Šentjernej: cerkev sv. Jerneja, konjske dirke in kulturni center
Šentjernej je dolenjski kraj s staro župnijsko zgodovino, prepoznavno tradicijo konjskih dirk in Kulturnim centrom Primoža Trubarja. V središču sta zanimivi cerkev sv. Jerneja z ostalinami starejših cerkva ter kulturni center s knjižnico na Trubarjevi cesti. Raziskava etnologa Angelosa Baša pojasni gospodarsko ozadje nekdanjih dirk, sodobna občinska poročila pa njihovo nadaljevanje. Izlet lahko razširite do muzeja na prostem ob Pleterjah, ki leži zunaj naselja in predstavlja prenesene lesene stavbe iz različnih dolenjskih vasi.
Prva pisna omemba šentjernejske fare
Za srednjeveško zgodovino Šentjerneja je pomemben 8. maj 1249. V darilni listini, ki jo je izdal koroški vojvoda Bernard Spanheimski, je neposredno omenjena šentjernejska župnija s svojim premoženjem. Vojvoda jo je podaril cistercijanskemu samostanu v Kostanjevici na Krki. Občinski zgodovinski zapis iz maja 2026 pojasnjuje, da je samostan faro upravljal do svoje razpustitve leta 1785. Zgodovina kraja se tako povezuje tudi z zgodovino ene pomembnih samostanskih ustanov ob Krki.
V isti listini je omenjen župnik Bertold. To je prvi poimensko dokumentirani šentjernejski župnik, ne trditev, da je bila cerkvena skupnost ustanovljena šele tistega leta. Prav razlika med začetkom ustanove in njeno ohranjeno pisno omembo pomaga razumeti obletnico 777 let, ki so jo v Šentjerneju obeležili leta 2026. Ime kraja je povezano s svetim Jernejem, zavetnikom župnijske cerkve; latinsko ime svetnika je Sanctus Bartholomaeus.
Ob 750-letnici leta 1999 je župnija izdala zbornik, nastalo pa je tudi Kulturno in etnološko društvo Gallus Bartholomaeus. Njegovo ime združuje petelina in Jerneja, dve prepoznavni sestavini lokalne identitete. Občinska objava jubileja je podpisana s Stanislavom Bregarjem iz tega društva. Gre za datiran krajevni zgodovinski zapis, ki povezuje listino, cerkveno izročilo in sodobno ohranjanje spomina.
Viri: Občina Šentjernej: 777 let prve omembe župnije, maj 2026 ↗
Cerkev sv. Jerneja in starejši zidovi pod današnjo ladjo
Današnja farna cerkev sv. Jerneja je rezultat več prezidav. Po požigu leta 1500 so jo obnovili, leta 1641 dodali današnji zvonik, leta 1827 pa jo ponovno preoblikovali. Občinski opis omenja dve stranski kapeli z marmornima oltarjema iz 17. stoletja. Oltarja iz prve polovice tega stoletja sta prišla iz cerkve razpuščenega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki; na severnem je Metzingerjeva upodobitev sv. Jerneja.
Posebnost cerkve so arheološke ostaline starejših stavb. Med obnovo v letih 1985 in 1986 je novomeški zavod za varstvo dediščine raziskal cerkveni ladji ter ugotovil, da so tu stale najmanj tri predhodnice sedanje cerkve: dve romanski in ena gotska. Okrog cerkve je bilo pokopališče, posamezne grobove pa so našli tudi v starejših cerkvenih prostorih. Del raziskane površine so zasuli, del prekrili z betonsko ploščo, v kateri je steklena odprtina s pogledom na zidove romanskih cerkva.
Staro ime Št. Jernej na Vidmu opozarja na cerkveno zemljišče, saj ima beseda Videm prav ta pomen. K zgodovinskemu cerkvenemu središču je sodilo tudi utrjeno župnišče. Ljubljanski stolni kapitelj ga je po prevzemu fare in posesti preuredil v protiturško utrdbo z dvižnim mostom med obrambnima stolpoma s strelnimi linami. Po občinskem zgodovinskem opisu je župnik Vovk leta 1888 utrdbo dal podreti. Obisk današnje cerkve zato pokaže le del starejšega kompleksa, njegovo preoblikovanje pa razloži kombinacija stavbne zgodovine in arheoloških najdb.
Kulturni center Primoža Trubarja: dvorane in razstavna avla
Kulturni center Primoža Trubarja ima naslov Trubarjeva cesta 13. Njegova velika dvorana nosi ime Antona Lesjaka in je namenjena gledališkim, plesnim ter glasbenim prireditvam, pa tudi konferencam in predavanjem. Upravljavec navaja 310 stalnih sedežev z možnostjo 50 dodatnih ter oder s površino 140 kvadratnih metrov. Del odra je po višini nastavljiv, v parterju pa imajo 228 sedeži izvlečne mizice. Projektor in veliko platno omogočata tudi filmske projekcije.
Za manjše dogodke je namenjena rdeča dvorana, velika 84 kvadratnih metrov. Pri kinopostavitvi sprejme do 70 sedežev, drugačne razporeditve pa omogočajo sestanke, predavanja in druge oblike srečanja. Zelena dvorana ima okroglo mizo z največ 14 stoli. Avla povezuje večji dvorani in hkrati služi kot prostor za razstavna odprtja, manjše koncerte, recitale ter predstavitve. Tako center poleg odrskega programa ponuja tudi prostore za manjše skupine in vizualno umetnost.
S centrom upravlja Zavod za kulturo, šport in turizem Šentjernej. Za organizacijske informacije je ob preverbi 7. oktobra 2026 objavil telefonsko številko 07 393 13 73 in naslov info@kc-sentjernej.si. Pri načrtovanju obiska je uporabna predvsem povezava na dejanski program centra, kjer so dogodki razvrščeni po datumih; stalni opis dvoran pa pove, kakšne prireditve lahko posamezni prostor sprejme.
Viri: Kulturni center Primoža Trubarja: prostori ↗ · Kulturni center: stiki ↗
Krajevna knjižnica na Trubarjevi cesti
V stavbi kulturnega centra je tudi Krajevna knjižnica Šentjernej, enota Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto. Knjižnična dejavnost v kraju po opisu upravljavca sega v leto 1946, v nove prostore kulturnega centra pa se je enota preselila leta 2009. Knjige, prireditveni prostori in razstavna avla imajo tako skupni naslov Trubarjeva cesta 13, vendar knjižnica deluje v okviru svoje knjižnične mreže.
Ob knjigah so na voljo periodično gradivo, igrače in družabne igre. Za uporabnike imajo tri računalniška mesta. Knjižnica organizira obiske skupin, literarna srečanja in razstave, njeni bralni projekti pa so namenjeni različnim starostim. Najmlajši sodelujejo pri Mavrični ribici in Bralnem palčku, sedmošolci pri projektu Rastem s knjigo, odrasli pa pri bralni znački. Opis enote navaja tudi pripravo počitniških paketov gradiva ter pravljične ure, ki so praviloma tretji četrtek v mesecu.
Po dejanskem urniku na strani enote, preverjenem 7. oktobra 2026, je knjižnica odprta ob ponedeljkih in sredah od 9. do 15. ure, ob torkih in četrtkih od 12. do 18. ure ter ob petkih od 10. do 15. ure. Ob nedeljah in praznikih je zaprta. Za stik sta objavljena telefon 07 393 13 72 in naslov info@kmj.si. Povezava na enoto je uporabna tudi zaradi obvestil o izjemah in posebnih dogodkih; otroški program je na njej opisan skupaj z bralnimi pobudami, zato lahko obiskovalci izberejo dejavnost glede na starost otrok.
Zakaj so konjske dirke pomemben del šentjernejske zgodovine
Konjereja in konjske dirke sodijo med najbolj prepoznavne lokalne tradicije. Etnolog Angelos Baš je v raziskavi Začetki konjskih dirk v Šentjerneju obravnaval organizacijo tekmovanj med letoma 1889 in 1902. Pokazal je, da je prve prireditve tega raziskovanega obdobja organizirala Kranjska kmetijska družba. Namen dirk je bil povezan z izboljševanjem reje in prodaje konj, ne zgolj z zabavo občinstva.
Na tekmovanjih so primerjali moč, vzdržljivost in hitrost živali ter izbirali primerne kobile in žrebce za nadaljnjo rejo. Tajnik družbe Gustav Pire je zagovarjal redno vadbo hitrega kasa in javni preizkus, na katerem bi rejci pokazali rezultate svojega dela. Denarne nagrade ter javno priznanje uspešnim rejcem naj bi spodbujali urjenje konj. V gospodarskem ozadju prireditev je bila želja, da bi kakovostni dolenjski konji dosegali višjo vrednost pri prodaji.
Baš navaja dopis konjarskega odseka z dne 27. januarja 1889 ter dopis glavnega odbora družbe z dne 30. marca istega leta. V njem je bil Šentjernej izbran kot središče reje lahkih konj za načrtovane jesenske dirke. Tedanje ocene so poudarjale pašnike za žrebeta in razpoložljivost krme na območju Dolenjske. Organizacija je zahtevala financiranje nagrad, tiskovin, potovanj ter priprave proge, vključno z oznakami razdalje in ureditvijo ovinkov. Deželni odbor je za prireditev leta 1889 prispeval 300 goldinarjev, ministrstvo za kmetijstvo pa 100.
Ohranjen program, reproduciran v Baševem članku, predvideva dirke 11. septembra 1889 na trati med Šentjernejem in Kostanjevico. Ločuje dirko triletnih kranjskih žrebcev in kobil na razdalji 1.000 metrov, dirko starejših živali na 2.000 metrov ter dirko konj brez razlike starosti in spola, prav tako na 2.000 metrov. To je konkreten zgodovinski vpogled v pravila in razvrščanje tekmovanj, ki so povezovala lokalne rejce s širšo kmetijsko organizacijo.
Viri: Slovenski etnografski muzej: Angelos Baš, Začetki konjskih dirk v Šentjerneju ↗
Dirke kot datiran primer današnjega krajevnega dogajanja
Občinska objava z dne 6. septembra 2025 poroča o dirkah, izvedenih 17. avgusta istega leta, in jih predstavlja v okviru 140-letne tradicije. Ta jubilejna opredelitev je navedba organizatorjev v poročilu, medtem ko Baševa raziskava podrobno obravnava obdobje od leta 1889. Datirani poročili tako osvetljujeta različna dela zgodbe o konjskem športu.
Prireditev leta 2025 je odprl domači pihalni orkester, program pa je obsegal devet dirk. Med njimi sta bili kvalifikacijska in pripravljalna preizkušnja za slovenski kasaški derbi. Poročilo navaja približno dva tisoč obiskovalcev in udeležbo domačih ter gostujočih tekmovalcev. Klub za konjski šport Šentjernej ima po občinskem imeniku naslov Grbe 4. Za prihodnji ogled dirk je primeren njegov aktualni program, saj opis minule prireditve pove, kaj je potekalo tistega dne, koledar pa določa naslednje termine.
Viri: Občina Šentjernej: poročilo o dirkah avgusta 2025 ↗ · Občina Šentjernej: Klub za konjski šport ↗
Izlet iz Šentjerneja: lesena domačija ob Pleterjah
Med izlete v okolico sodi muzej na prostem ob samostanu Pleterje. Leži zunaj naselja Šentjernej in predstavlja stavbe ljudske arhitekture, prenesene iz različnih dolenjskih krajev. Občinska stran objavlja zgodovinski opis nastajanja muzeja, ki pojasni, od kod so posamezne stavbe prišle in kako so jih obnovili.
Kegljevičevo hišo iz Ostroga so prestavili jeseni 1990 ter ponovno sestavili spomladi 1991. Pritlična stavba je zgrajena iz žaganih in tesanih hrastovih brun. Nad vhodom v veliko sobo je letnica 1833. Osrednji prostor predstavlja veža s črno kuhinjo, iz katere so dostopni drugi prostori, med njimi velika soba s krušno pečjo, manjša kamra in klet s tlemi iz zbite gline. Nad črno kuhinjo je lesen zaboj za dimljenje in sušenje mesa, ki ga opis imenuje nebesa.
Pri ponovni postavitvi so ohranili bruna in stare strešne špirovce, poškodovana okna ter deske na zatrepnih straneh pa zamenjali. Namesto cementne kritine so streho znova prekrili s slamo. Takšne podrobnosti obiskovalcu približajo materiale, notranjo razporeditev ter način uporabe stare lesene hiše. Muzejska stavba zato ni zgolj zunanja kulisa, temveč primer povezanosti kuhinje, bivalnih prostorov in gospodinjskih opravil.
Druga prenesena stavba je Baničeva hiša iz Mihovega 16. Njen nekdanji obseg so rekonstruirali na podlagi ohranjenega stanja in pripovedi domačinov. Leta 1996 so iz Ločne v Novem mestu pripeljali še kozolec toplar, novembra 1997 pa iz Javorovice lesene svinjake. Izvor teh objektov pokaže, da je muzej sestavljen iz več lokalnih zgodb. Zgodovinski opis obnove je uporabna spremljava ogledu, za današnjo odprtost muzeja in ponudbo vodenja pa je treba uporabiti aktualna obvestila upravljavca.
Viri: Občina Šentjernej: zgodovina nastanka muzeja na prostem ↗