Hotunje: Blaž Kocen, spominska soba in učna pot
V Hotunjah pri Ponikvi spoznajte Kocenovo spominsko sobo in železniško dediščino. Kraj je postaja na učni poti treh ponkovških mož.
Hotunje ob Ponikvi
Hotunje pri Ponikvi v občini Šentjur so rojstni kraj geografa in kartografa Blaža Kocena. Nanj spominjata obeležje in stalna razstava v leseni hiši, do katere vodi tudi označena pot z bližnje železniške postaje.
Spominska soba na mestu rojstne hiše
Občinska muzejska predstavitev pojasnjuje, da je družina Debelak na mestu nekdanje Kocenove rojstne hiše postavila manjšo leseno stavbo. Turistično olepševalno društvo Ponikva je v njej leta 2009 uredilo stalno razstavo o njegovem življenju in delu. Stavba je krita s slamo. Ne gre torej za v celoti ohranjeno izvirno rojstno hišo.
Obeležje je leta 1972 postavilo Društvo slovenskih geografov. Osnovna šola na Ponikvi nosi Kocenovo ime od leta 1975. K oživljanju njegove dediščine je prispeval tudi mednarodni simpozij Slovenske matice leta 2007. Iste letnice je občinska knjižica o Kocenu, ki jo je napisal Rožle Bratec Mrvar.
Blaž Kocen in zemljevidi za šolski pouk
Po biografskem članku Jožeta Rusa se je Kocen rodil 24. januarja 1821 v Hotunjah in umrl 29. maja 1871 v dunajskem Hernalsu. Po gimnaziji v Celju in liceju v Gradcu je študiral bogoslovje v Celovcu. Duhovniškemu delu je sledilo poučevanje v Celju, Ljubljani, Gorici in Olomoucu.
Na Dunaju je leta 1853 opravil izpit iz naravoslovja, fizike in matematike. Posebej se je posvečal geografskim učnim pripomočkom. Pri njegovih kartah je Rus poudaril preglednost in manjšo natrpanost z imeni ter prilagojenost avstrijskim deželam. Namesto mehaničnega prerisovanja je zagovarjal miselno usvajanje geografske karte.
Z založnikom Edvardom Hölzlom je sodeloval pri izdajanju atlasov. Atlas za osnovne in meščanske šole je prvič izšel leta 1860, za srednje šole pa leto pozneje. Rus omenja tudi karto alpskih dežel iz izdaje 1863 s posebnim seznamom slovenskih krajevnih imen. Njegove učbenike in zemljevide so pozneje prirejali različni avtorji. Leta 1921 so na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo, pred tem leta 1898 na šoli na Ponikvi.
Viri: Jože Rus: Blaž Kocen, Slovenski biografski leksikon, izvirna objava 1928–1932; ZRC SAZU ↗
Postaja na nekdanji Južni železnici
Železniško dediščino Hotunj predstavlja postajni sklop dveh nasproti stoječih stavb. Med njima poteka proga Ljubljana–Maribor, katere tukajšnji odsek register datira v leti 1845–1846. Ena izmed stavb je po registrskem opisu dobila stanovanjsko rabo.
Kocenova sobota in učne poti
Rožle Bratec Mrvar in Tomislav Golob v društvenem zborniku opisujeta, kako so se obiski geografov v Hotunjah postopoma razvili v Kocenovo soboto. Pobudo povezujeta z Jurijem Kunaverjem in domačinko Slavo Kovačič. Prvo uradno srečanje je Društvo učiteljev geografije Slovenije s podporo domačega turističnega društva pripravilo leta 2010. Njuna predstavitev spominske stavbe omenja tudi ostanke prvotne rojstne hiše. Učni poti so v letih 2009 in 2010 oblikovali ob sodelovanju geografa Jurija Kunaverja, geografinje Ane Vovk Korže in učitelja Tomislava Goloba.
Pohode po učnih poteh so dopolnjevala strokovna predavanja. Ob dvestoletnici Kocenovega rojstva leta 2021 je bilo srečanje del mednarodnega simpozija. Avtorja omenjata tudi terensko delo z napravami GPS in astronomska opazovanja.
Pot treh znamenitih ponkovških mož povezuje Kocenovo dediščino v Hotunjah z dediščino Antona Martina Slomška na Slomu in Mihaela Zagajška v Zagaju. Vključuje tudi ribnike pod Hotunjskim gozdom ter nekdanjo Južno železnico. Celotna učna pot torej sega čez meje Hotunj.
Viri: Rožle Bratec Mrvar in Tomislav Golob: Kocenova sobota, Zbornik 25 let DUGS 2024,str.49–51 ↗
Geološka točka ob poti
Geologinja Nina Rman je leta 2010 opisala naravoslovno vsebino obeh ponkovških učnih poti, odprtih aprila istega leta. Na karti Poti treh znamenitih ponkovških mož je poleg spominske sobe označila železniško postajo in Mastenove ribnike.
Posebno točko v okolici predstavlja Šamčev peskokop severno od postaje. V njem je opisala meljevec, slabo sprijet prodnat peščenjak in pesek. V pesku so zrna kremena, apnenca, dolomita in drugih kamnin oziroma mineralov. Med fosilnimi ostanki navaja školjčne lupine. Avtorica te sedimente uvršča med govške plasti, odložene v obrobnem delu Panonskega bazena. Posebej omenja sploščene prodnike meljevca z rdečkasto skorjo. Nastanek te skorje razlaga z izluževanjem železa med preperevanjem in njegovim izločanjem v obliki minerala goethita. Školjčne lupine po njeni previdni določitvi najverjetneje pripadajo pektenom in ostrigam.