Admiral v Sloveniji: metulj, gosenica na koprivi in selitve

Temna krila z rdečimi progami

Notranjski park pri odraslem admiralu navaja razpon kril od 50 do 60 milimetrov. Na zgornji strani prevladuje temno rjava barva. Preko vsakega sprednjega krila poteka živo rdeča proga, ob zunanjem delu pa so bele lise. Tudi zadnji krili imata rdeč zunanji rob, v katerem so temne pege. Blizu notranjega kota sta svetlo modri oznaki. Samci in samice imajo enak osnovni barvni vzorec.

Spodnja stran zadnjih kril je precej manj vpadljiva: prepletajo se zemeljske barve in temnejše marmorne risbe. Na spodnji strani sprednjih kril so tudi modre črtaste oznake. Zato pogled na zaprta krila pokaže drugačno risbo kot pogled na metulja, ki jih razpre. Notranjski park ga umešča predvsem v nižine do približno štiristo metrov, vendar navaja tudi opažanja na najvišjih slovenskih vrhovih.

V Sloveniji Notranjski park opisuje dva ali tri zarode od maja do oktobra. Nekateri odrasli prezimijo in se pojavijo že zgodaj spomladi. Metulja opisuje na gozdnih robovih, jasah in vrzelih, kjer pije nektar konjske grive in različnih osatov.

Viri: Notranjski park — Admiral

Jajčece in listno zavetje

V regionalni predstavitvi Butterfly Conservation Yorkshire Catherine Jones opisuje odlaganje posameznih jajčec na zgornjo stran mladih koprivnih listov. Jajčeca so sprva svetlo zelena in pred izleganjem potemnijo. Gosenica si iz listov in svile izdela zavetje. Med rastjo se preseli v novo zavetje, ker prejšnji list porabi za hrano. Listi so lahko povezani med seboj ali zaviti v cev.

Pred zabubljenjem lahko večja gosenica delno pregrizne koprivno steblo pod vrhom. Vrh se povesi, gosenica pa liste poveže s svilo. Buba je sivo ali svetlo rjavo obarvana in ima zlate oznake. Britanski opis navaja razvoj jajčeca v enem do petih tednih ter stadij bube v dveh do štirih tednih, odvisno od razmer. Teh regionalnih časov ni mogoče uporabljati kot nespremenljiv slovenski koledar.

Odrasli tam obiskujejo poletne cvetove, jeseni pa gnijoča jabolka, hruške in slive. Hrano najdejo tudi na robidah, figah, paradižnikih in drevesnem soku. Na različnih stopnjah razvoja tako uporabljajo različne rastlinske vire.

Gosenice imajo črno glavo, med večjimi osebki pa regionalni opis razlikuje svetlejše in temnejše barvne oblike.

Viri: Butterfly Conservation Yorkshire — Red Admiral

Temperatura spreminja trajanje razvoja

Bryant, Bale in Thomas so leta 1999 objavili laboratorijsko primerjavo admirala in treh drugih metuljev, katerih gosenice jedo veliko koprivo. Admiralove gosenice so samotarske in večino časa skrite pred neposrednim soncem; v članku jih primerjajo z zgodnjimi skupinskimi gosenicami koprivarja in dnevnega pavlinčka. Pri gojenju so spremljali stalne temperature ter izmenjavanje toplejšega in hladnejšega dela dneva.

V tabeli za admirala je povprečni čas gosenice pri dejanski temperaturi 15,1 stopinje Celzija znašal 37,5 dneva. Pri 20,5 stopinje je znašal 18,9 dneva, pri 25,9 stopinje 14,4 dneva, pri 29,7 stopinje pa 12 dni. To so laboratorijska povprečja, ne datumi razvoja prostoživečih slovenskih gosenic.

Hitrejši razvoj je spremljala manjša masa bube. Združeno povprečje je pri 20,5 stopinje znašalo približno 618 miligramov, pri 29,7 stopinje pa približno 512 miligramov. Pri izmenjavanju temperatur z nominalnim režimom 30 in 20 stopinj je bil razvoj počasnejši kot pri stalnih 25 stopinjah. Višja dnevna temperatura zato v tem poskusu ni pomenila zgolj enakomerno hitrejšega odraščanja.

Pri najnižji dejanski temperaturi 11,8 stopinje je stadij gosenice povprečno trajal 63,9 dneva. Bube samcev so bile v statistični primerjavi nekoliko težje od bub samic; takšno razliko je članek izrecno navedel za admirala.

Viri: Bryant, Bale in Thomas 1999 — Comparison of development and growth of nettle-feeding larvae of Nymphalidae under constant and alternating temperature regimes

Gosenice v prehranskem spletu

Audusseau in sodelavci so v letih 2017 in 2018 na devetnajstih švedskih mestih zbirali gosenice štirih vrst koprivnih metuljev. Med skupno 6777 gosenicami je bilo 681 admiralovih. Iz parazitiranih gosenic so se razvili dvokrilci iz družine muh goseničark ter kožekrilci iz družin najezdnikov in brakonidov. Pri admiralu je bil najpogostejši parazitoid Microgaster subcompleta; v vzorcu je prevladoval pri admiralu, en osebek pa je bil naveden tudi pri koprivarju.

Delež parazitiranih admiralovih gosenic je v pokrajini Skåne znašal 39,9 odstotka, v Kronobergu 12 odstotkov in na območju Stockholma 13,1 odstotka. Sezonski vrh parazitiranosti so pri tej vrsti ugotovili ob koncu julija. Te številke opisujejo konkretno švedsko vzorčenje in ne deleža poginulih admiralov v Sloveniji.

Raziskovalci pri admiralu niso ugotovili vpliva številčnosti zbranih gosenic ali sestave drugih koprivnih vrst na parazitiranost. Čeprav so bile njegove gosenice v primerjavi z nekaterimi drugimi vrstami manj pogosto parazitirane, je imel med preučevanimi vrstami največjo raznolikost parazitoidov. Zviti list tako predstavlja zavetje, v katerem se razvijajo tudi odnosi z naravnimi sovražniki.

Na istih koprivah so bile zgodnje gosenice pavlinčka in koprivarja skupinske, admiralova jajčeca pa odložena posamezno. Parazitoidi iz švedskega vzorca so prihajali iz enajstih ugotovljenih vrst; šest je bilo vrst muh goseničark.

Viri: Audusseau in sodelavci 2021 — Rewiring of interactions in a changing environment: nettle-feeding butterflies and their parasitoids

Samec brani majhen prostor

Bitzer in Shaw sta na območju univerze v Iowi v letih 1977 in 1978 spremljala teritorialne samce admirala. Obrambo prostora sta tam opažala šele od poznega popoldneva. Samec je sedel na izbranem mestu, občasno preletel meje prostora in odganjal vsiljivce. Prostor je bil navadno približno eliptičen, dolg od dvanajst do štiriindvajset metrov in širok od štiri do trinajst metrov.

V enem takem prostoru sta bila eno ali dve stalni počivališči. Različni samci, ki so ga zasedli zaporedoma, so uporabljali ista mesta. Meje so pogosto potekale ob pločnikih, stavbah ali vrstah dreves. Ob gonjenju ptic in drugih vrst metuljev se je lastnik ustavil na robu svojega prostora. Pri srečanju z drugim admiralom se je pregon lahko razvil v vzpenjajoč se spiralni let.

Samci so posamezni prostor praviloma branili približno dve do dve uri in pol. Od devetintridesetih individualno prepoznanih samcev sta se le dva vrnila v isti ali sosednji prostor v naslednjih večerih. V branjenih prostorih avtorja nista opazila hranjenja, odlaganja jajčec ali parjenja; funkcije obrambe zato nista dokazovala s takimi opažanji.

Viri: Bitzer in Shaw 1979 — Territorial behavior of the red admiral, Vanessa atalanta

Srečevanje na vzpetini

Brown in Alcock sta admirale spremljala na vrhu vzpetine pri Phoenixu v Arizoni od oktobra 1988 do aprila 1989. Tam so se pojavljali še drugi predstavniki rodu Vanessa. Samci admirala so običajno sedeli na kamnih ali golih tleh, ob posebej vročih dnevih tudi na grmih. Proti mimoidočim žuželkam so poleteli, nato pa se hitro vrnili, če niso srečali sorodnega metulja.

Pregoni z drugimi vrstami rodu Vanessa so v spremljanem vzorcu povprečno trajali 5,3 sekunde, pregoni med dvema admiralovima samcema pa 16,4 sekunde. Pri slednjih sta samca pogosto najprej kratek čas lebdela drug nad drugim, nato pa se lovila v krogih ali po grebenu. Eden je pregon lahko končal s strmim spustom.

Pri dveh srečanjih admiralovega samca z domnevno samico sta raziskovalca videla počasnejši, plapolajoč let. Samec je sledil večji samici, par pa je odletel po pobočju navzdol in izginil iz pogleda. Neposrednega parjenja teh admiralov nista videla. Vzorčenje je torej razlikovalo med pregonom tekmeca in opaženim vedenjem ob srečanju s samico.

Označeni admiralovi samci so na vrhu v posameznem popoldnevu ostali povprečno 26,87 minute, najdaljše opaženo zadrževanje pa je trajalo 152 minut. Pri 27 od 49 samcev, ki so po označitvi znova zasedli prostor, ga je nato prevzel tekmec.

Viri: Brown in Alcock 1990 — Hilltopping by the red admiral butterfly: Mate searching alongside congeners

Zima je lahko obdobje razmnoževanja

Stefanescu je v raziskavi, objavljeni leta 2001, opisal celoletno spremljanje odraslih admiralov in njihovih razvojnih stopenj v severovzhodni Španiji od leta 1994 do leta 1999. Nižinski del Katalonije se je pokazal kot območje, kamor metulji jeseni prihajajo zaradi zimskega razmnoževanja. Selivci so prispeli oktobra in na začetku novembra, nato pa je sledilo intenzivno odlaganje jajčec in razvoj nove generacije.

Gosenice so se razvijale čez zimo. Prvi odrasli novega letnega zaroda so se pojavili zgodaj spomladi. Večina spomladi izleglih metuljev je območje zapustila, ne da bi se tam razmnoževala. Avtor zato sklepa, da severni del razširjenosti ponovno naseljujejo predvsem ti novi metulji, ne odrasli osebki, ki bi celo zimo samo mirovali.

Jesenski prihod je sovpadal z veliko razpoložljivostjo velike koprive, poznejše spomladansko odhajanje pa z upadanjem kakovosti te hranilne rastline. V raziskavi so bili tudi znaki višinskega premikanja, ki je omogočalo dodaten poletni zarod v višjih delih sredozemskega območja. Admiralova zimska strategija je zato v tej katalonski raziskavi vključevala aktivno razvijanje potomcev.

Viri: Stefanescu 2001 — The nature of migration in the red admiral butterfly Vanessa atalanta: evidence from the population ecology in its southern range

Spomladanski in jesenski selivci

Brattström in sodelavci so v raziskavi iz leta 2018 primerjali admirale, ujete ob Baltiku v letih 2004 in 2005. Na Kuronski kosi pri Rybachyju sta bili ločeni spomladanska in jesenska obdobja prehoda, med njima pa je selitvena dejavnost sredi poletja upadla. V nekaterih tednih so ujeli velik delež vseh sezonskih osebkov, med takimi obdobji pa so lahko minili dnevi brez ulova.

Sestava stabilnih vodikovih izotopov v krilih je pokazala razliko med sezonskima skupinama. Spomladanski metulji so pretežno izvirali iz južnejših območij, jesenski pa iz bližnjih ali severnejših območij. Gre za ocenjevanje območja razvoja gosenice, ne za sledenje poti posameznega metulja med letom.

Vsaka spomladi ujeta samica je imela razvijajoča se jajčeca. Jeseni jih niso našli pri nobeni ujeti samici, v jesenskem vzorcu pa je bilo več samcev kot samic. V letu 2005 so imeli osebki večje maščobne zaloge kot v letu 2004. Avtorji so razliko povezovali z razmerami za hranjenje pred selitvijo, vendar niso dokončno razločili vseh možnih vzrokov.

Razpon izotopskih vrednosti v obalnem vzorcu je bil širši kot v primerjalnih vzorcih iz Estonije in Poljske. Raziskovalci so ga razložili z večjo pestrostjo območij izvora metuljev, ki so prehajali obalno mesto.

Viri: Brattström in sodelavci — Izvor in čas selitve admirala, 2018

Veter in prehod čez morje

Na polotoku Falsterbo na skrajnem jugozahodu Švedske so Brattström in sodelavci med jesenskimi selitvami v letih 2004–2006 opazovali odhajanje admiralov proti Danski. Prehod čez odprto morje je tam dolg več kot dvajset kilometrov. Metulji so se večinoma premikali v zahodni smeri, drugače od splošno opisane jesenske poti proti jugu. Avtorji so to razlagali z obalo in bližino kopnega na drugi strani morja.

Nad kopnim je večina selivcev letela manj kot dva metra nad tlemi. Ko so dosegli vodni rob, so se večinoma dvignili in nadaljevali približno tri do deset metrov nad morjem. Selitev je bila redka ob oblačnem vremenu in pri vetru, močnejšem od petih metrov na sekundo. Pomembni so bili šibkejši veter, jasnejše nebo in smer vetra.

Leta 2005 so opazili 222 odhajajočih admiralov, leta 2006 pa 311. Mediani datum prehoda je bil v prvem letu 31. avgust, v drugem 24. september. Razlika štiriindvajsetih dni se je pojavila med zaporednima letoma na istem mestu. Jesenski prehod tako ni bil vezan na en stalni datum.

Viri: Brattström in sodelavci 2008 — Effects of wind and weather on red admiral, Vanessa atalanta, migration at a coastal site in southern Sweden

Meje razvoja in preživetje zime

Bryant, Thomas in Bale so v ločeni raziskavi iz leta 1997 primerjali razvoj štirih koprivnih metuljev in meje njihove razširjenosti v Britaniji ter Evropi. Potrebna količina toplote za razvoj je razmeroma dobro pojasnila razlike med koprivarjem, dnevnim pavlinčkom in vrsto Polygonia c-album. Admiral kot selivec ni sledil istemu napovedanemu vzorcu. Avtorji so zapisali, da bi ga lahko bolj omejevala sposobnost prezimovanja.

Pri razlagi južnih meja so kot del dejavnikov navedli najvišje temperature, pri katerih se razvoj še lahko odvija, in razlike med skupinskimi ter samotarskimi gosenicami. Meje teh gibljivih vrst so povezali s podnebjem in toplotno biologijo. Vpliv zime na admirala je bil v tej raziskavi predlagana razlaga, ne neposredno izmerjena meja preživetja slovenskih osebkov.

Viri: Bryant, Thomas in Bale 1997 — Nettle-feeding nymphalid butterflies: temperature, development and distribution