Iška pri Igu: stare žage, mlinščica in cerkev svete Jedrti
Iška leži v občini Ig ob reki Iški. Med njeno stavbno dediščino so stare žage, mlinščica, Žugova domačija in cerkev svete Jedrti.
Vas ob reki Iški
Iška je naselje v občini Ig, ob istoimenski reki in ob cesti proti Iškemu vintgarju. Krajevna stavbna dediščina je povezana z obema bregovoma in z vodnimi rokavi: cerkev stoji na desnem bregu, pri domačijah s številkama 14 in 15 pa register opisuje žagi, nekdanji mlin in mlinščico.
Tomaž Kočar je v občinskem glasilu Mostiščar leta 2013 pojasnil, da se je del naselja bliže Iški vasi nekdaj imenoval Mala vas oziroma Kleindorf. Zanjo navaja omembo Wenigendorf iz leta 1385. Iška vas je ločeno naselje; tudi ime reke in soteske samo po sebi ne določa vaških meja.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: osem celotnih enot Iške, uporabljene 1850, 11152, 11458, 11791, 20447 in 20448 ↗ · Tomaž Kočar: Cerkev v Iški in vprašanje njene prvotne lokacije – 2. del, Mostiščar, oktober 2013, fizični in tiskani strani 22–23 ↗
Žugova domačija z mlinom in žago
Žugova domačija ima naslov Iška 15 oziroma 15a. Nadstropna stanovanjska hiša ohranja stavbne prvine iz sredine devetnajstega stoletja. Posebej opazen dokument njenega časa je polkrožno zaključen vhodni portal z letnico 1842. Registrski opis poleg hiše našteva zidani objekt mlina, leseno poslopje žage venecijanke in novejše gospodarsko poslopje.
Posamezni deli domačije so razporejeni na različnih straneh ceste v Iški vintgar. Hiša z gospodarskim poslopjem stoji zahodno od nje. Nekdanji mlin in žaga sta vzhodno od ceste, ob rokavu potoka Iška.
Benkotova žaga venecijanka
Nasproti hiše Iška 14 je ob vodnem rokavu postavljena Benkotova žaga. Register jo označuje kot venecijanko na vodni pogon, imenovano tudi samica, in njen nastanek najverjetneje umešča v sredino devetnajstega stoletja. Za pogon ima lopatasto vreteno, ki izkorišča nizek padec vode.
Žaga je umeščena v lesen gospodarski objekt z zidanimi temelji. V istem objektu je tudi hiška za žagarja, v opisu imenovana pečnica. Enota ima status spomenika lokalnega pomena. Občinska predstavitev kulturne dediščine jo prav tako opisuje kot vodno žago; oznaka delovanja v teh opisih ni podatek o današnjem urniku ali možnosti vstopa.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: osem celotnih enot Iške, uporabljene 1850, 11152, 11458, 11791, 20447 in 20448 ↗ · Občina Ig: Naravna in kulturna dediščina, namenska zapisa o žagi Iška 14 ter jezu in mlinščici ↗
Jez, zapornice in vodno korito
Z žagarsko dediščino je povezan jez in sistem mlinščice potoka Iška. Mlinščica je speljana mimo domačij Iška 14 in Iška 15. Registrski sestav vključuje lesen jez, ki je ponekod ojačan z železnimi profili, akumulacijski jez, zapornice in vodno korito. Njegovo osnovo opis datira v sredino devetnajstega stoletja.
Pomembna poznejša sprememba je izrecno datirana: jez je bil poškodovan leta 2004. Obnova je po registrskem opisu potekala po starih postopkih, s katerimi so ohranili prvotni videz.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: osem celotnih enot Iške, uporabljene 1850, 11152, 11458, 11791, 20447 in 20448 ↗ · Občina Ig: Naravna in kulturna dediščina, namenska zapisa o žagi Iška 14 ter jezu in mlinščici ↗
Cerkev svete Jedrti in njena zgodovina
Podružnična cerkev svete Jedrti stoji v naselju na desnem bregu reke. Register njeno arhitekturo označuje kot baročno in jo datira v osemnajsto stoletje. Ladja ima kvadratno zasnovo in prehaja v tristrano zaključen prezbiterij. Zvonik je prizidan ob zahodno steno ladje.
Kočarjev prispevek iz leta 2013 prvo pisno omembo Iške in cerkve povezuje s posvetitvijo 12. maja 1352. Avtor zapiše, da jo je na željo turjaških bratov Herbarda in Volkerja posvetil senjski škof Protiva. Ločuje nekdanjo lego južneje ob reki od sedanje, slednjo potrjuje na franciscejskem katastru iz leta 1825, gradnjo sedanje stavbe pa ocenjuje na prelom osemnajstega in devetnajstega stoletja. To je avtorjeva razlaga, ne natančno dokazana letnica gradnje.
Kočar povzema še leksikon Kranjske iz leta 1905, v katerem je za Iško oziroma Eisdorf navedenih 71 prebivalcev in enajst hiš. Razčlenitev navaja osem hiš in 53 prebivalcev v Iški ter tri hiše in osemnajst prebivalcev v zaselku Mala vas. To so zgodovinske številke tega zapisa.
Kočar za manjši zvon navaja letnico izdelave 1802. V katastrskem seznamu gradbenih parcel iz leta 1825 pa je po njegovem zapisu cerkev označena s številko 15, pri kateri je dopisana sprememba iz leta 1840.
Viri: Register nepremične kulturne dediščine: osem celotnih enot Iške, uporabljene 1850, 11152, 11458, 11791, 20447 in 20448 ↗ · Tomaž Kočar: Cerkev v Iški in vprašanje njene prvotne lokacije – 2. del, Mostiščar, oktober 2013, fizični in tiskani strani 22–23 ↗
Kapelica ob cesti iz Iške vasi
Na vzhodnem robu Iškega polja register opisuje kapelico ob cesti Iška vas–Iška. Datirana je v prvo polovico devetnajstega stoletja. Gre za kapelico zaprtega tipa z globljo glavno nišo in plitvima nišama v obeh stranskih stranicah. Lega je opisana ob povezovalni cesti, brez samodejnega pripisa v središče Iške.
Kovinske najdbe iz mlajše železne dobe
Na območju naselja so bile odkrite posamične kovinske najdbe iz mlajše železne dobe. Register zato evidentira arheološko najdišče, ki obsega prostor vasi Iška in osrednji del doline istoimenske reke. Opis govori o posamičnih najdbah; ne navaja izkopane mestne naselbine ali razstavljenega arheološkega parka.