Piran - Cerkev sv. Frančiška Asiškega

Cerkev sv. Frančiška Asiškega v Piranu je sakralna stavba in del samostanskega kompleksa minoritov na Bolniški ulici v starem mestnem jedru.

Sedanja cerkev je nastala v letih 1301–1318. Samostan je bil po nekaterih navedbah najverjetneje ustanovljen že pred letom 1301, domnevno ob koncu 13. stoletja, ko naj bi minoriti v Piranu zgradili prvotni samostan ob cerkvici sv. Katarine. Cerkev je bila dokončana leta 1318, ko je bila tudi posvečena.

Po zasnovi je bila prvotno gotska cerkev z značilnostmi zgodnjih cerkva reda manjših bratov. Prezbiterij je bil obokan, ladja pa je imela vidno ostrešje in raven strop. Današnja podoba notranjščine je predvsem baročna, saj je bila v 18. stoletju v celoti barokizirana. Tudi zunanjščina se je spreminjala: glavna fasada je bila predelana v 19. stoletju, sedanjo klasicistično podobo pa je dobila leta 1887. Fasada je členjena v tri dele s štirimi pilastri in zaključena s trikotnim čelom.

Cerkev hrani bogato opremo. Omenjeni so baročni oltarji, renesančna edikula, prižnica in slike. V notranjosti je glavni oltar, za njim pa leseni redovniški molitveni kor z baldahinom iz leta 1742. Poleg glavnega je še pet stranskih oltarjev. Med njimi posebej izstopa renesančni oltar v lombardskem slogu iz leta 1502, ki je bil prvotno del glavnega oltarja. Nad njim se dviga renesančna edikula. Ohranjena je tudi prižnica iz začetka 16. stoletja. V cerkvi so orgle, pri katerih sta prvi znani instrument leta 1535 izdelala brata Vicentini, poznejše orgle pa leta 1794 Antonio Callido; konec 19. stoletja so jih predelali v sedanjo obliko.

Pod tlakom cerkve je 32 grobnic, večinoma neoznačenih, zadnji pokop pa je bil opravljen leta 1882. Ob cerkvi stoji tudi samostan s križnim hodnikom, ki je pomemben del celotnega kompleksa.