Rogač v Sloveniji: samec, samica, ličinka in stara drevesa

Rogač v slovenskih območjih Natura 2000

Uradni register Natura 2000 vodi rogača pod vrstno kodo 1083. V Sloveniji je naveden za alpsko in celinsko biogeografsko regijo. Med njegovimi območji so Mura, Goričko, Kočevsko, Kras, Dolina Vipave in Slovenska Istra. Register vključuje tudi Dravinjo s pritoki, Dolino Branice, Rašico in Šmarno goro.

Viri: Natura 2000 — Rogač, Lucanus cervus

Kdaj in kje ga opazujemo?

Zavod Republike Slovenije za varstvo narave je februarja 2024 navedel, da je rogač pri nas prisoten skoraj povsod, kjer uspevajo listnati gozdovi. Njegov življenjski krog je povezan z lesom hrastov, pravega kostanja, velikega jesena in sadnega drevja. Odrasli so dejavni v mraku od maja do avgusta, najpogosteje med drugo polovico junija in prvo polovico julija. Najlažje jih opazimo ob toplih poletnih večerih tik pred sončnim zahodom. Ista uradna objava rogača označuje za zavarovano vrsto v Sloveniji. V okviru projekta LIFE NarcIS je ZRSVN povabil k fotografiranju opaženih rogačev in oddaji podatkov prek portala Sporocivrsto.si, ki deluje tudi na mobilnih napravah.

Viri: Natura 2000 — Sporočite informacije o rogaču, 2024

Večletno življenje ličinke

Projekt VIPava rogača povezuje s starejšimi listnatimi gozdovi, vendar tudi s parki, vrtovi in mejicami. Ličinke se v tleh razvijajo v trohnečem lesu hrastov, brestov, vrb, topolov, jesenov in sadnega drevja. Razvoj od ličinke do odrasle živali po tej predstavitvi traja štiri do šest let. Odrasli živijo le nekaj tednov; opis projekta njihovo prehrano povezuje z drevesnimi sokovi. Samice so manjše od samcev in imajo majhne kleščaste čeljusti. Predstavitev povzema strokovno podlago slovenskega monitoringa iz leta 2007 ter med vzroki izginjanja vrste izpostavlja odstranjevanje trohnečega drevja.

Viri: Projekt VIPava — Rogač

Kako prepoznamo samca, samico in ličinko?

Urbanatura za rogača navaja dolžino od trideset do petinsedemdeset milimetrov. Samčeve mogočne klešče so povečane čeljusti oziroma mandibule. Glava in oprsje sta bleščeče črni, čeljusti rjave in nazobčane, pokrovke pa temno do kostanjevo rjave. Oči so velike in rumenkaste, tipalnice proti vrhu pahljačasto členjene. Samice merijo približno trideset do petinštirideset milimetrov in imajo precej manjše, preprostejše klešče. Njihov velik ščitasti vratni ščit je širši od glave, pri samcu pa je ožji. Ličinka je belkast, večinoma gol ogrc z okrastorjavo glavo in močnimi čeljustmi. Med podobnimi vrstami predstavitev navaja malega rogača, Dorcus parallelipipedus. Odsotnost velikih čeljusti torej ne izključuje rogačeve samice; pregledati je treba tudi razmerje glave in vratnega ščita.

Viri: Urbanatura — Rogač

Kaj je pokazal slovenski monitoring leta 2024?

Nacionalni inštitut za biologijo je leta 2024 pri populacijskem spremljanju izvedel večerne transektne popise na treh mestih. Rogača so potrdili na vseh treh, največjo relativno gostoto pa so zabeležili v Zasavju. Vrh dejavnosti je bil tisto leto v juniju. Poročilo pri spremljanju skozi daljše obdobje opozarja na upad in kot verjetno prelomno leto navaja 2015. Popisovali so tudi habitat: drevesno sestavo, razvojno stopnjo gozda, podrast, rabo okoliških zemljišč in grožnje. Spremljana območja so vključevala različne sestave hrastov, gabrov, bukev, kostanjev, jelš, robinij in smrek.

Pri spremljanju razširjenosti so strokovnjaki uporabili mrežo oseminštiridesetih naravnogeografskih regij. V drugem snemanju petletnega cikla od 2023 do 2027 so z dodanimi podatki leta 2024 vrsto potrdili v sedmih regijah. Poleg ciljnih popisov so vključili naključna opažanja in najdbe iz drugih projektov.

Viri: NIB — Monitoring ciljnih vrst hroščev, poročilo 2024

Zakaj ni pomembna samo starost dreves?

Giannetti in sodelavci so v raziskavi, objavljeni leta 2023, preučili rogače v italijanskem parku Boschi di Carrega. Drevesa na spremljanih mestih so bila v povprečju stara petdeset do šestdeset let. Kljub temu so med julijskim spremljanjem leta 2021 ulovili 651 različnih rogačev. Število ulovljenih hroščev je bilo povezano s količino odmrlega lesa: najmočnejšo povezavo so ugotovili pri večjih vejah in deblih, šibkejšo pri manjših vejah. Pri štorih na teh vzorčnih mestih statistično značilne povezave niso ugotovili.

Samice so predstavljale manj kot desetino ulovljenih osebkov. Med ulovljenimi samci jih je bilo šestintrideset odstotkov na drevesih, med samicami pa triinpetdeset odstotkov. Ponovno ulovljenih osebkov niso našli na drugem transektu od prvotnega. Višja temperatura je bila povezana z večjo verjetnostjo ulova pri obeh spolih.

Viri: Giannetti in sodelavci — A multidimensional study on population size, deadwood relationship and allometric variation of Lucanus cervus through citizen science, 2023

Ali imajo vsi samci enako velike čeljusti?

Romiti in sodelavci so v raziskavi iz leta 2015 primerjali telesno velikost, širino glave in dolžino čeljusti rogačev. Izmerjeni samci so se razvrščali v dve morfološki skupini, manjše in večje samce. Med dolžino čeljusti in širino glave so ugotovili linearno povezavo. Pri primerjavi teh dveh mer s celotno telesno velikostjo pa sta se pokazali podobni prelomni točki, ki sta pomagali razlikovati skupini.

Verjetnost preživetja v spremljanem vzorcu je bila višja pri manjših samcih kot pri večjih. Telesna masa in dolžina pokrovk skozi sezono nista značilno nihali. Avtorji so s pregledom telesnih ostankov, ki so jih za seboj pustile ptice iz družine vranov, ugotovili tudi razlike v plenilskem pritisku med obema skupinama. Velike samčeve čeljusti so tako povezane z boji med samci, vendar hkrati sodijo v telesni vzorec, ki se med odraslimi osebki iste vrste razlikuje.

Rogače so med spremljanjem ujeli, izmerili, stehtali in izpustili.

Viri: Romiti in sodelavci — Exaggerated allometric structures in relation to demographic and ecological parameters in Lucanus cervus (Coleoptera: Lucanidae), 2015

Kako kakovost trohnečega lesa vpliva na ličinko?

Hendriks in Méndez sta v raziskavi iz leta 2018 gojila 49 rogačevih ličink tretje razvojne stopnje, potomk treh samic z Nizozemske. Primerjala sta mehki razpadli les, mešanico mehkega in tršega lesa, razpadle lesne sekance ter ogrevano mešanico. Les so razkrajale glive bele trohnobe. Ličinke tak les z mandibulami strgajo in drobijo; okoli njih se zato kopičijo lesni drobci in iztrebki. Največ rasti so raziskovalci izmerili v prvih stotih dneh tretje ličinkine stopnje. V mešanici mehkega in tršega lesa so bile ličinke ves čas najlažje, v sekancih in ogrevani mešanici pa večinoma najtežje.

Tudi velikost odraslih hroščev je bila povezana s podlago. Največji odrasli so izšli iz skupine na sekancih, najmanjši iz ogrevane skupine. Samci so bili večji od samic. Avtorja sta ugotovila manjšo predelavo lesa pri tršem materialu. Obenem sta opozorila, da je za zanesljivejše primerjave potrebnih več ponovitev posameznih podlag.

Viri: Hendriks in Méndez — Larval feeding ecology of the stag beetle Lucanus cervus (Coleoptera: Lucanidae), 2018

Se videz samcev med sezono spreminja?

Hardersen in sodelavci so v zaščitenem nižinskem gozdu severne Italije leta 2008 od sredine maja do konca avgusta zbirali ostanke rogačev, ki so jih uplenile druge živali. Največje hrošče so našli sredi maja, nato pa je povprečna velikost najdb upadala. Zgodaj v sezoni je več samcev pripadalo skupini z velikimi čeljustmi. Proti koncu poletja je bila verjetnost najdbe takšnega samca precej manjša. Spreminjalo se je tudi razmerje med telesno velikostjo in obliko čeljusti.

V njihovem vzorcu je prag širine vratnega ščita, pri katerem je bila možnost uvrstitve v skupino z velikimi čeljustmi polovica, narasel s 1,74 na 1,90 centimetra. Raziskovalci so spremembo razlagali s prilagodljivostjo razvoja glede na omejitve napredujoče sezone.

Viri: Hardersen in sodelavci — Seasonal constraints on the mandible allometry of Lucanus cervus (Coleoptera: Lucanidae), 2011

Kako se premikata samec in samica?

Tini in sodelavci so v nižinskem poplavnem gozdu, obdanem z intenzivno obdelanimi zemljišči, leta 2014 in 2015 z radijskimi oddajniki spremljali 55 rogačev: 34 samcev in 21 samic. Devet osebkov so začeli spremljati neposredno po prihodu iz razvojnih mest. Radijsko spremljanje je omogočilo najti tudi mesta odlaganja jajčec in opazovati zgodnji del odraslega življenja. V tem obdobju so bili hrošči bolj dejavni.

Samci so se pogosteje razseljevali kot samice, velikost območja njihove dejavnosti pa se med spoloma ni razlikovala. Med tremi razdeljenimi sezonskimi obdobji so najbolj dejavne osebke zabeležili v prvi in drugi polovici junija. Raziskava je bila spletno objavljena septembra 2017, v letniku revije pa januarja 2018.

Viri: Tini in sodelavci — Use of space and dispersal ability of a flagship saproxylic insect: a telemetric study of the stag beetle (Lucanus cervus) in a relict lowland forest, 2018

Kaj rogač počne podnevi in ob mraku?

V drugi objavi istega radijskega spremljanja iz severne Italije so Tini in sodelavci leta 2017 opisali dnevno vedenje samcev in samic. Samce so neposredno videli pogosteje kot samice. Radijsko so jih pogosteje spremljali v letu, medtem ko so bile samice večinoma pod zemljo ali ob odmrlem lesu. Podnevi so samce opazovali počivati ali hoditi po stoječih drevesih, ob sončnem zahodu pa leteti.

Let samcev je bil povezan s kombinacijo temperature in zračne vlage. Raziskovalci so za spremljani vzorec kot ugodne razmere navedli temperaturni razpon 20,7 do 26 stopinj Celzija in relativno vlažnost od 65,5 do 78,3 odstotka. Večerna dejavnost samcev je povečala možnost, da so jih popisovalci zaznali; ugotovitev je podprla uporabo popisov s hojo ob mraku. Samic pri takšnem popisu zaradi njihovega bolj skritega vedenja ne opazujemo na enak način.

Viri: Tini in sodelavci — A stag beetle’s life: sex-related differences in daily activity and behaviour of Lucanus cervus (Coleoptera: Lucanidae), 2017

Kako pri parjenju sodelujejo vonjalni signali?

Harvey in sodelavci so leta 2024 raziskali kemične signale rogačev v okviru britanskega varstvenega programa. Pri samicah so potrdili snov (+)-longifolen. V poskusu se je trideset od dvaintridesetih samcev približalo posodici s to snovjo in jo tipalo, nato pa so pokazali vedenje, povezano s parjenjem. Dvajset preverjenih samic se na isti vzorec ni vidno odzvalo.

Pri samcih so raziskovalci ugotovili še (−)-β-barbaten. Ob izpostavitvi tej snovi je osem od desetih samic zavzelo držo spolne pripravljenosti; po vrnitvi med samce so začele parjenje. Samice se vzorcu samčevega izločka niso približale, čeprav so spremenile držo. Druga, še začasno kemično opredeljena samčeva snov je pri samcih sprožila agresiven odziv proti posodici. Njena popolna identifikacija je ostala naloga za nadaljnje raziskave. V terenskih pasteh s samičjim longifolenom so v eni sezoni ujeli štiri samce, v kontrolnih pasteh pa nobenega. Avtorji zato vidijo možnost razvoja spremljanja s kemičnimi vabami.

Viri: Harvey in sodelavci — Novel pheromone-mediated reproductive behaviour in the stag beetle, Lucanus cervus, 2024

Kako daleč lahko letita samec in samica?

Rink in Sinsch sta v Nemčiji med tremi razmnoževalnimi obdobji od leta 2003 do 2005 radijsko spremljala osemnajst samcev in osemintrideset samic. Oddajniki so bili zunaj pritrjeni na vratni ščit, njihove baterije pa so delovale od deset do petnajst dni. Samci so pogosto leteli proti mestom s samicami, po tleh so se premikali redkeje. Najdaljši zabeleženi posamični let samca je meril 1.720 metrov, največji skupni premik pa 2.065 metrov. Leti so se začeli z dvignjenih struktur, kot so drevesa in grmi.

Samice so največkrat opravile en let, ki so mu sledili parjenje in premiki po tleh proti mestom odlaganja jajčec. Njihov najdaljši posamični let je meril 701 meter, največji skupni premik 762,6 metra. Oba spola sta letela pri temperaturah od 11 do 27 stopinj Celzija; v tem razponu temperatura ni vplivala na dolžino leta. Model je ocenil, da lahko približno odstotek samcev ohranja pretok genov med razvojnimi mesti v radiju okoli treh kilometrov. Naselitev novih razvojnih mest pa je odvisna od samic, katerih ocenjeni doseg je bil manjši od kilometra. Avtorja sta zato večjo medsebojno oddaljenost populacij povezala z večjo verjetnostjo lokalnega izumrtja.

Viri: Rink in Sinsch — Radio-telemetric monitoring of dispersing stag beetles: implications for conservation, 2007

Kako samec odloča, ali se bo boril?

Redolfi De Zan, Carpaneto in Romiti so leta 2026 preučili, kako samci vrste Lucanus cervus rešujejo medsebojne spopade. Poleg napadalnih čeljusti so izmerili tudi obrambno sposobnost oprijema podlage. V parih so soočili približno enako velike in različno velike samce ter analizirali trajanje spopada, zaporedje vedenj in odzivanje nasprotnikov. Čeljusti so orožje za odstranitev drugega samca z veje, močan oprijem pa takšno odstranitev oteži.

Zaporedje vedenja, razlike v odzivih in odsotnost poškodb so podprli razlago, da samec ocenjuje tako svoje sposobnosti kot sposobnosti nasprotnika. Energijsko zahtevnejša vedenja so izvajali šele, ko so bila potrebna. Sama povezava med trajanjem spopada in borilno sposobnostjo ni izključila delnega medsebojnega ocenjevanja, zato so avtorji uporabili več analiz hkrati. Predlagali so, da strategija omejenega spopada zmanjšuje stroške in nevarnost poškodb med agresivnimi interakcijami. To je vedenjska razlaga, ki razlikuje stopnje spopada od predstave, da vsak samec takoj uporabi največjo možno silo.

Viri: Redolfi De Zan, Carpaneto in Romiti — Know your Enemy and Know Yourself: Contest Resolution in the European Stag Beetle (Lucanus cervus), 2026