Alpski kozorog: rogovi, življenje v gorah in prisotnost v Sloveniji

Postava, barva in razlika med spoloma

LZS opisuje kozoroga s krepkim trupom, kratkimi močnimi nogami in kratkim repom. Na zadnjici ima belino. Poletna dlaka je rdečkasto siva, zimska pa rumenkasto siva. Odraslega samca najlaže opazimo po dolgih, nazaj ukrivljenih rogovih, katerih prednja površina je izrazito grbasta. Koza ima precej krajše rogove: slovenski opis navaja do približno trideset centimetrov, pri kozlu pa do približno petindevetdeset.

Vrsta naseljuje odprto skalovje nad gozdno mejo in lahko sega tudi nad tri tisoč metrov. Pozimi se ob pomanjkanju hrane spusti niže, tudi v gozd. Po opisu LZS večji del dneva počiva, pase pa se predvsem zjutraj in zvečer. Hrano predstavljajo trave in dvokaličnice. V skalnem svetu se premika tudi s skoki; slovenska predstavitev navaja približno dva metra iz mesta in štiri metre z zaletom.

LZS začetek novodobnih naselitev v Karavankah umešča med leti 1890 in 1896, ko je baron Born nad Tržič naselil dvajset kozorogov iz Lozane. V Julijske Alpe so leta 1965 pripeljali kozoroge v dolino Zadnjice iz Italije.

Viri: Lovska zveza Slovenije — Alpski kozorog

Rogovi ostanejo, telesna masa pa se spreminja

Park Gran Paradiso pojasnjuje, da so kozorogovi rogovi trajne votle tvorbe. Sestavljata jih kostno jedro in roževinasti ovoj. Samec in samica jih ohranita skozi življenje, pri čemer so samčevi precej daljši. Italijanska predstavitev navaja največje dolžine okoli dvaindevetdeset centimetrov pri samcu in štiriintrideset pri samici.

Tudi postava odraslih živali se izrazito razlikuje. Za odrasle samce ob koncu jeseni park navaja povprečno maso okoli devetdeset kilogramov in dolžino telesa približno sto šestdeset centimetrov. Samice so dolge okoli sto petintrideset centimetrov in tehtajo približno petintrideset do devetinštirideset kilogramov.

Poleti v prehrani prevladuje sveža trava. V drugih delih leta kozorog uživa tudi poganjke grmovnic, lišaje in iglice iglavcev. Gran Paradiso opisuje njegovo okolje kot visokogorska travišča, skalovje in stene dolin. V tem italijanskem območju so se ohranili zadnji kozorogi v času, ko je bila vrsta ob koncu devetnajstega stoletja blizu izumrtja.

Viri: Gran Paradiso — The alpine ibex

Koze, kozliči in ločene skupine samcev

ZGS uvršča alpskega kozoroga med parkljarje in prežvekovalce iz družine votlorogov ter rodu koz. Čez leto samice z mladiči živijo v skupinah, ki po slovenskem vrstnem opisu štejejo približno deset do dvajset živali. Samci lahko živijo posamič ali se združujejo v manjše skupine. Samicam se pridružijo v času parjenja, ki poteka decembra in januarja.

Brejost traja približno dvajset do dvaindvajset tednov. Koza skoti enega ali dva kozliča, izjemoma tri. ZGS navaja tudi možnost križanja z domačo kozo. Rast rogov se skozi življenje nadaljuje, pozimi pa se ustavi.

Viri: Zavod za gozdove Slovenije — Vrste divjadi: Alpski kozorog

Vodenje tropa in zimska hrana

Švicarski narodni park opisuje spolno ločene skupine, navadno z desetimi do tridesetimi kozorogi. Samice z mladiči vodi izkušena koza. Mladiči se po tamkajšnjem opisu rodijo junija in imajo volnato dlako. Med odraščanjem jim trop daje zaščito, samice pa so bolj čuječe kot samci. Vrstni opis posebej poudarja vlogo telesne velikosti in rogov pri položaju samcev.

V švicarskem parku kozorogi večinoma ostajajo nad gozdno mejo. Samci uporabljajo različna območja v različnih letnih časih. Poleti imajo na voljo alpska zelišča in trave, pozimi pa jedo tudi grmovnice, korenine in lišaje. Spori med samci so posebej opazni avgusta in decembra; hujši spopadi se pojavljajo predvsem med podobno močnimi tekmeci.

Švicarska zgodovina vrste vključuje njeno izginotje iz Graubündna do sredine sedemnajstega stoletja ter poznejšo vzrejo živali italijanskega izvora. Prvi kozorogi so bili v švicarskem narodnem parku izpuščeni leta 1920.

Na začetku dvajsetega stoletja so italijanske kozoroge pretihotapili v Švico. Tam so jih vzrejali v parku Peter in Pavel pri St. Gallnu, kar je omogočilo poznejše izpuste vzrejenih živali v naravo.

Viri: Švicarski narodni park — Ibex

Menjava dlake in zimski prostor

Vrstni pregled Parrinijeve in sodelavcev iz leta 2009 opisuje izrazito sezonsko menjavo kožuha. Poletna dlaka je kratka in redka, brez goste podlanke. Jesenska menjava se začne ob koncu septembra, ko začne rasti gosta podlanka. Zimski kožuh ostane do aprila ali maja. Pri spomladanski menjavi volnata podlanka odpada v večjih kosmih; kozorogi se drgnejo ob skale, drevesa in grmovje, da odstranijo odpadlo dlako.

V zimskem prostoru se izogibajo globokemu snegu in uporabljajo predvsem skalnate, strme dele pobočij, kjer je nekaj hrane še dostopne. Ko je sneg globok, se samci in samice manj premikajo. Pregled za območje Gran Paradisa navaja tudi sezonsko krčenje prostora: pri dvanajstih samcih z radijskimi ovratnicami so bila poletna območja velika približno tristo do petsto hektarov, zimska pa petdeset do sto osemdeset hektarov. Samice uporabljajo manjša območja. V nekaterih populacijah kozorogi pozimi zahajajo v gozd, zato gozdna meja ni neprehodna meja njihovega gibanja.

Parrinijev pregled navaja tudi starostne razlike pri rasti samčevih rogov. Do približno petega leta in pol vsako leto zrastejo okoli osem centimetrov, po desetem letu pa letni prirastek znaša manj kot štiri centimetre. Rogovi zato z leti ostajajo daljši, vendar njihov letni prirastek ni enak.

Viri: Parrini, Cain in Krausman (2009) — Capra ibex (Artiodactyla: Bovidae)

Kako samci uveljavijo svoj položaj

Bergeron in sodelavci so v Gran Paradisu v letih 2003, 2006 in 2007 spremljali odnose med samci. V vsakem letu so ugotovili približno linearno hierarhijo: samci, ki so prevladovali nad določenim tekmecem, so praviloma ohranjali prednost tudi pri poznejših srečanjih. Položaj sta najbolje pojasnjevali telesna masa in dolžina rogov. Ko so upoštevali obe lastnosti, starost ni imela samostojnega značilnega učinka.

Tekmovanje ni bilo vedno silovit spopad. Pri izrivanju se je en samec približal drugemu in mu zagrozil z rogovi, drugi pa se je umaknil. Zmagovalec je pogosto zasedel prav mesto, kjer se je tekmec prej pasel ali počival. Raziskovalci so opazovali tudi čelne trke rogov, bočne udarce in potiskanje. V analiziranem sklopu so zabeležili sto sedeminpetdeset srečanj brez neposrednega stika ter petindevetdeset stopnjevanih srečanj.

Verjetnost stopnjevanja je bila večja, kadar sta si bila samca podobna po masi in dolžini rogov. Težji samci so imeli daljše rogove tudi znotraj primerjanih starostnih skupin. Pri enaki masi so imeli starejši od osmih let daljše rogove kot mlajši. Hitra telesna rast je nekaterim omogočila visok položaj pri nižji starosti.

Viri: Bergeron in sodelavci (2010) — Secondary sexual characters signal fighting ability and determine social rank in Alpine ibex (Capra ibex)

Samci imajo stalnejše družbene povezave

Desetletna raziskava Brambille in sodelavcev je spremljala samce v dolini Valsavarenche v Gran Paradisu med letoma 2008 in 2017. Skupine so se združevale in razhajale, vendar družba ni bila povsem naključna. Posamezni samci so bili pogosteje skupaj z določenimi drugimi osebki; takšne povezave so se ohranjale med pomladjo in poletjem ter tudi med zaporednimi leti.

Bolj povezani so bili predvsem samci podobne starosti. Podobnost ali razlika v hierarhičnem položaju ni pojasnila izbire družbe. Starejši tekmec je sicer pogosteje prevladoval nad mlajšim, vendar to še ni pomenilo, da sta se samca s podobnim položajem tudi pogosteje družila. Najmočnejšo vpetost v družbeno mrežo so dosegali odrasli samci okoli devetega do desetega leta; pri mlajših in starih je bila manjša.

Spomladi so bile skupine večje in povezave gostejše kot poleti. Takrat se živali zbirajo na redkih nižjih pašnikih, kjer sneg prej skopni. Poleti postanejo dostopna dodatna višinska travišča in samci se bolj razpršijo. Študija je vključila sto enajst označenih samcev.

Viri: Brambilla in sodelavci (2022) — Long term analysis of social structure: evidence of age-based consistent associations in male Alpine ibex

Brejost še ne pomeni vsakoletnega odraščanja kozliča

Rughetti in sodelavci so primerjali samice iz ustaljene populacije v italijanskem parku Alpi Marittime s samicami, preseljenimi v Alpi Cozie. V prvi skupini so spremljali štirideset samic, v drugi devetindvajset. Raziskava iz leta 2015 je pokazala, da je bil uspeh razmnoževanja odvisen od starosti in območja. Za uspeh so šteli prisotnost kozliča jeseni, ne zgolj ugotovljene brejosti.

V parku so samice prvič skotile pri treh ali štirih letih. Nobena od trinajstih pregledanih dveletnic ni bila breja; med triletnicami je delež znašal štirideset odstotkov. Pri samicah, starih najmanj štiri leta, je bila povprečna brejost štiriinosemdesetodstotna. Kljub podobni pogostosti brejosti pri odraslih in starejših samicah so imele odrasle samice v obdobju od četrtega do devetega leta večji razmnoževalni uspeh.

Uspešno razmnoževanje je pri teh odraslih samicah zmanjšalo verjetnost uspeha naslednje leto. Pri samicah, starih deset let ali več, takšnega učinka niso dokazali. Novo naseljena populacija je imela boljši starostno primerjani uspeh in manjši razmnoževalni strošek kot ustaljena. Raziskovalci niso ugotovili povezave med življenjsko dobo samice in njenim starostno primerjanim uspehom razmnoževanja.

Viri: Rughetti in sodelavci (2015) — Age-specific reproductive success and cost in female Alpine ibex

Višje pobočje je hladnejše, vendar ima slabšo pašo

Mason in sodelavci so leta 2017 objavili raziskavo triinštiridesetih označenih samcev iz Gran Paradisa. Med rastno sezono so primerjali nadmorsko višino njihovega gibanja, čas hranjenja in rastlinsko produktivnost. Spomladi in poleti so se samci pomikali više ter ostajali v razmeroma ozkem razponu temperature svojega okolja. Ob toplejšem vremenu so zato uporabljali območja s slabšo rastlinsko produktivnostjo.

Kakovost zaužite paše je bila na teh območjih nižja, kar je raziskava ugotovila po manjši vsebnosti surovih beljakovin v iztrebkih. Samci slabše produktivnosti niso nadomestili s spremembo napora pri paši. Rezultat pokaže kompromis med izbiro hladnejšega prostora in hranjenjem.

Viri: Mason in sodelavci (2017) — The behavioral trade-off between thermoregulation and foraging in a heat-sensitive species

Slovenske populacije in genetska raznolikost

Bužan in sodelavci so leta 2023 objavili prvo genetsko raziskavo kozorogov iz obeh slovenskih alpskih območij. Vključili so triintrideset vzorcev: deset iz Kamniško-Savinjskih Alp in triindvajset iz Julijskih Alp. Uporabili so kosti lobanj ter mišično tkivo poginulih živali. Slovenski vzorci so imeli samo en ugotovljeni mitohondrijski haplotip, označen H1, medtem ko so pri primerjalnih živalih iz Gran Paradisa našli štiri.

Pri preučevanju imunskega označevalca MHC DRB so bili uspešno analizirani vzorci desetih živali iz Julijskih Alp in štiriindvajsetih iz Gran Paradisa. V tem sklopu so našli en funkcionalni alel. Rezultati kažejo majhno raznolikost preučenih označevalcev; avtorji jo povezujejo z zgodovino naselitev, majhnim številom ustanovnih živali in poznejšimi upadi populacij.

Raziskava navaja tudi posledice garij. Kamniško-savinjska populacija je po izbruhih v letih 1991 in 2011 upadla; za leto 2022 je navedena ocena trideset do petintrideset živali. Za Triglavski narodni park je istega leta navedena ocena sto petdeset do sto šestdeset kozorogov. Gre za datirani oceni posameznih območij, ne za današnji skupni popis Slovenije.

Viri: Bužan in sodelavci (2023) — First Insight Into Genetic Diversity of Alpine ibex (Capra ibex) in Slovenia

Kaj dokazujejo kosti s Tonovcovega gradu

Poročilo ZGS za mednarodno izmenjavo v Bohinju obravnava pet kostnih vzorcev s Tonovcovega gradu nad Kobaridom. Najdbe sodijo v pozno antiko in zgodnji srednji vek. Njihova oblika je nakazovala kozoroga, vendar samo po morfologiji domače koze ni bilo mogoče povsem izključiti. Genetska analiza je za štiri od petih vzorcev potrdila kozoroga.

Poročilo te rezultate uporablja kot dokaz njegove starejše prisotnosti na slovenskem ozemlju in kot podporo obravnavi vrste kot domorodne. Opisuje tudi model primernega življenjskega okolja v slovenskih Alpah in bližnjih območjih. Ta je pokazal primerna območja predvsem v Julijskih Alpah ter ustrezno zaplato v Kamniško-Savinjskih Alpah. ZGS v poročilu povezuje formalno priznanje izvora in pripravo upravljavskih smernic z možnostmi dolgoročnega ohranjanja.

Viri: ZGS / Interreg Europe — Management issues for the alpine ibex data