Kranj - Cerkev sv. Martina v Stražišču

Baročna cerkev v Stražišču

Cerkev sv. Martina stoji v jugovzhodnem delu Stražišča v občini Kranj, južno od osnovne šole Lucijana Seljaka. V uradnem registru ima oznako EŠD 1925, med drugimi imeni pa je naveden Šmartin pri Kranju. Stavba ima pravokotno ladjo, vendar razporeditev stranskih kapel v notranjosti ustvarja ovalen tloris. Register jo povezuje z Gregorjem Mačkom in kot začetek gradnje navaja leto 1734. [1]

Register med opremo izpostavlja gotsko pietà, Marijo z mrtvim Kristusom, ter dela Metzingerja, Layerja, Egartnerja, Langusa in Stroya. Gre za opremo iz različnih umetnostnih obdobij. [1]

Starejša cerkev je stala ob Savi

Janez Höfler opozarja, da današnja cerkev v Stražišču ni na istem mestu kot njena predhodnica. Stara cerkev je stala pri starem mostu čez Savo na območju Gorenje Save. Njeno lokacijo povezuje z arheološko odkritim staroslovanskim grobiščem in kostnico. Župnija je posredno izpričana z omembo župnika že leta 1163. Srednjeveške omembe se torej nanašajo na starejšo ustanovo, ne na sedanjo baročno stavbo. [2]

V njegovi topografiji je gradnja nove cerkve umeščena med leti 1728 in 1734, posvetitev pa na 13. oktober 1737. Datacija ni povsem enaka registrskemu podatku o začetku leta 1734, zato obeh navedb ne združujemo v eno navidezno natančno gradbeno kronologijo. Höfler opisuje tudi cerkvenoupravno povezavo z ustanovitvijo ljubljanske škofije leta 1461, ko je župnija postala del škofovega menzalnega imetja. Pred tem je papež Nikolaj V. leta 1448 patronat podelil cesarju Frideriku III. Ob prehodu v ljubljansko škofijo je bil nominalni župnik Žiga Lamberg, prvi ljubljanski škof. [2]

Oltarji stare cerkve pred selitvijo

V izdaji vizitacij Ane Lavrič je za leto 1631 popisanih več oltarnih posvetil: sv. Martinu, Mariji, sv. Ožboltu in sv. Katarini. Popis iz leta 1661 našteva tri oltarje. Ožboltov oltar je bil povezan z Marijinim posvetilom, pri Jurijevem pa je omenjen nov nastavek. Takšne spremembe kažejo preurejanje opreme stare šmartinske cerkve desetletja pred gradnjo sedanje. [3]

Vizitacija iz leta 1665 opisuje krstni kamen iz zglajenega črnega kamna in naroča poslikavo njegovega pokrova. Iz istega gradiva izvemo, da je imela cerkev nekoč šest oltarjev, v času popisa pa tri. Omenjena je bratovščina, povezana z nekdanjim župnikom Žigom Lambergom, ter sedemnajst podružnic. Leta 1685 so bili trije oltarji pozlačeni. V zapisu prosijo za dovoljenje za ureditev arhiva nad cerkvenimi vrati. Na Martinovem oltarju sta tedaj navedena kipa sv. Trojice in zavetnika, na Marijinem rezljana Marijina podoba, na Jurijevem pa svetnik in zgoraj sv. Trojica. Marijin oltar je bil poleg pozlate tudi večbarvno poslikan. To so podatki o starem inventarju, ne atribucije današnjih umetnin. [3]

Župnišče in prenova, dokumentirana leta 1996

Ob cerkvi je pomemben tudi župnijski stavbni sklop. Gorenjski glas je 8. novembra 1996 poročal, da so od maja gradili novo župnišče na ostankih nekdanjega baročnega dvorca. Stara stavba je bila po tem poročilu porušena leta 1980, pri novogradnji pa so ohranili in utrdili njene debele zidove. Gradnja je potekala ob sodelovanju kranjskega zavoda za varstvo dediščine. [4]

Članek opisuje načrtovano vrnitev kamnitega portala, prej shranjenega v gradu Kieselstein, ter uporabo apnenega ometa in bobrovca. Predvideni so bili župnijski urad, kapela, prostori za srečanja in soba v spomin Frideriku Baragi, ki je tu služboval štiri leta. Gre za dokument gradnje in načrtov iz leta 1996; iz njega samega ni mogoče sklepati o današnjem urniku, dostopnosti spominske sobe ali končni izvedbi vseh tedanjih zamisli. [4]

Članek beleži pojasnilo arhitektke Monike Fink – Serša o uporabi materialov, primerljivih baročnim, in o ohranitvi značaja stare stavbe ob novi vsebini. Med predmeti, ki so jih nameravali vključiti, so bila ohranjena lesena vrata. Obnova župnišča je bila zasnovana kot nadaljevanje zgodovinskega sklopa. [4]

Obnova fasadne freske sv. Martina leta 1962

Pomemben dokument o ohranjanju cerkvene poslikave je poročilo restavratorja Izidorja Moleta. V članku Propadanje Wolfovih fresk navaja, da je dež podobo sv. Martina na fasadi šmartinske cerkve močno izpral. Leta 1962 so jo morali obnoviti, ker so bili razpoznavni le ostanki. S tem je neposredno dokumentiran poseg v zunanjo poslikavo. [5]

Članek je izšel leta 1965 v devetem zvezku Varstva spomenikov, ki pokriva leta 1962–1964. Wolfove freske v stražiški cerkvi omenja tudi med deli, pri katerih je tedaj opažal začetek propadanja. Gre za zgodovinsko konservatorsko poročilo, ne oceno njihovega stanja ob današnjem obisku. [5]

Pogosta vprašanja

Kje stoji cerkev sv. Martina v Stražišču?

V jugovzhodnem delu Stražišča pri Kranju, južno od osnovne šole Lucijana Seljaka; v registru ima oznako EŠD 1925. [1]

Ali je sedanja cerkev ista kot srednjeveška?

Ne. Höfler starejšo cerkev umešča k staremu mostu čez Savo na Gorenji Savi, sedanjo pa v Stražišče. [2]

Kaj je posebnost cerkvenega tlorisa?

Z razporeditvijo kapel je v pravokotni ladji ustvarjena ovalna notranja zasnova. [1]

Kaj o opremi povedo stare vizitacije?

Za predhodnico sedanje cerkve omenjajo oltarje, krstni kamen iz črnega kamna in spremembe oltarnih posvetil v 17. stoletju. [3]

Kdaj je bila posvečena nova cerkev?

Höfler navaja 13. oktober 1737; čas gradnje v različnih virih ni zapisan povsem enako. [2]

Kaj je dokumentirano o obnovi župnišča?

Gorenjski glas je leta 1996 opisal gradnjo na starih zidovih ter načrte za ohranitev portala in spominsko sobo Friderika Barage. [4]