Brezje na Gorenjskem - Cerkev sv. Vida

Cerkev sv. Vida in svetišče Marije Pomagaj

Cerkev stoji na zahodnem robu Brezij na Gorenjskem, na prodni ravnini med Savo in Peračico. Register jo umešča na Brezjansko polje, vzhodno od ceste Ljubljana–Jesenice, in jo opisuje kot del frančiškanskega samostana. Uradno ime enote je cerkev sv. Vida, njeno drugo registrsko ime pa cerkev Marije Pomagaj. [1][2]

Neorenesančna stavba ima tri ladje. Register gradnjo datira v leti 1889–1890 in kot vodjo navaja F. Faleschinija. Zgodovina svetišča podrobneje predstavlja pripravo nove cerkve in njeno posvetitev leta 1900. Nad glavnim oltarjem opisuje mozaično podobo sv. Vida, ki je ostal cerkveni zavetnik tudi ob razvoju Marijine romarske poti. [1][2]

Od stare cerkve do novega romarskega prostora

Po zgodovini svetišča je cerkev sv. Vida na Brezjah stala vsaj že v petnajstem stoletju. V sedemnajstem stoletju so ji dodali vhodno lopo z zidano prižnico. Med letoma 1794 in 1798 so stavbo prebelili, preuredili tlak, postavili klopi in glavni oltar opremili z Layerjevo podobo sv. Vida. [1][2]

Mošenjski župnik Urban Ažbe je leta 1800 ob južni strani cerkve dal sezidati Marijino kapelo. Pri gradnji poznejše cerkve so jo ohranili na njenem mestu in nad njo zgradili dodatni prostor s kupolo. Tako je starejša kapela postala del večjega svetišča, namesto da bi jo ob novi zidavi prestavili ali odstranili. [1][2]

Po obisku graškega škofa Zwergerja leta 1876 se je utrdila pobuda za večjo cerkev. Župnik Franc Kumer je naročil načrte pri graškem arhitektu Robertu Mikovitzu in jih leta 1889 predstavil škofiji. Zapis Metoda Benedika gradnjo pripisuje vodstvu Franca Faleschinija, posvetitev pa kardinalu Jakobu Missii 7. oktobra 1900. Ta datum posvetitve je podatek zgodovine svetišča, ločen od registrske datacije gradnje. [1][2]

Samostan so začeli graditi leta 1897. Naslednje leto ga je škof Anton Bonaventura Jeglič blagoslovil in izročil frančiškanom, ki so postali oskrbniki romarske cerkve. Spletna kronologija svetišča navaja še povišanje cerkve v baziliko minor leta 1988 in razglasitev slovenskega Marijinega narodnega svetišča leta 2000. [1][2]

Vrata, rozeta in mozaiki

Benedikov opis navaja dolžino cerkve 39 metrov, širino 19 in višino 17 metrov. Glavni vhod obdajata polkrožna stebra iz rdečega marmorja. Dvokrilna lesena vrata so izdelana po načrtu Janeza Vurnika. Na desnem krilu so izrezljani Mojzes, David in Izaija, na levem pa Sara, Rahela in Judita. Nad vrati je marmornati relief Marije Pomagaj z nadangeloma Rafaelom in Gabrijelom ter upodobitvijo žene na bolniški postelji z domačimi. [2]

Polje nad vhodom dopolnjujejo mozaiki. Med njihovimi napisi sta Vrata nebeška in Po Mariji k Jezusu. Rozeta je razdeljena na osem polj z belimi in zlatimi lilijami; ob njej sta Marijina monograma. Poslikani in mozaični okrasi povezujejo osrednji portal z višjimi deli pročelja. [2]

Nad južnimi stranskimi vrati je Vurnikovo okno z mozaičnimi stranicami in letnico 1965. Zgodovina svetišča jo povezuje z obnovo zunanjščine ob tridesetletnici evharističnega kongresa v Ljubljani. V oknu opisuje Kalinov doprsni kip Marije z Detetom, ki je prej stal v parku ob železniški postaji v Otočah. Nižje sta mozaični upodobitvi Cirila in Metoda. [2]

Oltarji in slikarska oprema

Janez Vurnik je izdelal glavni oltar in dva stranska oltarja. Levi stranski oltar je posvečen sv. Antonu Padovanskemu, desni sv. Antonu Puščavniku. Obe oltarni sliki sta delo Ivana Groharja. Tretji stranski oltar, posvečen Srcu Jezusovemu, je izdelal Vurnikov naslednik Jože Pavlin; postavili so ga leta 1912, sliko zanj pa je naslikal Ivan Vavpotič. [2]

Pavlin je izklesal tudi oltarne kipe. Glavni oltar spremljata Frančišek in Klara, oltar Antona Padovanskega Janez in Ludvik, oltar Antona Puščavnika Izidor in Neža, oltar Srca Jezusovega pa Janez Kapistran in Paškal. Zgodovina mu pripisuje še prižnico, med drugo opremo pa posebej omenja križev pot in barvna okna tirolskih steklarjev. [2]

Layerjeva podoba in prenova kapele leta 1954

Zgodovina svetišča Layerjevo poslikavo kapele datira v leto 1814. Sedanje slike Marije Pomagaj ne enači z ohranjenimi freskami: po izročilu jo umešča v isto leto, register pa Layerjevo oltarno podobo datira približno v leto 1800. Navedbi ostajata pripisani svojima viroma. [1][2]

Na starem oboku je Layer naslikal Kristusa s križem in puščicami ter Marijo, ki prosi za ljudi. V medaljonih so bili Vid, Anton Puščavnik, Kozma in Damijan ter Marijino vnebovzetje. Te poslikave so obledele in so jih ob prenovi leta 1954 odstranili; opis njihovih motivov zato govori o nekdanji opremi. [1][2]

Prenovo je načrtoval Janko Omahen. Tlak so izdelali iz brušenega bosanskega granita, stene obložili z rumenkastim istrskim marmorjem, strop pa dvignili za dober meter in pozlatili. V kotih so ohranili pozlačene kipe Joahima, Ane, Valentina in Roka iz prejšnjega oltarja. [1][2]

Novi manjši oltar je iz belega kararskega marmorja in stoji na štirih stebričkih. Ob njem sta luči v obliki monštrance. Podobo Marije Pomagaj obdaja pozlačen kovinski okvir z naravnimi kamni, zbranimi po Sloveniji. Novi oltar je na praznik Brezmadežne leta 1954 posvetil škof Anton Vovk. [1][2]

Zgodovinske spremembe orgel

Benedikov pregled loči tri stopnje orgelske opreme. Prvotne Mauracherjeve orgle s štirinajstimi registri so stale na manjšem koru nad vrati v zakristijo. Na njegovi ograji je opisoval izrezljan relief božične noči z jaslicami in angeli. Leta 1911 je Dernič iz Lancovega izdelal nove orgle z dvaintridesetimi registri in jih postavil na kor nad glavnim vhodom. [2]

Po drugi svetovni vojni je Franc Jenko po tem zapisu orgle predelal iz mehaničnega v pnevmatični sistem in število registrov povečal na sedeminštirideset. To je opis dokumentirane zgodovinske predelave, ne neodvisen pregled današnjega instrumenta. [2]

Pogosta vprašanja

Kje stoji cerkev na Brezjah?

Na zahodnem robu Brezij na Gorenjskem, na Brezjanskem polju med Savo in Peračico. [1]

Zakaj se cerkev imenuje tudi sv. Vida?

Register jo vodi kot cerkev sv. Vida in kot drugo ime navaja cerkev Marije Pomagaj. [1]

Kdo je izdelal vrata glavnega vhoda?

Po zgodovini svetišča so dvokrilna lesena vrata izdelana po načrtu Janeza Vurnika; prikazujejo Mojzesa, Davida, Izaija, Saro, Rahelo in Judito. [2]

Kdo je naslikal sliki na Antonovih oltarjih?

Sliki za oltarja sv. Antona Padovanskega in sv. Antona Puščavnika je naslikal Ivan Grohar. [2]

Kaj se je zgodilo s starimi Layerjevimi freskami?

Ob prenovi kapele leta 1954 so obledele freske odstranili. Zgodovinski opis jih datira v leto 1814. [2]

Kdo je načrtoval prenovo Marijine kapele leta 1954?

Janko Omahen. Ob prenovi so uporabili bosanski granit, istrski in kararski marmor ter ohranili štiri pozlačene kipe iz starega oltarja. [2]