Evrazijski ris v Sloveniji: prepoznavanje, mladiči in vrnitev v gozdove

Kratek rep in ušesni čopki

Animal Diversity Web pri evrazijskem risu opisuje kratek rep s črno konico, trikotna ušesa s črnimi čopki in izrazite zalizce. Dlaka je lahko sivkasta, rjasta ali rumenkasta. Vzorci vključujejo lise, proge in skoraj enotno obarvanost; med pegastimi osebki so tako majhne kot velike lise in rozete. Svetlejša dlaka pokriva trebuh, sprednji del vratu in notranjo stran nog. Samci so večji in robustnejši od samic.

Šape so široke in porasle z dlako, kar olajša premikanje po globokem snegu. Kremplji so ostri in vpotegljivi. Pregled opisuje samotarsko žival, ki se največ giblje zgodaj zjutraj in zvečer. Med počivanjem se skriva v gosti podrasti, visoki travi ali drevesih. Čeprav večinoma uporablja tla, dobro pleza in plava.

Viri: Animal Diversity Web — Lynx lynx

Vid v mraku in stopinje

Slovenski priročnik Ekologija in varstvena biologija risov iz leta 2024 pojasnjuje odsevno plast v očesu, imenovano tapetum lucidum. Del svetlobe, ki ne zadene čutilnih celic mrežnice, se na tej plasti odbije nazaj proti njim. Tako lahko ris bolje izrabi šibko svetlobo pri večernem lovu.

Sprednja stopala imajo pet prstov, vendar se v tla večinoma odtisnejo štirje; zadnja imajo štiri. Stopinja je približno okrogla, kremplji pa v njej niso vidni. Priročnik v primerjalni preglednici navaja dolžino šape približno sedem centimetrov. Pri volku opisuje bolj ovalno stopinjo z vidnimi kremplji.

V istem slovenskem gradivu so med plenom navedeni srna, jelen, gams, zajec, polh, drugi mali sesalci in ptiči. Ris se zato razlikuje od vsejedega medveda, ki uporablja številne rastlinske vire. Priročnik običajno leglo opisuje z dvema do tremi mladiči, skotenimi konec maja ali v začetku junija.

Viri: Univerza v Ljubljani — Ekologija in varstvena biologija risov

Srnjad in polhi v dinarski prehrani

Krofel, Huber in Kos so leta 2011 objavili prehransko raziskavo risov iz Slovenije in Hrvaške. Preučili so 49 iztrebkov, ostanke 71 uplenjenih parkljarjev in vsebino 37 želodcev poginulih živali. Večina vzorcev je izvirala iz Notranjske, Kočevske in Gorskega kotarja. Med ostanki parkljarjev je bilo 64 srn, pet jelenov in dva gamsa.

V združeni oceni iz iztrebkov in ostankov plena je srnjad predstavljala približno 79 odstotkov zaužite biomase. Polh je bil navzoč v približno petini iztrebkov in je prispeval okoli sedem odstotkov biomase. Med drugimi prepoznanimi viri hrane so bili poljski zajci, lisice, miši, voluharice in ptice pevke. V primerjavi z drugimi tedaj raziskanimi območji je bila pogosta raba polha posebnost dinarskih risov.

Srnjad je bila pomembnejša pozimi in spomladi, poleti in jeseni pa se je povečal pomen polha. Odrasli samci so pogosteje uporabljali parkljarje, samice in mlade živali pa tudi manjši plen. Ostanke polhov so našli celo v nekaj zimskih vzorcih, ko polhi prezimujejo. Raziskovalci so želodčne vzorce obravnavali previdno, ker so bile med njimi tudi oslabele živali in osebki, ubiti ob mrhoviščih; deleži iz želodcev zato niso predstavljali običajne celotne prehrane.

Viri: Krofel, Huber in Kos 2011 — Diet of Eurasian lynx Lynx lynx in the northern Dinaric Mountains: Importance of edible dormouse Glis glis as alternative prey

Gozd in človekova bližina

Bouyer in sodelavci so v raziskavi iz leta 2015 spremljali devetnajst risov z GPS v jugovzhodni Norveški. Ločili so mesta počivanja, mesta uplenitve in premikanje. Primerjali so jih s skupnim vplivom razdrobljenosti gozda, gostote ljudi in prometne infrastrukture. Na tem območju je razpon segal od močno preoblikovanih urbanih, primestnih in kmetijskih predelov do pretežno gozdne pokrajine.

Risi so izbirali območja s srednjo stopnjo človekovega preoblikovanja. Izogibali so se tako najbolj preoblikovanim območjem kot območjem z najmanj takšnih sprememb. V uporabljeni razpravi avtorji opisujejo podeželski mozaik gozda in kmetijskih površin. Samice so bile na splošno manj tolerantne do človekovih sprememb kot samci, posebej pri izbiri mest za počivanje.

Razgibanost terena in nadmorska višina sta risom omogočali uporabo tudi precej preoblikovanih območij. V javno dostopnem odseku rezultatov so navedena 709 mesta počivanja, 194 mest uplenitve in 3905 lokacij premikanja. Mesta uplenitve so pripadala šestnajstim osebkom, ostali dve skupini devetnajstim. Norveški izsledki tako opisujejo različne odzive pri različnih dejavnostih; ne določajo ene same oddaljenosti od naselij, ki bi veljala za vse slovenske rise.

Viri: Bouyer in sodelavci 2015 — Eurasian lynx habitat selection in human-modified landscape in Norway: Effects of different human habitat modifications and behavioral states

Izginotje in ponovna naselitev v Sloveniji

Slovenska strategija upravljanja risa iz novembra 2024 njegovo izginotje na začetku dvajsetega stoletja povezuje z uničenim življenjskim prostorom in velikim zmanjšanjem srnjadi ter jelenjadi. Po podatkih, ki jih povzema, je bil zadnji ris najverjetneje ustreljen leta 1908. Fosilni in subfosilni ostanki iz slovenskih najdišč kažejo, da je bila vrsta tu prisotna že v pleistocenu in holocenu.

Januarja 1973 so v pripravljeno oboro v Kočevskem rogu pripeljali tri samce in tri samice, marca pa so jih izpustili. Pobudo za ponovno naselitev je dal švicarski lovec Karl Weber, gost takratnega lovišča Rog. V naslednjih letih se je populacija krepila in širila proti Italiji ter Avstriji in prek Hrvaške proti Bosni in Hercegovini.

Strategija začetni uspeh povezuje z majhno smrtnostjo, ugodno prehransko osnovo in pozitivnim odnosom lovcev. Rast se je nadaljevala v osemdesetih letih, upad pa se je začel v začetku devetdesetih. Pred doselitvami leta 2019 je bilo redno razmnoževanje zabeleženo le na območju Javornikov in Snežnika. Nova doseljevanja iz karpatske populacije so bila namenjena zmanjšanju parjenja v sorodstvu, ki je ogrožalo potomce šestih ustanovnih živali.

Viri: MNVP — Strategija ohranjanja evrazijskega risa

Ko medved prevzame risov plen

Krofel, Kos in Jerina so leta 2012 objavili raziskavo kraje risovega plena v dinarskih gozdovih Slovenije in Hrvaške. Za analizo so uporabili 83 trupel srnjadi, ki so jih uplenili risi. Medvedi so prevzeli 25 teh trupel oziroma približno trideset odstotkov. V treh primerih, posnetih z videokamero, je medved v eni noči pojedel vse za risa uporabne ostanke.

Risi so se pri plenu, ki so ga našli medvedi, prehranjevali povprečno 2,3 dneva, pri plenu brez medvedjih znakov pa 4,4 dneva. Iskanje naslednjega plena se ni občutno skrajšalo. Po sezonsko prilagojeni oceni so medvedi skozi leto našli približno 32 odstotkov risovega plena. Kraja je bila najpogostejša pozno spomladi in zgodaj poleti.

Izračun brez nadomestnega lova je pokazal izgubo približno petnajstih odstotkov biomase uplenjene srnjadi. Risi so krajši čas hranjenja delno nadomestili z več lova, vendar so po izračunu nadomestili le 59 odstotkov izgube. Avtorji so končno neto izgubo ocenili na približno 39 kilogramov uporabne biomase letno.

Viri: Krofel, Kos in Jerina 2012 — The noble cats and the big bad scavengers: effects of dominant scavengers on solitary predators

Kje ris pušča vonjalna sporočila

Allen, Hočevar, de Groot in Krofel so v raziskavi iz leta 2017 opisali vonjalno označevanje v slovenskih Dinaridih. V šestih zimah, razporejenih skozi trinajst let, so sledili sedemnajstim risovim sledem v skupni dolžini 91 kilometrov. Med 620 zabeleženimi dejanji označevanja je prevladovalo škropljenje z urinom; drgnjenje lic in praskanje sta bila precej redkejša.

Urin so risi pogosto pustili na skalah, mladih iglavcih in štorih. Toda pogosto uporabljen predmet ni nujno tudi najbolj izbran glede na njegovo razpoložljivost. Ko so avtorji primerjali ponudbo in uporabo predmetov ob cestah, so bili mladi iglavci edina skupina, izbrana pogosteje, kot bi pričakovali iz razpoložljivosti. Skale so bile zelo pogosto uporabljene, ker jih je bilo veliko.

Med vsemi označenimi predmeti je bila izbrana višina od pol do enega metra. Pri skalah so se risi izogibali zelo visokim in poševnim površinam ter stranem, obrnjenim navzdol po pobočju. Avtorji so izbiro povezali z obstojnostjo vonja, zaznavnostjo sporočila in dostopnostjo predmeta.

Viri: Allen in sodelavci 2017 — Where to leave a message? The selection and adaptive significance of scent-marking sites for Eurasian lynx

Zapis mlade samice, ki je označevala

Mináriková in sodelavci so leta 2023 objavili primer mlade risinje Koke iz češko-bavarsko-avstrijske populacije. Koka in sestra Baronka sta bili skoteni leta 2019. Njuna mati Nela je decembra istega leta izginila, njen teritorij pa je ostal brez druge zabeležene odrasle samice.

Dne 30. marca 2020 je kamera posnela Koko, kako je skalo označila z urinom, obnjo podrgnila obraz in jo znova označila. Naslednji dan je na istem mestu ponovno škropila urin. Pozneje je območje zapustila, materin nekdanji teritorij pa je zasedla Baronka. Nobena od sester v prvem letu ni uspešno imela potomcev z lokalnim samcem.

Primer je pomemben, ker pred tem raziskovalci aktivnega označevanja pri mladoletnih evrazijskih risih niso dokumentirali. Avtorji dopuščajo povezavo z zgodnjim privabljanjem partnerja ali tekmovanjem za prostor, ki ga je zapustila mati. Iz enega primera niso dokazali enega samega vzroka.

Viri: Mináriková in sodelavci 2023 — The unique case of marking behaviour in juvenile lynx

Slovenska risinja s štirimi mladiči

Projekt LIFE Lynx je avgusta 2022 poročal o spremljanju slovenskih risov med septembrom 2021 in aprilom 2022. V tej sezoni so s kamerami dokumentirali mladiče na Menišiji, Racni gori, Mali gori, Jelovici in pri Kočevski Reki. Posebnost je bila risinja Petra, pri kateri so štiri mladiče spremljali skozi celotno sezono.

Petro so s kamerami poznali od leta 2018, telemetrično ovratnico pa je nosila od leta 2021. Genetsko so potrdili, da je oče njenih mladičev doseljeni Klif. Pri mladičih Teje je bil potrjen Goru, pri Aidi na Jelovici pa Zois. To so podatki o konkretnih družinah, ne običajna velikost vseh slovenskih legel.

Poročilo je jasno ločilo potrjeno očetovstvo od domnev. Na Menišiji so zaradi prekrivanja teritorijev in rozetastega vzorca domnevali Katalinovo očetovstvo. Pri Racni gori so genetski izidi še čakali, čeprav je Goru območje obiskal v času parjenja.

Viri: LIFE Lynx, 15. avgust 2022 — Lynx kittens in the 2021–2022 monitoring season

Prvi meseci po preselitvi

Topličanec in sodelavci so leta 2022 raziskali prve tri mesece po izpustu šestih samcev iz Karpatov v slovenske in hrvaške Dinaride. Živali so bile izpuščene v letih 2019 in 2020. Dva samca so na Hrvaškem izpustili neposredno, štirje v Sloveniji pa so pred izpustom nekaj časa bivali v ogradi na mestu naselitve.

Pet od šestih je po izpustu pokazalo raziskovalno premikanje. Vsi so v opazovanem obdobju oblikovali začetno domovanje; povprečno se je njihov vzorec gibanja ustalil po 23 dneh. Začetna območja so bila povprečno 15,8 kilometra od mesta izpusta. To je razdalja med krajema, ne skupna dolžina vseh poti.

Boris in Maks sta pozneje prvi območji zapustila, 102 oziroma 92 dni po izpustu, ter ponovno raziskovala prostor. Prvo ustaljeno območje zato ni bilo nujno njuno trajno domovanje. Glavna smer raziskovalnega gibanja je sledila severozahodno-jugovzhodnim dinarskim grebenom. Avtorji so na primeru avtoceste Ljubljana–Koper opisali tudi težavo povezljivosti: Doru in Catalin je nista uspela prečkati v raziskovanem kontekstu.

Viri: Topličanec in sodelavci 2022 — Early post-release behaviour of Eurasian lynx

Kaj so pokazali rezultati okrepitev

Biotehniška fakulteta je junija 2025 predstavila rezultate raziskav okrepitev dinarsko-jugovzhodnoalpske populacije. Med letoma 2017 in 2023 so v Dinaride in Julijske Alpe preselili 22 risov iz Karpatov. V programih LIFE Lynx in ULyCA2 so spremljali njihovo gibanje, genetsko vključevanje, razmnoževanje ter odzive lovcev in lokalnih prebivalcev.

V predstavljenem naboru se je uspešno vključilo 68 odstotkov preseljenih risov, najmanj 59 odstotkov pa se jih je razmnoževalo. Med letoma 2019 in 2023 se je gostota risov v slovenskih in hrvaških dinarskih gozdovih povečala za 44 odstotkov. Ti podatki imajo določeno območje in obdobje; ne predstavljajo štetja vseh slovenskih risov na današnji dan.

Do objave so zaznali več kot petdeset mladičev doseljenih staršev. Njihova povprečna legla so bila za več kot tretjino večja od legel preostale populacije, ki jo je prizadelo parjenje v sorodstvu. Ugotovili so tudi zmanjšanje stopnje sokrvja. Univerzitetna predstavitev izrecno povezuje spremljanje s sodelovanjem lovcev in lokalnih skupnosti, pri katerih se je ohranila podpora ohranjanju in doselitvam.

Viri: Biotehniška fakulteta, 3. junij 2025 — New research confirms successful recovery of the Eurasian lynx population in the Dinaric Mountains and the Julian Alps