Potoče: grad Turn, Josipina Turnograjska in vodni pogoni ob Kokri
Potoče v občini Preddvor povezujejo grad Turn, rojstni kraj Josipine Turnograjske, zgodovino vodnih žag in Dom starejših občanov Preddvor. Nad naseljem sta cerkev in planinska koča na svetem Jakobu.
Potoče ob Kokri in grad Turn
Potoče so naselje v občini Preddvor ob reki Kokri. Zgodovinska in kulturna podoba kraja je tesno povezana z gradom Turn, rojstnim krajem Josipine Urbančič Turnograjske. Grad je obenem del zgodovine današnjega Doma starejših občanov Preddvor, ki ima naslov Potoče 2. Nad naseljem je območje svetega Jakoba s cerkvijo in planinsko kočo. Župnijski pregled cerkev svetega Jakoba nad Potočami uvršča med podružnice preddvorske župnije.
Ivan Nemanič je leta 2003 v reviji Arhivi objavil raziskavo gospostva Turn pod Novim gradom. V njej ob grajski stavbi predstavi lastnike, zemljiške posle, žage in družinske dokumente Urbančičev. Gospostvo je obsegalo posesti tudi zunaj Potoč. Podatek o 103 kmetijah in eni petini kmetije leta 1793 zato opisuje takratno zemljiško gospostvo, ne števila domačij v naselju. Krajevno zgodovino dopolnjujeta turistična predstavitev Josipinine poti in datirani zapis o začetkih doma starejših.
Viri: Ivan Nemanič: Kratek oris zgodovine gospostva Turn pod Novim gradom, Arhivi 26/1 (2003), fizične 91–94 in 96–98 / tiskane 81–84 in 86–88 ↗ · Preddvor, december 2023, fizična stran 12: Praznično že v novembru ↗ · Visit Preddvor: Po sledeh Josipine Turnograjske ↗ · Župnija Preddvor skozi čas ↗
Stavbne plasti gradu
Nemanič navaja omembo gradu leta 1408, ko je bil v lasti celjskih grofov. V svojem orisu povezuje grajski razvoj z več poškodbami in obnovami. Za leto 1439 opisuje razrušenje, ki ga pripisuje Janu Vitovcu, za leto 1473 pa poškodbe ob turških vpadih. Podoba, ohranjena v Valvasorjevi Topografiji iz leta 1679 in Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689, kaže enonadstropno dvotraktno stavbo s stolpičem na severozahodnem vogalu.
Adam Dinzl je grad kupil od baronov Egkh leta 1677. Preureditve iz tega obdobja raziskava poveže s polkrožnim portalom, kamnito heraldično ploščo, Dinzlovim grbom in letnico 1680. Ludvik Ksaverij Dinzl je leta 1760 pred vhodom zgradil baročno kapelo, posvečeno Materi božji. Njeno notranjost Nemanič opisuje kot poslikano s freskami, na oltarju pa omenja Pietà slikarja Valentina Metzingerja. Med kapelično opremo posebej navede pozlačen srebrni kelih in mašni plašč.
S prezidavami je stavba dobila štiri trakte in notranje kvadratno dvorišče. Takšno tlorisno zasnovo kaže tudi franciscejski kataster. Raziskava povzema Stoparjevo mnenje, da so v 18. stoletju stavbo nadzidali, verjetno pa tudi zvišali vzhodni stolp, ki je nadkriljeval druge dele gradu. Gre za strokovni opis stavbnega razvoja. Grajski prostori so danes povezani z institucionalno oskrbo in kulturno spominsko sobo, zato dostopnost posameznih delov preverite pri njihovih upravljavcih.
Nakup gospostva in družina Urbančič
Vincenc Gandin je leta 1793 gospostvo Turn prodal Martinu Urbančiču za 54.487 goldinarjev. Del kupnine, 38.487 goldinarjev, je kupec poravnal s prevzemom dolga, preostalo pa v gotovini. Martin Urbančič je s tem postal začetnik rodbine, ki je Turn obdržala do 20. stoletja. Ob nakupu je še naprej upravljal gospostvo Brdo in tam tudi živel. Ohranjenega gradiva zato ni mogoče omejiti samo na dogajanje znotraj Potoč.
Po Martinovi smrti leta 1796 se je njegova vdova Konstanca preselila na Turn. Leta 1800 sta lastnika postala mladoletna sinova Alojz in Janez Nepomuk. Varuštvo in upravljanje sta bila urejena s sodelovanjem matere in ljubljanskega odvetnika Rajmunda Dietricha. Alojz je 7. januarja 1823 svojo polovico gospostva izročil mlajšemu bratu Janezu Nepomuku, ki je postal samostojni lastnik. Z Jožefino Terpinc je leta 1831 sklenil ženitno pogodbo; dve leti pozneje se jima je na Turnu rodila Josipina.
Martin Urbančič je od leta 1779 upravljal Brdo, podobno delo pa je v imenu Žige Zoisa nadaljeval do leta 1795. Nemanič navaja, da so bile dolžnosti in plačilo urejeni v navodilu s petdesetimi točkami. Ohranjenih je bilo sedemnajst računov gospostva Brdo, zadnjega je sestavil leta 1795, ko je bil že lastnik Turna. Njegova korespondenca z Zoisom obravnava tekoče zemljiške zadeve, upravljanje in odnos do podložnikov. Ti dokumenti pripadajo širši zgodovini grajskega gospodarstva; Brdo je ločena posest, ki jo raziskava povezuje z Martinovo upraviteljsko službo.
Poznejši prenos posesti je prav tako dokumentiran. Janko Urbančič je po pogodbi z 20. novembra 1909 gospostvo izročil Otonu Deteli ob dogovorjeni dosmrtni renti. Detela je leta 1940 posest izročil nečaku Karlu Palmu, ob tem pa si pridržal dosmrtni užitek. Okrajna zaplembena komisija v Kranju je 27. avgusta 1945 izdala odločbo o zaplembi premoženja. Ti dokumenti omogočajo spremljanje sprememb lastništva pred povojno preureditvijo gradu.
Ženitna pogodba iz leta 1831 vsebuje tudi materialne pogoje nove družine na Turnu. Oče Jožefine Terpinc se je zavezal k doti 3.100 goldinarjev. Pogodba je določala, da bi ob moževi smrti pred ženo in brez otrok dobila doto nazaj ter dodatek iz njegove zapuščine. Nevesti sta bila na gradu zagotovljena hrana in bivanje. Dokument posebej ureja dedovanje po smrti neveste. Nemanič te določbe povzema iz ohranjenega ženitnega pisma; gre za podatke o družinskih in premoženjskih razmerjih na Turnu v 19. stoletju.
Vodni pogoni ob Kokri in Bistrici
Gospostvo Turn je bilo povezano tudi s predelavo lesa. Raziskava obravnava žago Jablanico v Potočah ob Kokri in stare listine o pravici do žaganja hlodovine, ki so jo plavili po reki. V času Janka Urbančiča je žago na levem bregu Kokre v solastništvu uporabljal tudi Franc Hajnrihar iz Trate. Leseni jez, zapornica in mlinski žleb so vodili vodo do pogona. Opis iz leta 1896 razlikuje enolistno vertikalno žago in krožno žago, ki sta ju poganjali vodni kolesi.
Leta 1912 je bila po raziskavi namesto vodnih koles uporabljena Francisova turbina. Poganjala je venecijanko z dvema listoma, tri krožne žage in žago za obžagovanje hlodov. Poplava leta 1962 je odnesla jez na Kokri. Ker ga niso obnovili, je prenehala tudi ta žaga. Nemanič opisuje še drugo žago na levem bregu Bistrice v Potočah, v katastrski občini Breg. Njeno drugo vodno kolo je podnevi poganjalo krožno žago, ponoči pa dinamo za razsvetljavo gradu.
Pri žagi na Bistrici raziskava navede katastrsko občino Breg in zemljiško številko 1321, pri kokrški žagi pa katastrsko občino Kokra in številko 297. Takšne zgodovinske oznake spremljajo popis vodnih naprav in dokumentacijo o njihovi uporabi. Za razumevanje načina dela je pomembna razlika med neposrednim vodnim pogonom žage in nočnim pogonom dinama. Ista voda je tako oskrbovala predelavo lesa in grajsko razsvetljavo.
Žage so bile podlaga za trgovanje z lesom. O prodaji v Trst, na Madžarsko, Češko in v Avstrijo pričajo ohranjena pisma iz časa Janka Urbančiča. Arhivski opis tako povezuje vodotoke, tehnične naprave in gospodarske stike gradu. Navedene naprave so zgodovinski pogoni iz raziskave; članek jih ne predstavlja kot delujoče obiskovalne točke ali ohranjene stroje na današnji poti skozi naselje.
Raziskava pri zemljiškem gospodarstvu navaja tudi obveznosti podložnikov. Leta 1793 je zemljiški davek gospoščinske zemlje znašal 448 goldinarjev, 10 krajcarjev in en denar. Urbarialne dajatve je gospostvu Turn oddajalo še enajst kmetij z Jezerskega. Terezijanski kataster je vseboval izkaz hub, zapisan po vaseh, občinah, soseskah, nabornih okrajih in župnijah. Takšen popis pojasnjuje širši prostorski obseg posesti, ki je poleg krajevnih vodnih pogonov zajemala oddaljene kmetije.
Josipina Turnograjska in njeno izobraževanje
Josipina Urbančič Turnograjska se je na gradu Turn rodila 9. julija 1833. Nemanič njen razvoj poveže z domačimi učitelji, glasbo, jeziki in zgodnjim literarnim ustvarjanjem. Učitelj Alojz Potočnik je prepoznal njen glasbeni talent; raziskava omenja tudi njene poskuse komponiranja. Preddvorski kaplan Kastelic jo je učil latinščino in italijanščino, učila pa se je tudi francoščine. Lovro Pintar jo je navdušil za slovenski jezik in književnost.
V grajski kapeli se je 22. septembra 1853 poročila z Lovrom Tomanom. Zatem sta odpotovala v Gradec, kjer je po porodu 1. julija 1854 umrla. Njena literarna dela so nastala v kratkem, približno štiriletnem obdobju. Raziskava jih umešča blizu ilirskemu gibanju, zapuščino pa povezuje z Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Josipino je na Turnu obiskovala Julija Primic, s katero sta postali prijateljici.
Opis iz leta 2003 v spominski sobi posebej omenja njen doprsni kip, delo Franca Ksaverja Zajca, in citre, na katere je igrala. Raziskava navaja tudi ohranjeno fotografsko upodobitev iz leta 1854 v muzejskih zbirkah ter Langusovo podobo svete Lucije. Slednja je umeščena v Ljubljano, zato ni navedena kot predmet na Turnu. Sodobna turistična predstavitev spominsko sobo in grad vključuje v pripoved o Josipinini družini, Lovru Tomanu ter slovenskem narodnem prebujenju.
Viri: Ivan Nemanič: Kratek oris zgodovine gospostva Turn pod Novim gradom, Arhivi 26/1 (2003), fizične 91–94 in 96–98 / tiskane 81–84 in 86–88 ↗ · Visit Preddvor: Po sledeh Josipine Turnograjske ↗
Kulturni obisk po Josipininih sledeh
Turistični portal Visit Preddvor predstavlja voden program Po sledeh Josipine Turnograjske. Začetek postavlja pri kulturnem društvu oziroma Tavčarju v Mačah, nato pa obiskovalce vodi do gradu Turn v Potočah. Razdaljo med začetkom in gradom navaja kot približno kilometer in pol oziroma 25 minut hoje. Mače so ločeno naselje; tamkajšnjega začetka poti ali sedeža društva zato ne umeščamo v Potoče.
Predstavitev program namenja šolskim, turističnim, družinskim in drugim kulturnim skupinam. Povezuje vodeno pripoved z delavnicami in učnimi listi, ki jih prilagodijo obiskovalcem. Kot vodnico navede Miro Delavec Touhami in izrecno zahteva predhodno prijavo. Poleg slovenščine našteva več tujih jezikov. Takšna ponudba omogoča načrtovanje kulturnega obiska po objavljenem programu; aktualni termin, jezik in dostop do spominske sobe preverite ob prijavi. Grajski dom starejših ostaja ustanova za stanovalce, kar je treba upoštevati pri obisku.
Od prvih stanovalcev do razširitve doma
Občinsko glasilo Preddvor je decembra 2023 ob 75-letnici doma objavilo natančnejšo zgodovino njegovih začetkov. Prvi stanovalci so na Turn prišli 17. novembra 1948 iz Doma slepih Škofja Loka in Doma slepih na Okroglem pri Kranju. Zavod tedaj še ni bil samostojen in ni imel lastnega imena, temveč je deloval v okviru Kmetijskega posestva Preddvor. Grad je bil v slabem stanju, popravila pa so izvajali postopoma glede na razpoložljiva sredstva.
Po istem zapisu je bil grad popolnoma prenovljen leta 1975, ko so začeli priprave na gradnjo novega objekta. Z njim so povečali zmogljivosti, v poznejšem prizidku pa uredili ambulanto, fizioterapijo, delovno terapijo in večnamenski prostor. Ob praznovanju leta 2023 se je dom pridružil mreži Demenci prijaznih točk. Glasilo to povezuje z zagotavljanjem informacij in pomoči stanovalcem, svojcem ter širši lokalni skupnosti. Navedbe opisujejo razvoj ustanove in takrat objavljeni dogodek.
Viri: Ivan Nemanič: Kratek oris zgodovine gospostva Turn pod Novim gradom, Arhivi 26/1 (2003), fizične 91–94 in 96–98 / tiskane 81–84 in 86–88 ↗ · Preddvor, december 2023, fizična stran 12: Praznično že v novembru ↗
Turn pri začetkih preddvorskega gasilstva
Kronika Prostovoljnega gasilskega društva Preddvor začetke organiziranja poveže tudi s Turnom in Urbančiči. Leta 1875 je na posestvu Janka Urbančiča pogorel hlev z živino. Urbančič se je za ustanovitev gasilskega društva povezal z Gilbertom Fuchsom, lastnikom fužin v Kokri. Kronika nato opisuje zbiranje podpore in denarja, občinsko odobritev službenega reda decembra 1896 ter poznejšo potrditev pravil.
Prvi občni zbor društva je bil 28. februarja 1897 na pustno nedeljo v gradu Turn. Za prvega načelnika so izvolili Janka Urbančiča. Leta 1897 kupljeno brizgalno so imenovali Lojza po njegovi ženi Luizi. Kronika obnovljeno brizgalno umešča v preddvorski gasilski dom. To je zgodovina društva s širšim območjem delovanja in s sedežem v Preddvoru; Turn v Potočah je v njej izrecno kraj prvega občnega zbora, ne današnji sedež društva.
Viri: PGD Preddvor: zgodovina, uporabljeni začetni odlomek do ustanovitve in prve brizgalne ↗
Sveti Jakob nad Potočami
Planinska zveza Slovenije objavlja Planinsko kočo na svetem Jakobu kot kočo Planinskega društva Preddvor v Kamniško-Savinjskih Alpah. V njenem zapisu je naslov Potoče 38. Turistični pregled nastanitev kočo opisuje na 961 metrih nadmorske višine, ob njej pa omenja cerkev in arheološko najdišče. V mansardi navaja 15 ležišč, v notranjosti pa kmečko peč. Naslov v starejšem turističnem zapisu se razlikuje od naslova v planinskem registru; za stik je uporabljen slednji.
Župnijski zgodovinski pregled svetega Jakoba na Gori povezuje s starim preddvorskim župnijskim območjem. Potoče so v njem navedene tudi ob reorganizaciji župnij v letih 1786 in 1787. Register Planinske zveze ob preverjanju navaja odprtost koče vsak dan razen ponedeljka. Pred odhodom preverite aktualno odprtost in razmere za izbrano pot. Ta zapis sam ne določa zahtevnosti ali varnosti posameznega vzpona; cerkev in koča sta višinska cilja nad naseljem.
Viri: Planinska zveza Slovenije: Planinska koča na sv. Jakobu ↗ · Župnija Preddvor skozi čas ↗ · Visit Preddvor: nastanitve, odlomek o Planinski koči na sv. Jakobu ↗