Abax parallelepipedus: gozdni krešič, plen in slovenske najdbe

Kje je vrsta potrjena v Sloveniji?

Slavko Polak je Abax parallelepipedus neposredno zabeležil v raziskavi krešičev na zgornji Pivki. Hrošče je vzorčil od junija 1995 do junija 1996, rezultate pa objavil leta 2004 v reviji Acta entomologica slovenica. Primerjal je kraško travišče, zrel gozd črnega bora in hrastov gozd. V tabeli je za to vrsto navedenih sedem osebkov s travišča, sto iz borovega gozda in štiriinpetdeset iz hrastovega gozda, skupaj 161.

Največ osebkov vrste so v tej raziskavi našli v borovem gozdu. V hrastovem gozdu je bila prav tako izrazito zastopana, na kraškem travišču pa se je pojavljala le občasno. Prvi sezonski pojavi so bili v začetku maja, zadnji sredi oktobra. Opazna vrhova dejavnosti je avtor navedel za maj in julij.

Viri: Polak — Cenoses and species phenology of carabid beetles (Coleoptera: Carabidae) in three stages of vegetational succession in Upper Pivka Karst (SW Slovenia), 2004

Kako lovi polže med rastlinami?

Symondson je leta 1993 v plastičnem tunelu primerjal grede z velikimi in majhnimi solatami. Na vsako poskusno površino je dodal trideset polžev vrste Deroceras reticulatum. Del površin je naselil s šestimi hrošči Abax parallelepipedus, del pa je ostal brez njih. Po dveh tednih je bilo polžev manj na površinah s hrošči in tudi med manjšimi rastlinami; učinka sta se seštevala.

Samice hrošča so število polžev zmanjšale učinkoviteje kot samci, posebno med majhnimi solatami. Hrošči so bili učinkoviti plenilci pri tleh, polže v notranjosti velikih solat pa so praviloma težko dosegli. Zatem so raziskovalci preverili, kako so preživeli polži poškodovali nov posevek solatnih sadik. Poskus kaže, da pri plenjenju ni pomembna le prisotnost krešiča: zgradba rastlin vpliva tudi na to, ali lahko doseže skritega polža.

Viri: Symondson — The effects of crop development upon slug distribution and control by Abax parallelepipedus (Coleoptera: Carabidae), 1993

Kako gozd vpliva na razmnoževanje?

Ziesche in Roth sta leta 2007 primerjala razmnoževanje treh gozdnih vrst krešičev v različno starih sestojih. Vključila sta smrekove in duglazijeve sestoje ter mešane smrekovo-bukove in hrastovo-bukove gozdove. Pri Abax parallelepipedus sta v zrelih gozdovih ugotovila več zrelih jajčec v samicah kot v mladih sestojih. Obenem je bilo obdobje razmnoževanja v zrelih gozdovih daljše.

Merila sta tudi mikroklimo, vlažnost tal, lastnosti opada in pokrovnost rastlin. Pri tej vrsti je največ variabilnosti razmnoževalnega potenciala po njuni analizi pojasnila povprečna najvišja temperatura življenjskega prostora.

Samice so pregledovali z razčlenitvijo jajčnikov, tako da so šteli zrela jajčeca in spremljali trajanje njihovega pojavljanja. Primerjava je zajela tudi stare gozdove z začetnim in že razvitim naravnim pomlajevanjem. Za opis življenjskega prostora so popisali mahove, zelišča, trave, grmičevje in sklenjenost krošenj ter izmerili debelino in pokritost talnega opada.

Viri: Ziesche in Roth — Is the age of forest habitats affecting the reproductive rate of generalist predatory ground beetle species?, 2007

Kako prepoznamo Abax parallelepipedus?

Abax parallelepipedus je razmeroma velik, širok, sploščen in čvrsto grajen krešič. V vrstnem uvodu genomske raziskave iz leta 2025 je navedena dolžina od 15,8 do 20,9 milimetra. Samci so bleščeče črni, samice bolj motne. Pokrovke imajo v celoti obrobljeno osnovo, na hrbtni strani nimajo vdolbinic, sedmi presledek pokrovke pa je za nazobčano ramo grebenasto dvignjen. Vrsta nima kril.

Sivell in sodelavci so iz samice, zbrane julija 2021 v angleškem rezervatu Cothill Fen, sestavili referenčni genom. Sestav obsega 596,99 milijona baznih parov; večino so povezali v osemnajst kromosomskih struktur, vključno s spolnim kromosomom X. Sestavljen je bil tudi mitohondrijski genom.

Odrasla stopnja lahko traja več kot leto, zato odrasle hrošče najdemo tudi med zimskim mirovanjem. V vrstnem pregledu so poleg gozdov navedena vlažna, dobro porasla resavišča, vrtovi, gozdni robovi, grmišča in obdelovana zemljišča.

Viri: Sivell in sodelavci — The genome sequence of a carabid beetle, Abax parallelepipedus (Piller & Mitterpacher, 1783), 2025

Kako samica zaščiti jajčece?

Symondson je leta 1994 raziskal možnost skupinskega gojenja Abax parallelepipedus kot plenilca polžev. Samice odlagajo jajčeca v ovoje iz prsti. V poskusu so prilagodili podlago tako, da so samice oblikovale zemeljske ovoje, vendar jih odložile v šoto. Tako je bilo mogoče jajčeca lažje najti in spremljati. Pri dvajsetih stopinjah Celzija so pri posameznem hrošču zabeležili do 570 odloženih jajčec. V tem poskusu na nobeni razvojni stopnji niso opazili kanibalizma.

Ličinke so gojili v skupinah in jim ponudili žive deževnike. Pri stalnih dvajsetih stopinjah se je pri nekaterih ličinkah druge razvojne stopnje rast za dalj časa ustavila. Z znižanjem temperature na štirinajst stopinj med štiriindvajsetim in enaintridesetim dnem po izleganju so spodbudili usklajen prehod v tretjo stopnjo. Celoten razvoj od jajčeca do odraslega hrošča so v teh pogojih skrajšali na manj kot 110 dni. Največ poginov so zabeležili proti koncu tretje ličinkine stopnje in pred zabubljenjem.

Viri: Symondson — The potential of Abax parallelepipedus (Col.: Carabidae) for mass breeding as a biological control agent against slugs, 1994

Kaj vsebuje obrambni izloček?

Lečić in sodelavci so pri Abax parallelepipedus leta 2014 preučili obrambne izločke odraslih hroščev. Osebke so zbrali na Avali pri Beogradu v Srbiji in njihove izločke primerjali z izločki dveh drugih vrst krešičev. V vzorcih te vrste so prepoznali šest kemičnih spojin. Prevladovali sta metakrilna in tiglinska kislina; med sestavinami je bila tudi izomaslena kislina. V vseh treh preučenih vrstah so bile te tri kisline prisotne, vendar se je celotna sestava izločkov razlikovala.

Pri Abax parallelepipedus so ugotovili tudi sled propanojske kisline ter prisotnost krotonske in seneciojske kisline. Kemične spojine tvorijo del zaščite pred plenilci. Avtorji med spoloma v treh spremljanih vrstah niso našli razlik v količinah komponent izločka. Primerjava različnih vrst je pokazala, da se številne razlike skrivajo med manj zastopanimi snovmi, ne samo pri prevladujoči kislini.

Pri tej vrsti je metakrilna kislina sestavljala 76,5 odstotka analizirane mešanice, tiglinska pa 22,9 odstotka. Izomaslene kisline je bilo 0,4 odstotka; krotonska in seneciojska sta dosegli po 0,1 odstotka. Propanojske kisline so zaznali samo sledove.

Viri: Lečić in sodelavci — Defensive secretions in three ground-beetle species (Insecta: Coleoptera: Carabidae), 2014

Kako se premika med gozdnimi površinami?

Charrier, Petit in Burel so v raziskavi iz leta 1997 sledili hoji vrste Abax parallelepipedus v bretonski krajini z živimi mejami. Primerjali so štiri tipe lesnatih življenjskih prostorov. Oblika poti hroščev je bila podobna, intenzivnost premikanja pa se je razlikovala. Največjo povprečno razdaljo na časovno enoto in največje območje gibanja so ugotovili v manjši gozdni površini. V linearnih pasovih lesnatega rastlinja sta se vrednosti zmanjševali skupaj z zmanjševanjem vegetacijskega pokrova.

Žive meje v takšni krajini povezujejo gozdne ostanke in omogočajo premike gozdnih vrst. Po ugotovitvah raziskave je pomembna tudi kakovost rastlinskega pokrova. Avtorji so prav zato izpostavili upravljanje živih mej, ki ohranja delujoče povezave med naravnimi ostanki.

Viri: Charrier, Petit in Burel — Movements of Abax parallelepipedus (Coleoptera, Carabidae) in woody habitats of a hedgerow network landscape: a radio-tracing study, 1997

Ali se hrani tudi z deževniki?

Šerić Jelaska in Symondson sta v raziskavi iz leta 2016 analizirala prehrano na terenu zbranih krešičev na Hrvaškem in v Veliki Britaniji. Pri Abax parallelepipedus je bilo za ostanke deževnikov pozitivnih štiriintrideset od triinšestdesetih pregledanih hroščev. V tabeli so pri tej vrsti zabeleženi deževniki vseh treh ekoloških skupin: površinske vrste, vrste iz notranjosti tal in vrste, ki izdelujejo globoke rove. To potrjuje, da njegova hrana niso samo polži.

Med posameznimi vrstami plena so zaznali Lumbricus terrestris, Aporrectodea longa, Lumbricus castaneus, Lumbricus rubellus in Allolobophora chlorotica. Pozitivni vzorci so bili prisotni pri obeh spolih. Vsote za različne skupine deževnikov presegajo skupno število pozitivnih hroščev, ker je posamezen hrošč lahko vseboval ostanke več vrst plena. Avtorja opozarjata, da deleži niso bili prilagojeni glede na čas prebave posameznih kombinacij plenilca in plena.

Viri: Šerić Jelaska in Symondson — Predation on epigeic, endogeic and anecic earthworms by carabids active in spring and autumn, 2016

Kaj povedo ostanki mehkužcev v prebavilih?

Symondson in Liddell sta pri hroščih, zbranih med majem in decembrom 1990, pregledovala vsebino golše. Pri Abax parallelepipedus sta beljakovine mehkužcev ugotovila v 89,5 odstotka vzorcev. Za primerjavo je bil pri drugi raziskani vrsti Pterostichus madidus delež dvainštirideset odstotkov. Pri samcih in samicah Abax parallelepipedus je bil delež pozitivnih vzorcev približno enak, vendar so samice vsebovale več ostankov mehkužcev.

Moč imunološkega odziva se je pri tej vrsti med meseci razlikovala. Ko sta avtorja upoštevala maso vsebine golše, pa se izračunana količina ostankov v močno pozitivnih vzorcih med meseci ni značilno razlikovala. Delež mehkužcev je bil pri Abax parallelepipedus povezan z maso vsebine golše. Med temperaturo tal in temi prehranskimi meritvami nista ugotovila značilne povezave.

Viri: Symondson in Liddell — The detection of predation by Abax parallelepipedus and Pterostichus madidus (Coleoptera: Carabidae) on Mollusca using a quantitative ELISA, 1993

Kako nanj vplivajo gozdne mravlje?

Hawes, Evans in Stewart so leta 2013 pri posameznih samicah Abax parallelepipedus preverjali vedenje v prisotnosti različnih gostot gozdnih mravelj Formica rufa. V ponovljenih laboratorijskih preizkusih so jih spremljali triindvajset ur. Hrošči se v prisotnosti mravelj niso hranili. Pri največji gostoti mravelj so vsi hrošči poginili že v prvih dveh urah, vendar jih mravlje po usmrtitvi niso pojedle.

V daljšem poskusu so samice vrste Abax parallelepipedus in Pterostichus madidus, ki so jih posamezno gojili skupaj s petimi mravljami, po enaindvajsetih dneh imele manjšo povprečno telesno maso in manj jajčec kot kontrolni hrošči brez mravelj. Raziskava ločuje tekmovanje oziroma oviranje od neposrednega plenjenja za hrano.

Viri: Hawes, Evans in Stewart — Interference competition, not predation, explains the negative association between wood ants and carabid beetles, 2013

Kaj so ugotovili v mestnih gozdovih?

Schuett in sodelavci so v Hamburgu primerjali krešiče iz osmih gozdnih površin z različno stopnjo urbanizacije. Abax parallelepipedus so našli na šestih od osmih mest; leta 2015 so preizkusili vedenje 239 osebkov te vrste. Med gozdovi z manjšo in večjo urbanizacijo njena ocenjena gostota ni značilno odstopala. Pri raziskovalni dejavnosti so sicer zaznali težnjo povezave z urbanizacijo, vendar pri tej vrsti rezultat ni bil statistično značilen.

Viri: Schuett in sodelavci — Ground beetles in city forests: does urbanization predict a personality trait?, 2018

Kaj novejša genetska raziskava pove o slovenskih osebkih?

López-López, Serrano, Colombetta in Brandmayr so leta 2026 objavili genetsko raziskavo rodu Abax. Uporabili so mitohondrijski označevalec COI in jedrni označevalec 28S ter primerjali vrste in vzorce iz različnih evropskih držav. Med analiziranimi osebki Abax parallelepipedus so navedeni tudi vzorci iz Kozine v Sloveniji. V tabeli sta za Kozino zapisana dva analizirana vzorca za vsak označevalec. Slovenske primerke navajajo pod današnjim imenom Abax parallelepipedus parallelepipedus, z navedbo nekdanjega imena subpunctatus.

Genetski rezultati so vrsto povezali z Abax ovalis. Pri Abax parallelepipedus so našli raznolikost haplotipov, katere razporeditev je bila videti povezana z geografskim izvorom osebkov. Analiza ni podprla stare domneve o posebno tesni povezavi med njim in Abax fiorii. Vzorci iz Kozine dopolnjujejo starejše podatke s Pivke z drugo neposredno slovensko lokacijo. Sorodstvene skupine so avtorji preverjali z več načini genetske analize; pri posameznih vejah je ostala manjša razrešenost.

Viri: López-López, Serrano, Colombetta in Brandmayr — Phylogeny and Evolution of the Genus Abax: A Genetic and Biosystematic Approach (Carabidae, Pterostichini), 2026

Kako hitro se spremenijo ostanki zaužitega polža?

V ločenem poskusu iz leta 1993 sta Symondson in Liddell hroščem ponudila polže Arion hortensis. Po nočnem hranjenju so v prebavilih Abax parallelepipedus še zaznali njihove ostanke. Ko so iste hrošče zatem dodatnih štiriindvajset ur pustili brez hrane, s preizkušanim protitelesom ostankov niso več prepoznali. Prebava je torej postopoma spremenila prepoznavnost polžjih beljakovin, čeprav je hrošč predhodno zaužil ta plen.

Viri: Symondson in Liddell — A Monoclonal Antibody for the Detection of Arionid Slug Remains in Carabid Predators, 1993