Lemberg pri Šmarju: rotovž, srednji vek in šaljive zgodbe
Lemberg pri Šmarju je nekdanji trg med Mestinjem in Poljčanami. Spoznajte rotovž in raziskave Figožarja ter znane lemberške šaljivke.
Trg v ozki dolini
Lemberg pri Šmarju leži v ozki dolini ob cesti med Mestinjem in Poljčanami. Njegova preteklost je povezana s trgovino in obrtjo. Med nekdanjimi obrtniki občinska predstavitev našteva lončarje, žebljarje, steklarje, mesarje in usnjarje, poleg njih trgovce ter gostilničarje.
Na zgodovino sodstva spominjata rotovž in pranger, obnovljena leta 2010. Razstavo v rotovžu je zasnovala umetnostna zgodovinarka Marja Lorenčak Kiker. Med predmeti je kamniti grajski kapitel, ki ga občinska predstavitev datira okoli leta 1140. Del razstave je sodniški meč oziroma sablja, roka pravice pa ponazarja sodstvo in svobodno trgovanje.
Nekdanji magistrat je vodil trški sodnik s svetovalci. Občina kot zadnjega sodnika navaja Josipa Lippauza z letnico 1820. Trg je imel tudi grb: v njem je jagnje s krono na glavi in upognjeno desno nogo. Muzejska zbirka tako povezuje ohranjene predmete obrti z znamenji nekdanjih trških pravic.
Rotovž, cerkvi in stara šola
Register kulturne dediščine trško jedro opisuje kot strnjeno obcestno naselje s trškimi pravicami že pred letom 1368. V njegovi silhueti izstopa cerkev sv. Miklavža, zahodno na hribu sv. Pankracij.
Nadstropni rotovž pravokotnega tlorisa ima strmo štirikapno streho. Fasade poudarja baročna arhitekturna poslikava, ob južni strani je kamniti pranger. Register poleg obnove 2010 navaja tudi letnici 1796 in 1880.
Gotsko cerkev sv. Miklavža so v 18. stoletju barokizirali. Ima južno kapelo, tristrano sklenjen prezbiterij in štukirane oboke. Pri sv. Pankraciju register navaja gotski portal, kripto in večinoma baročno opremo. Južno kapelo in prezbiterij so dodali v 18. stoletju.
Stara šola je bila zgrajena leta 1904. Njeno visoko dvoetažno stavbo pokriva štirikapna streha. Ohranjena členjena zunanjščina vključuje neorenesančne vratnice.
Lipov gaj je register popisal kot skupino devetih od prvotnih dvanajstih geometrično zasajenih lip ob vstopu v trg. V njem so do šestdesetih let 20. stoletja potekali živinski sejmi. Manjša vaška kapelica iz 19. stoletja ima segmentno sklenjeno nišo in rustikalno oblikovano, nekoliko zalomljeno stavbno maso.
Viri: RNPD EŠD 3197: trško jedro ↗ · RNPD EŠD 313: stari rotovž ↗ · RNPD EŠD 3365: cerkev sv. Miklavža ↗ · RNPD EŠD 3366: cerkev sv. Pankracija ↗ · RNPD EŠD 26891: stara šola ↗ · RNPD EŠD 3263: lipov gaj ↗ · RNPD EŠD 20628: kapelica ↗
Kaj je raziskava pokazala na Figožarju
Slavko Ciglenečki je v Zgodovinskem časopisu leta 1980 objavil rezultate sondiranja bližnjega hriba Figožar. Raziskava je potekala med 24. in 29. oktobrom 1977. Iskali so morebitno zgodnjesrednjeveško naselbino, odkrili pa predvsem sledove utrditve iz visokega in poznega srednjega veka.
Hrib se dviga jugovzhodno nad trgom, strmo nad cesto proti Pečici. Naravno strmino sta na severu in zahodu dopolnjevala okop in jarek. Raziskovana vršna kopa je imela premer približno trideset metrov. Sondo so položili čez obrambni napravi in naleteli na 1,8 metra širok zid iz lomljencev, vezanih z ilovico. Za njim je bil še ožji zid.
Med najdbami so bili odlomki posod, tudi dno z lončarskim znakom v obliki kolesastega križa. Avtor je opozoril, da drobni obseg izkopa ne omogoča zanesljive razlage vseh obrambnih faz. Predstavo o utrjenem bivališču manjšega fevdalca je zato podal kot verjetno razlago, ne kot dokončno ugotovljeno funkcijo.
Lemberžani, šaljive zgodbe in Butalci
Lemberg je znan tudi po šaljivih pripovedih. Katarina Šrimpf jih je v raziskavi iz leta 2013 primerjala z Butalci Frana Milčinskega in mednarodnim ljudskim izročilom. Ne gre za stvaren opis domačinov, temveč za pripovedno tradicijo, v kateri se šale navezujejo na določen kraj.
Med najbolj znanimi je zgodba o biku, ki naj bi popasel travo pod zvonikovo streho. Lemberžani ga v pripovedi z vrvjo vlečejo navzgor, njegove znake dušenja pa napačno razumejo kot veselje do paše. Ko ugotovijo, da je poginil, travo pustijo pri miru.
Raziskovalka ta motiv povezuje s pripovednim tipom ATU 1210 in opozarja na sorodne zgodbe v številnih evropskih državah. Niko Kuret je lemberške pripovedi knjižno objavil leta 1954. Njena primerjava kaže, da motivne podobnosti med njimi in literarnimi Butalci segajo v širše ljudsko pripovedništvo. Resnični trg Lemberg je pri tem treba razlikovati od izmišljenih Butal.