranega prečkanja morja.

Viri: Vera Brust, Bianca Michalik in Ommo Hüppop (2019): To cross or not to cross – thrushes at the German North Sea coast adapt flight and routing to wind conditions in autumn

Postanek je lahko daljši od ene noči

V analiziranem vzorcu so ptice nadaljevale pot od dva do štiriintrideset dni po namestitvi oddajnika. Povprečni najmanjši postanek je bil približno šestnajst dni. To ni merilo za vsakega vinskega drozga: vzorec je zajemal tri vrste in samo ptice s primerno zaznanimi leti. Ker so lahko bile na obali že pred označitvijo, je čas od namestitve oddajnika do odhoda najmanjša dolžina postanka, ne nujno njegov celoten začetek in konec.

Postanek torej ni vedno kratka nočna pavza med dvema dolgima letoma. Ptice lahko počakajo na primernejše razmere in medtem uporabljajo lokalni prostor. Raziskava je pokazala povezavo med odhodom in vetrom, ni pa za vsak postanek izmerila natančnega razloga. Dolgega zadrževanja zato ne razložimo samodejno kot poškodbo ali nezmožnost selitve.

Viri: Vera Brust, Bianca Michalik in Ommo Hüppop (2019): To cross or not to cross – thrushes at the German North Sea coast adapt flight and routing to wind conditions in autumn

Jajca in odraščanje mladičev

Nemški vrstni opis za leglo navaja navadno štiri do pet jajc, redkeje od dveh do osmih. Njihova gladka, bleščeča lupina je svetlo zelenkastomodra, z rdečerjavimi pegami ali marmoriranjem. Vali samo samica. Mladiči se izvalijo po enajstih do trinajstih dneh in po devetih do dvanajstih dneh zapustijo gnezdo, čeprav tedaj še ne letijo. Skrivajo se v nizkem rastlinju blizu gnezda; vrsta lahko vzredi do dve legli letno.

Odrasli vinski drozgi menjajo perje med junijem in septembrom. Nekateri začnejo menjavati letalna peresa že med hranjenjem mladičev. Tako se lahko pozna skrb za zarod in golitev časovno prekrivata. Menjava perja zato ni nujno opravilo, ki bi ga vsaka odrasla ptica začela šele potem, ko se zanjo konča vsa oskrba mladičev.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Redwing · Sodelavci Wikipedije: Rotdrossel