Radegunda: cerkev, kmečka dediščina in izhodišče za Golte
Radegundo zaznamuje cerkev s starejšim baročnim zvonikom. Stare domačije dopolnjujejo podobo kraja, s katerim je povezano izročilo kramaric.
Od kapele svetega Vida do sedanje cerkve
Cerkev svete Radegunde stoji na južnem pobočju Golt, obrnjena proti zahodu. Župnijska zgodovina na tem mestu oziroma v bližini navaja srednjeveško kapelo svetega Vida. Njeno povezanost z gradom povzema kot ljudsko izročilo. Na začetku sedemnajstega stoletja so postavili oltar svete Radegunde, razvoj čaščenja pa je privedel do spremembe cerkvenega zavetnika.
Po potresu leta 1895 so poškodovano stavbo podrli in do leta 1898 sezidali novo neoromansko cerkev. Ohranili so starejši baročni zvonik. Načrt je izdelal Vincenc Grein iz Vojnika, gradnjo pa je vodil mojster Cedera. Posvečena je bila 31. avgusta 1903.
Ladja je razdeljena v tri pole in obokana s češkimi kapami, prezbiterij pa ima kupolast obok. Veliki oltar iz časa okoli leta 1900 združuje marmorno menzo Janeza Vurnika mlajšega in neorenesančni nastavek Ivana Cesarja. Osrednjo Radegundo spremljata Pavel in Janez Evangelist, v atiki pa je Vid. Prižnico krasijo reliefi Dobrega pastirja in štirih evangelistov. Stebrni oltar Svete družine je okoli leta 1870 prav tako izdelal Ivan Cesar.
Viri: Župnija Šmihel nad Mozirjem: podružnična cerkev svete Radegunde ↗
Črna kuhinja, kašča z gankom in porušena dera
Hiša Radegunda 34 je nastala leta 1813. Nadstropna zidana stavba z lesenim ostrešnim delom ima ohranjeno črno kuhinjo. Streha s čopoma ima skodle in salonitne plošče. Kašča pri domačiji 38 sodi na začetek devetnajstega stoletja; je lesena, izrazito podolžna vrhkletna stavba, katere nadstropje obdaja gank.
Ob isti domačiji je register dokumentiral tudi dero: nizko leseno zgradbo v obliki enojnega vezanega kozolca. V ostrešju je bila izvlečna sušilnica za proso in druge pridelke. Dera je bila porušena.
Domačijo pri številki 8 sestavljajo hiša z letnico 1881, toplar z letnico 1889 in gospodarsko poslopje z opečnimi prezračevalnimi linami. Toplar pri številki 43 je iz leta 1885 in ima dva para oken. Pri domačiji 42 sta poleg hiše še preužitkarska hiša in dvocelična kašča z leseno lopo. Pritlična hiša ima osrednjo frčado.
Okolica cerkve je evidentirana tudi arheološko: ostanki stavb na umetnih terasah in površinsko najdena keramika dopuščajo razlago poznoantične utrjene naselbine.
Viri: Radegunda - Domačija Radegunda 8 – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Radegunda - Domačija Radegunda 42 – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Radegunda - Arheološko najdišče Sv. Radegunda – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Radegunda - Hiša Radegunda 34 – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Radegunda - Kašča na domačiji Radegunda 38 – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Radegunda - Kozolec na domačiji Radegunda 43 – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Radegunda - Dera na domačiji Radegunda 38 – Register nepremične kulturne dediščine ↗
Žekovec kot izhodišče za vzpon na Golte
Dolinska postaja nihalke Žekovec je izhodišče za kabinski vzpon na Golte. Upravljavec za panoramsko povezavo navaja dolžino 3.265 metrov in približno osem minut vožnje. Med dolino in planoto premaga skoraj tisoč metrov višinske razlike. Ponudnik jo v svoji predstavitvi označuje kot najdaljšo gondolsko žičnico v Sloveniji.
Zgornja postaja je na 1.410 metrih nadmorske višine, pri recepciji hotela Montis. Ob spodnji postaji je po predstavitvi urejeno parkirišče za osebne avtomobile, avtobuse in avtodome. Upravljavčeva stran posebej objavlja cenik ter obratovalna časa nihalke in sedežnic.
Potovke in prodaja domačih pridelkov na Koroško
Radegunda je med kraji, iz katerih so prihajale trogarice oziroma kramarice. Katarina Fužir jih v raziskavi iz leta 2017 obravnava skupaj z ženskami iz Lepe Njive, Šmihela nad Mozirjem in Belih Vod. Potovstvo je v prvi polovici dvajsetega stoletja omogočalo zaslužek z odnašanjem domačih izdelkov in pridelkov na oddaljene trge.
Potovke so hodile prodajat na Koroško, kjer so z živili oskrbovale tudi rudarske družine. V koših so prenašale suho sadje, fižol, gobe, brusnice, semena in suho meso. Nekatere so jajca in maslo nosile v posebni košari. Niso prenašale vsega hkrati: izbira je bila povezana predvsem s tem, kaj so imele na voljo doma. V teh povezavah s Koroško sta imela pomembno vlogo prelaz Kramarica in Šentlenarski vrh.
Viri: Katarina Fužir: Potovke v Zgornji Savinjski dolini, Šaleški razgledi 14, 2017, strani 47 in 51 ↗