Izlake

Kje so Izlake in kako se je oblikovalo naselje

Izlaško naselje se razteza ob glavni cesti in sega na pobočja nad dolino. Krajevna predstavitev ga opisuje kot podolgovato, urbanizirano središče, z zgoščeno pozidavo ob prometnici in hišami na bližnjih vzpetinah. Medija in Orehovica sta pomembni za razumevanje njegovega položaja: ob njunem sotočju je nastalo tudi industrijsko območje. Raziskovalni zbornik iz leta 2007 dolinsko lego umešča v severozahodni del občine Zagorje ob Savi, med Trojane in Zagorje.

Krajevna skupnost Izlake obsega širše območje od samega naselja. K njej sodijo tudi okoliški kraji, med njimi Podlipovica in Orehovica. Za obisk je ta razlika uporabna predvsem pri gradovih, cerkvah in poteh: naslov s poštno oznako Izlake lahko pripada sosednjemu naselju. Središče Izlak zato ni isto kot celotna krajevna skupnost ali vsa območja, predstavljena v njenem zgodovinskem pregledu.

Pred sodobno industrijo so vodno moč izrabljali mlini, kovačije in žage; krajevna predstavitev omenja tudi nekdanjo opekarno. V dolini so se prepletale obrtne dejavnosti, promet in poznejša stanovanjska gradnja. Razglednice, zbrane v domoznanskem zborniku, pokažejo starejšo razporeditev stavb, kopališča in ceste. Izlake so tako zanimive tudi za bralca, ki ga poleg znamenitosti zanima spreminjanje vsakdanjega prostora zasavskega naselja.

Viri: KS Izlake — lega in razvoj ↗ · Knjižnica Zagorje — Zbornik mladih raziskovalcev Zagorja 2007, strani 47–52 ↗

Cerkev sv. Jurija: starejši izvor in baročna podoba

Cerkev sv. Jurija je po krajevnem pregledu znamenitosti prvič omenjena leta 1523. Njena zgodovina zato sega dlje od letnice 1738, ki je zapisana na portalu. Stavba je bila barokizirana, vendar so v njej ostali fragmenti gotskih fresk iz 16. stoletja. Ob današnji zunanjosti tako stoji tudi starejša likovna plast, ki pojasni, zakaj cerkve ni smiselno opisati zgolj kot novogradnjo iz 18. stoletja.

Med opremo pregled izpostavlja poznobaročne oltarje. Leta 1991 so povečali pevski kor, na pokopališču pa navaja križ s Križanim iz leta 1858. Te letnice predstavljajo različne posege in predmete, povezane s cerkvijo. Pri načrtovanju ogleda notranjosti se je smiselno vnaprej pozanimati za možnost dostopa; zgodovinska predstavitev ne določa rednega turističnega urnika. Zunanji pogled na cerkev in njeno lego nad pozidavo dopolnjuje razumevanje starejšega izlaškega središča.

Viri: KS Izlake — sakralne znamenitosti ↗

Valvasor in Medijski grad v bližnji Podlipovici

Medijski grad oziroma grad Medija je povezan z Izlakami, vendar uradna turistična predstavitev njegovo lokacijo natančno določa v Podlipovici. Navedeni poštni naslov je Valvazorjeva, 1411 Izlake. Med ostanki grajskega kompleksa in središčem naselja je zato treba ohraniti geografsko razliko. Prav ta bližnja grajska zgodovina je ena od pomembnih vsebinskih povezav Izlak s širšo Medijsko dolino.

Družina Valvasor je posest kupila leta 1562. Janez Vajkard Valvasor, rojen leta 1641 v Ljubljani, je bil z Medijo povezan prek družinskega posestva in mladosti. Njegovo življenjsko pot je treba razlikovati od zgodovine gradu: umrl je leta 1693 v Krškem, krajevni zgodovinski zapis pa morebitni pokop v medijski družinski grobnici navaja z negotovostjo. Grad zato ni predstavljen kot njegov rojstni kraj ali kot nedvoumno potrjeno poslednje počivališče.

Leta 1868 je posest kupil podjetnik Alojz Prašnikar. Obnovil je grajsko stavbo in kapelo ter uredil spominsko Valvasorjevo sobo s pohištvom iz 17. stoletja in portretom. Raziskovalni zbornik beleži, da so pred drugo svetovno vojno grajske prostore oddajali tudi družinam. Leta 1944 sta bili grajska stavba in konjušnica porušeni. Današnji obisk se zato nanaša na ostanke kompleksa in obnovljeno kapelo, ne na ohranjen, v celoti opremljen grad.

Viri: KS Izlake — zgodovinska kronika ↗ · TIC Zagorje — Medijski grad v Podlipovici ↗ · Knjižnica Zagorje — Zbornik mladih raziskovalcev Zagorja 2007, strani 47–52 ↗

Grajska kapela in ohranjanje spomina

Kapela Roženvenske Matere Božje je v krajevnem pregledu prvič navedena leta 1637. Zgradil jo je Valvasorjev oče Jernej in v njej uredil družinsko grobnico. Po vojni je postopoma propadala; leta 1990 je bila obnovljena s sodelovanjem občine in države. Pregled znamenitosti izpostavlja njene štukature s cvetličnimi motivi, ki so pomemben del obnovljene notranjosti.

Krajevna kronika določa odprtje obnovljene kapele na 10. november 1990, blagoslov pa v naslednjem tednu. Ob tristoti obletnici Valvasorjeve smrti leta 1993 so uredili še spominsko ploščo. Pri njej kronika omenja slikarja Nikolaja Beera in relief kiparja Vladimirja Štovicka. Kapela tako združuje starejšo grajsko sakralno zgodovino z obnovo in spominskimi posegi ob koncu 20. stoletja. Za obisk notranjosti ali prireditve preverite aktualno napoved oziroma se dogovorite vnaprej.

Viri: KS Izlake — zgodovinska kronika ↗ · KS Izlake — sakralne znamenitosti ↗

Medijske toplice: zgodovina termalnega letovišča

Termalni izviri pri Izlakah imajo dolgo zgodovino opisovanja. Zbornik mladih raziskovalcev povzema Valvasorjevo omembo v Slavi vojvodine Kranjske ter nato opisuje Prašnikarjevo ureditev letovišča v 19. stoletju. Podjetnik je med iskanjem premoga naletel na toplo vodo in naložbo usmeril v kopališče. Uredil je nastanitveno stavbo, vilo, jamsko kopališče v rovu z izvirom in družinsko kopališče s plavalnim bazenom.

Ob odprtju leta 1877 so v parku postavili marmornat obelisk, posvečen Valvasorju. Zbornik na njem opisuje napise, povezane s Slavo vojvodine Kranjske. Stare razglednice prikazujejo kopališke stavbe, bazene in urejeno okolico; njihov pomen je dokumentaren, saj omogočajo primerjavo različnih obdobij istega letovišča.

Po prvi svetovni vojni so toplice delno obnovili leta 1921. Nov niz prezidav je sledil pod Ferdom Kraševcem, lastnikom od leta 1933. Po uničenju med drugo svetovno vojno je med letoma 1950 in 1956 potekala obnova s prostovoljnim delom, leta 1985 pa so s pomočjo samoprispevka zgradili hotel. V začetku devetdesetih let so odprli dodatne bazene s toboganom. To je zgodovina kopališča; za današnje kopanje, nastanitve ali dostop do kompleksa preverite aktualno ponudbo in navodila upravljavca.

Viri: Knjižnica Zagorje — Zbornik mladih raziskovalcev Zagorja 2007, strani 47–52 ↗

Šolstvo na Izlakah od leta 1884

Prva izlaška šola je po krajevni kroniki začela delovati leta 1884. Pouk je bil sprva povezan s prostorom pri cerkvi, nato se je preselil v dolino. Leta 1907 je šola postala dvorazredna in uporabljala najete prostore. Leta 1928 je bil sprejet sklep za gradnjo nove stavbe, odprtje pa je sledilo 3. novembra 1929.

Domoznanski zbornik šolsko stavbo iz leta 1929 povezuje z razglednicami in opisom povojnega razvoja. Po požigu avgusta 1944 so jo po vojni obnovili in uredili za štirirazredni pouk. Na osemletno šolanje so prešli v poznih šestdesetih letih. Telovadnico so dozidali leta 1979, prizidek leta 1983. Te datirane pridobitve pokažejo, kako je šola postopoma dobivala dodatne prostore za pouk in gibanje. Krajevna predstavitev današnje šolstvo povezuje z Osnovno šolo Ivana Kavčiča in vrtcem.

Viri: KS Izlake — zgodovinska kronika ↗ · Knjižnica Zagorje — Zbornik mladih raziskovalcev Zagorja 2007, strani 47–52 ↗

ETI in prehod od keramike k elektrotehniki

Pomemben del izlaške gospodarske zgodovine je razvoj podjetja ETI. Zgodovinski arhiv Celje nastanek podjetja postavlja v leto 1950, ko je delovalo kot Tovarna keramičnih izdelkov Izlake. Začetni program so bili preprosti keramični izdelki oziroma ploščice. Leta 1954 so zgradili prvo peč za elektroporcelan in začeli izdelovati Bergmanove pipice.

Arhivski pregled beleži, da je podjetje od leta 1960 z lastnim razvojem zahtevnejših elektrotehničnih izdelkov prehajalo k proizvodnji varovalk. Leta 1974 se je preimenovalo v Tovarno elektroporcelana, leta 1979 pa v Tovarno elektrotehničnih izdelkov Elektroelement. Leta 1977 je izdelalo prvi inštalacijski odklopnik, leta 1980 pa uvedlo prvo avtomatizirano sestavljanje. Kronologija poveže keramično znanje z razvojem električnih zaščitnih naprav.

Arhiv vodi fond SI_ZAC/0794 z gradivom iz obdobja 1960–1991. Med evidentiranim gradivom so statuti, pravilniki, zapisniki delavskega sveta in zaključni računi. Takšna dokumentacija dopolnjuje industrijsko podobo kraja z zgodovino organizacije dela in upravljanja. Ob sotočju Orehovice in Medije je industrija postala ena od značilnih sestavin naselja; arhivski fond je raziskovalna povezava, ne ponudba za ogled proizvodnje.

Podjetju se je leta 1981 pridružila Keramika Svit iz Kamnika. Leta 1991 je prešlo v delniško obliko in svoje delovanje usmerjalo proti zahodnim trgom. Arhivski fond za raziskovanje tega obdobja vključuje statute iz let 1979–1990, pravilnike iz let 1969–1990 ter zapisnike delavskega sveta iz let 1960–1991. Zaključni računi so evidentirani za obdobje 1979–1988. Časovni razpon posameznih vrst dokumentov omogoča natančnejše iskanje gradiva za izbrano obdobje razvoja izlaške industrije.

Viri: Zgodovinski arhiv Celje — fond ETI Izlake SI_ZAC/0794 ↗ · KS Izlake — lega in razvoj ↗

Slikarska kolonija Izlake–Zagorje

Slikarska kolonija Izlake–Zagorje je nastala leta 1964. Portal Culture of Slovenia njen začetek povezuje s slikarjem in učiteljem Tonetom Leskovškom ter podporo umetnikov Iva Seljaka - Čopiča, Iveta Šubica in Zorana Didka. Kolonija je povezala domače in tuje ustvarjalce z zasavskim okoljem; sodelujoči so za zbirko prispevali po eno delo.

Pomemben rezultat kolonije je zbirka, iz katere so pripravljali razstave in spremljajoče kataloge. Kulturni portal beleži predstavitve v različnih slovenskih krajih in tujini, med drugim razstavo v Evropskem parlamentu v Bruslju leta 2013. To širjenje zbirke razloži, zakaj ime Izlake nastopa tudi v zgodbah o likovni umetnosti zunaj samega naselja. Aktualne napovedi, kraje dogodkov in sodelujoče preverite na strani organizatorja; program kolonije se povezuje tudi z Zagorjem ob Savi.

Posebna razstavna skupina je povezala udeležence kolonije, ki so bili tudi Prešernovi nagrajenci. Kulturni portal opisuje razstavo njihovih del v Kranju leta 2008, nadaljevanje v Zagorju leta 2009 ter poznejši predstavitvi v nemškem Kemnathu in avstrijskem Pliberku. Ob štiridesetletnici je kolonija izdala monografijo s pregledom umetnostnega zgodovinarja Milčka Komelja. Katalogi in monografija so uporaben naslednji korak za spoznavanje ustvarjalcev, posameznih del in razvoja zbirke skozi desetletja. Med navedenimi avtorji zbirke so Zvest Apollonio, Avgust Černigoj, Metka Krašovec, Jože Tisnikar in Vinko Tušek.

Viri: Culture of Slovenia — zgodovina slikarske kolonije ↗ · KS Izlake — zgodovinska kronika ↗ · Slikarska kolonija Izlake–Zagorje — organizator ↗

Izvir Medije, čebelarska učna pot in knjižnica

Uradna turistična stran opisuje traso Izvir Medije z začetkom na Izlakah. Pot vodi skozi Briše do izvira, skritega v gozdu, nato se vrača skozi Briše na Izlake. V opisu je označena kot lahka, dolga 15,3 kilometra, z 240 višinskimi metri. Za načrtovanje si oglejte celotno traso in njeno podlago; navedena dolžina predstavlja celoten opisani krog, ne zgolj kratkega dostopa do izvira.

V bližini Medijskega gradu v Podlipovici je Čebelarsko društvo Zagorje leta 2012 uredilo Valvasorjevo čebelarsko učno pot. Povezuje čebelarski dom z območjem kapele in grajskih ostankov. Informacijske table predstavljajo življenje čebel, čebelje izdelke, Valvasorja in zgodovino gradu. Ta ogled lahko vsebinsko združite z grajsko dediščino, pri čemer ostaja lokacija zunaj središča Izlak jasno določena.

Za branje in domoznansko raziskovanje je uporabna enota Knjižnice Mileta Klopčiča Zagorje ob Savi. Kontaktna stran, preverjena 7. oktobra 2026, za Izlake navaja naslov Izlake 3 in telefon 03 56 79 330. Objavljeni urnik je ob torkih in četrtkih od 11.30 do 19.00. Knjižnica zbira in varuje tudi domoznansko gradivo; prav njen zbornik razglednic je pomemben vir za šolsko in kopališko zgodovino kraja. Pred obiskom preverite morebitna posebna obvestila.

Viri: TIC Zagorje — trasa Izvir Medije ↗ · TIC Zagorje — Valvasorjeva čebelarska učna pot ↗ · Knjižnica Zagorje — aktualni kontakt enote Izlake ↗ · Knjižnica Zagorje — katalog informacij javnega značaja ↗