O kraju Idrijska Bela
Idrijska Bela v občini Idrija je povezana z dolinama Idrijce in Belce, ki se srečata pri Lajštu. Naselje je izhodišče za spoznavanje Krajinskega parka Zgornja Idrijca, kjer gozdnata pobočja, rečne struge in sledovi nekdanjega gospodarjenja sestavljajo skupno zgodbo. Dolina Belce je ozka in strma; reka si je pot vrezala v dolomit, nad njo pa se mestoma dvigajo navpične stene. V tem prostoru je voda hkrati oblikovala površje in omogočala prevoz lesa iz težko dostopnih gozdov.
Lajšt je danes najbolj prepoznavna točka za rekreacijo in poletno zadrževanje ob vodi. Raznobarvni prodniki omogočajo opazovanje različnih kamnin, ki jih prinašata vodotoka. Interpretacijska točka Prodišče je igrišče to izkušnjo povezuje z družabnimi igrami in učenjem. V strugi nad sotočjem so tudi vodne kotlice, doma imenovane bučke: nastajajo z vrtinčenjem vode in brušenjem kamnine z ujetimi prodniki. Obisk rečnega prostora je zato lahko več kot kopalni postanek; razkrije procese, ki v dolini potekajo tudi brez človekovega poseganja.
Človeški posegi pa so posebej izraziti pri klavžah. To so vodne pregrade, za katerimi so zbirali vodo in jo nato sunkovito izpustili, da je odnesla pripravljeni les proti Idriji. Tamkajšnji rudnik živega srebra ga je potreboval v velikih količinah. Sistem je povezoval oddaljena sečišča, gozdne transportne poti in rečne doline z mestom. Klavže tako pomagajo razumeti, zakaj rudarske dediščine ne najdemo le pri jaških in topilnici, temveč tudi daleč od mestnega središča, med današnjimi gozdovi.
Na Belci stojijo Belčne oziroma Brusove klavže, zgrajene med letoma 1767 in 1769, ter Putrihove klavže iz leta 1779. Prve so omogočale večje vodno zajetje, druge pa so umeščene med strma bregova soteske. Skupaj z drugimi idrijskimi rudniškimi objekti so vključene v svetovno dediščino živega srebra Almadén in Idrija, vpisano na Unescov seznam leta 2012. Njihov pomen je v iznajdljivi uporabi vodne energije in prilagoditvi terenu, ne zgolj v velikosti kamnitih zidov. Posamezne pregrade stojijo višje po dolinah, zunaj osrednjega območja Lajšta.
Dodatni člen v oskrbi z lesom je bil idrijski lauf, gozdna železnica z majhnimi vozički. Les je po njej potoval do vode, od tam pa s plavljenjem proti rudniku. Lesene tirnice so pozneje obložili s pločevino, potek proge pa prilagodili razgibanemu svetu. Ob današnjem rekreacijskem obisku se zato splača povezati reko, klavže in zgodbo gozdnih delavcev. Za daljše raziskovanje dolin je treba preveriti aktualno prehodnost cest in poti: geološka ter tehnična dediščina je razpršena, sotočje samo pa predstavlja šele njen uvodni del.