Lepa Njiva: cerkev Matere Božje, suknarska obrt in potovke
Lepa Njiva ohranja več stoletij cerkvene zgodovine. Njene suknarske naprave hrani tehniški muzej, izročilo potovk pa etnološke raziskave.
Cerkev iz petnajstega stoletja in poznejše predelave
Cerkev Matere Božje stoji na pobočju Zajčka v jedru razloženega naselja. Župnijska predstavitev gradnjo datira v leto 1493, posvetitev pa približno v leto 1500. Na zahodni in južni strani vodita v obzidano območje zidana portala.
Severna zakristija je nastala okoli leta 1670, zvonik okoli leta 1720. Ladjo so obokali leta 1770, zvonik povišali leta 1834, južno zakristijo pa prizidali leta 1842. Letnica 1493 na zahodnem portalu po župnijskem opisu ni avtentična. Stranski vhod je datiran z letom 1903.
Ladja je razdeljena v tri pole in obokana s češkimi kapami s sosvodnicami. Poznobaročni glavni oltar ima v niši kip Matere Božje, ob njem pa stojita Ana in Joahim. V atiki je slika svetega Jerneja. Stranska oltarja je leta 1855 izdelal Andrej Cesar. Na levem je Elizabeta, na desnem Janez Evangelist; spremljajo ga kipa Martina in Blaža.
Viri: Župnija Mozirje: cerkev Marije, Matere Božje na Lepi Njivi ↗
Žaga venecijanka, kašča in toplarji
Pri domačiji Lepa Njiva 21 je registrirana lesena žaga venecijanka z zidano sobo za žagarja. Bližnji zidani mlin ima delno ohranjen mehanizem z enim parom kamnov. K isti domačiji sodi Fužirjev toplar z letnico 1887. Ima dva para oken, kamnite podstavke in čopasto dvokapnico z bobrovcem.
Toplar pri številki 33 ima letnico 1883. Njegove podporne ročice so ravne in zaobljene, nekatere tudi dekorativno rezljane. Kašča pri številki 10 nosi letnico 1863. V nadstropju ima arkadni hodnik s stebri iz tufa, spodaj obokano klet, zadaj pa prizidano sušilnico hmelja.
Hišo Lepa Njiva 12 označujejo sončna ura in baročne okenske mreže. Njena povezava z nekdanjo pristavo graščine na Gregorčevem hribu je v registru navedena po pripovedovanju. Na samem Gregorčevem hribu so prepoznani obrambni jarek, preoblikovan vršni plato in odlomki lončenine; register zato dopušča možnost srednjeveške utrdbe. Pri Mostnarju je ohranjena nadstropna stavba nekdanje gostilne in trgovine. Njeno stavbno pohištvo in notranja razporeditev sta ohranjena. Osrednji triosni del z vhodom je izzidan, fasadna členitev pa je z začetka dvajsetega stoletja.
Viri: Lepa Njiva - Žaga in mlin na domačiji Lepa Njiva 21 – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Lepa Njiva - Kozolec na domačiji Lepa Njiva 33 – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Lepa Njiva - Kašča na domačiji Lepa Njiva 10 – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Lepa Njiva - Hiša Lepa Njiva 12 – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Lepa Njiva - Hiša pri Mostnarju – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Lepa Njiva - Fužirjev toplar – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Lepa Njiva - Arheološko najdišče Gregorčev hrib – Register nepremične kulturne dediščine ↗
Stope in monga iz Lepe Njive v tehniškem muzeju
Obrtna preteklost Lepe Njive je predstavljena tudi v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri. Iz tukajšnje majhne suknarne so vanj prenesli vodne stope, imenovane tudi valhe, in mongo, napravo za hladno likanje. Tedanji lastnik suknarne Ivan Keber je sukno valjal do leta 1951.
V vreteno monge je vrezana letnica 1818. Muzej jo uporablja kot oporo za približno starost naprav, ne kot natančno potrjen datum izdelave celotnega sklopa. Stope so del muzejske predstavitve vodnih pogonov. Ob njih je razložena nekdanja suknarska obrt, povezana z ovčjerejo. Muzej posebej navaja, da naprava ni več delujoča.
Viri: Tehniški muzej Slovenije: valjalnica sukna iz Lepe Njive v zbirki vodnih pogonov v Bistri ↗
Potovke iz Lepe Njive na poti na Koroško
Katarina Fužir je v raziskavi potovstva dokumentirala tudi ženske iz Lepe Njive. Skupaj s potovkami iz Šmihela nad Mozirjem, Radegunde in Belih Vod so hodile prodajat na Koroško. Imenovali so jih trogarice oziroma kramarice. To delo je bilo v prvi polovici dvajsetega stoletja pomemben vir zaslužka in povezava med domačimi kmetijami ter oddaljenimi trgi.
Iz Lepe Njive in Šmihela so po zbranih pripovedovanjih do Črne hodile šest do sedem ur. V koših so nosile suho sadje, fižol, gobe, brusnice in druge pridelke; jajca ter maslo so nekatere spravile v ročno košaro. Tovor je bil odvisen predvsem od tega, kaj je bilo dosegljivo doma. Za prehod na Koroško sta bili pomembni povezavi čez Kramarico in Šentlenarski vrh.
Viri: Katarina Fužir: Potovke v Zgornji Savinjski dolini, Šaleški razgledi 14, 2017, strani 47 in 51 ↗