Arca noae: školjka z dolgim ravnim sklepom

Lupina in deli telesa

Lupina ima dve polovici, ki pripadata isti živali. Sprednji konec je skrajšan, zadnji pa podaljšan, zato obris ni enakomerno zaobljen. Po površini potekajo nepravilne rjave in bele proge. Drobna rebra se širijo od vrhov lupine proti njenemu robu. Lupina zraste do približno deset centimetrov, vendar vsak opaženi osebek te velikosti ne doseže.

Dolg in raven sklep povezuje polovici lupine. Pritrditev na kamen ali drugo trdno površino opravljajo bisusne nitke. Pri opazovanju je zato treba ločiti sklepno črto ob lupini od nitk, ki žival povezujejo s podlago.

Na robovih plašča so očesa, zlasti v zadnjem delu. Gre za strukture na mehkem tkivu ob robu lupine.

Viri: Arca noae, sodelavci angleške Wikipedije, različica 1355049046

Primerjava z vrsto Barbatia barbata

Sorodna morska školjka Barbatia barbata ima navadno podolgovato in sploščeno lupino, vendar je njena oblika precej spremenljiva. Številna radialna rebra križajo koncentrične črte. Na živi ali sveže odmrli školjki je značilna temna dlakava zunanja organska prevleka, imenovana periostrakum. Ta prekriva skoraj vso površino, razen predela ob vrhu lupine.

Pri Arca noae opazujemo krajši sprednji in podaljšani zadnji konec, dolgo ravno sklepno črto ter nepravilno rjavo-belo progavost, pri Barbatia barbata pa temno dlakavo prevleko na navadno sploščeni lupini. Velikost ali posamezna barvna lisa za določitev ne zadošča. Obraslost lahko zakrije obris in površinsko skulpturo, zato je smiselno pregledati več vidnih delov lupine.

Viri: Arca noae, sodelavci angleške Wikipedije, različica 1355049046 · Barbatia barbata, sodelavci angleške Wikipedije, različica 1355089736

Trda podlaga in življenje v skupinah

Arca noae je razširjena v Sredozemskem morju in vzhodnem Atlantiku. Pritrjuje se na skalnato dno in drugo trdno podlago, tudi na odmrle lupine mehkužcev. Pregledni podatki, povzeti v raziskavi iz Tunizije, navajajo pojavljanje od ravni oseke do približno 120 metrov globine.

V zalivu Elounda na severovzhodu Krete so raziskovalci našli posamezne osebke, manjše skupine in velike skupke. Zaliv je plitev in deloma zaprt. Pod približno dvema metroma globine njegovo dno površinsko prekrivata mulj in glina, skalnata obala pa ponuja ozek pas trde podlage. Školjke so tam preučevali na takšnih trdnih površinah.

V Eloundi so Arca noae in školjko Modiolus barbatus opazovali skupaj v skupkih. Povezave s spužvo Crambe crambe na vzorčnih mestih niso zabeležili.

Viri: Ghribi in sodelavci (2017): razmnoževanje in tkivna plastičnost v laguni Bizerte · Skouradakis in sodelavci (2022): populacija in razmnoževanje v zalivu Elounda na Kreti

Filtriranje planktona in organskih delcev

Voda vstopa v lupino pretežno na zadnji strani. Ko teče čez škrge, školjka iz nje izloča plankton in drobne organske delce. Neustrezne oziroma neužitne delce zavrača.

V raziskavi iz lagune Bizerte so poleg školjk spremljali koncentracijo klorofila a v vodi. Uporabili so jo kot približek gostote fitoplanktona. Ta meritev ne pove neposredno, koliko hrane je zaužila posamezna žival. Omogočila pa je primerjavo sprememb v okolju s telesno kondicijo in dozorevanjem spolnih celic v različnih mesecih raziskave.

Viri: Arca noae, sodelavci angleške Wikipedije, različica 1355049046 · Ghribi in sodelavci (2017): razmnoževanje in tkivna plastičnost v laguni Bizerte

Raziskovalni zapis s slovenske obale

Orlando-Bonaca, Trkov, Klun in Pitacco so leta 2022 objavili raziskavo mehkužcev v pasovih krošnjastih alg slovenske obale. Izbrali so petnajst vzorčnih mest. Odvzemi so potekali od julija do septembra 2019 ter julija 2020. Arca noae je vključena v izvirni prikaz taksonov iz vzorcev.

Potapljači so s skalnatega dna odvzemali alge skupaj s pritrjenimi in gibljivimi živalmi. Posamezne vzorčne površine so merile 25 krat 25 centimetrov. Globine odvzemov v preglednici segajo od 1,3 do 12 metrov. V laboratoriju so mehkužce, ocenjene kot žive ob odvzemu, razvrstili in prešteli.

Celotna raziskana združba je obsegala 68 taksonov mehkužcev, med njimi Arca noae. Njena vključitev med taksone ne določa njene številčnosti ali razporeditve po vzorčnih mestih in globinah.

Viri: Orlando-Bonaca, Trkov, Klun in Pitacco (2022): mehkužci v pasovih krošnjastih alg slovenske obale

Lokalne gostote, skrite mladice in počasna rast

V Eloundi so gostoto merili med junijem in novembrom 2017 na 25 mestih v zalivu in njegovi bližini. Na vsakem mestu so vzdolž 50 metrov dolgega transekta razporedili trideset kvadratov velikosti 50 krat 50 centimetrov. Lokalne povprečne gostote na mestih s školjkami so segale od 0,4 do 39,5 osebka na kvadratni meter.

Najgostejše skupke so zabeležili na nekaterih navpičnih skalnatih površinah severozahodne obale zaliva. Na vodoravni podlagi so bile živali posamične ali v manjših skupinah. Avtorji so kot možno razlago obravnavali ugodnejše razmere na navpičnih površinah, tudi manjše usedanje delcev. Usmeritve podlage niso preverjali z ločenim poskusom, ki bi sam dokazal vzrok razlik.

Junija in julija 2019 so na desetih mestih izmerili 600 osebkov, dolgih od 13 do 61 milimetrov. Merili so jih pod vodo, brez odstranjevanja. Manjši osebki so se skrivali v razpokah in med odraslimi, zato so jih lahko podcenili. Vrsta je opisana kot počasi rastoča; iz ene meritve dolžine posamezne školjke ne dobimo njene starosti.

Na petih mestih zunaj zaliva Elounda v vzorčnih kvadratih niso našli Arca noae. Na vodoravni skalnati podlagi v zalivu so bile povprečne gostote največ deset osebkov na kvadratni meter, na nekaterih navpičnih površinah pa najmanj dvajset. Pri meritvah dolžine so na vsakem od desetih mest izbrali po šestdeset osebkov vzdolž 50 metrov dolgega transekta. Dolžino so s pomičnim merilom odčitali na milimeter natančno. Najpogostejše izmerjene dolžine so bile med 30 in 50 milimetri.

Viri: Skouradakis in sodelavci (2022): populacija in razmnoževanje v zalivu Elounda na Kreti

Večkratna drst v laguni Bizerte

V slani laguni Bizerte v Tuniziji so od oktobra 2013 do septembra 2014 mesečno zbirali školjke na približno treh metrih globine. Skupno so odvzeli 309 živali. Za mikroskopsko preučevanje spolnih in sosednjih tkiv so uporabili 189 osebkov, preostalih 120 pa za izračun mesečne telesne kondicije.

Med 189 histološko pregledanimi osebki je bilo 142 samic, 42 samcev in pet obojespolnih živali. Pri slednjih so v isti spolni žlezi našli moške in ženske spolne celice. Njihova zgradba je podpirala razlago prehoda iz moške v žensko spolno vlogo. Raziskovalci teh živali niso spremljali skozi vse življenje, temveč so primerjali odvzete primerke.

Zrele jajčnike so našli oktobra in novembra ter od aprila do avgusta. Delno izpraznjeni jajčniki so se pojavljali od novembra do aprila ter od julija do septembra. Gre za različni stanji: zrel jajčnik vsebuje nakopičena zrela jajčeca, delno izpraznjen pa kaže, da je del jajčec že zapustil spolno žlezo.

Gostota zrelih jajčec je podpirala večkratno drst s postopnim jesensko-zimskim izpuščanjem in izrazitejšim poletnim valom. Poletno zmanjševanje njihove gostote je bilo hitrejše in večje. Navzočnost preostalih zrelih jajčec skozi leto ne pomeni, da vse živali vse mesece enako intenzivno izpuščajo spolne celice.

Pet obojespolnih osebkov iz Bizerte je merilo od 47,2 do 56,4 milimetra. Odvzeli so jih decembra, februarja, marca in aprila. Njihove spolne žleze so bile škrlatno rdeče in jih je bilo od običajnih jajčnikov mogoče ločiti šele s histološkim pregledom. Februarski osebek je imel izrazitejši moški del žleze in manj razvit ženski del kot osebki iz marca in aprila. Avtorji so zato sklepali, da je bil v zgodnejši fazi prehoda iz moške v žensko vlogo. Pri marčevskem osebku so sklepali, da je del jajčec že izpustil, nekatera preostala pa so propadala.

Jajčnike in moda so sestavljali mešički oziroma folikli s spolnimi celicami na različnih razvojnih stopnjah. Njihova vsebina je prehajala v manjša spolna izvodila, ki so se združevala v večje glavno izvodilo. Notranjost izvodil je obdajala enoplastna prevleka visokih migetalčnih celic z vmesnimi izločalnimi celicami. V zrelih jajčnikih so bila jajčeca tesno nakopičena in mnogokotne oblike, z velikim jedrom ter zrnci rumenjaka.

Viri: Ghribi in sodelavci (2017): razmnoževanje in tkivna plastičnost v laguni Bizerte

Sezonske spremembe tkiv in telesne kondicije

Pri školjkah iz Bizerte je bilo spolno tkivo tesno prepleteno s prebavno žlezo in mišičnimi vlakni plašča. Deleža prebavnega in spolnega tkiva sta se med letom spreminjala. Marca, ko so spolne žleze nazadovale in bile skoraj prazne, je prevladovalo prebavno tkivo. Junija sta dozorevanje spolnih žlez in razvoj njihovih izvodil spremljala nazadovanje prebavnega tkiva.

Histološke slike in označevanje celic so avtorje privedli do hipoteze, da pri teh spremembah sodeluje preoblikovanje ene vrste celic v drugo, imenovano transdiferenciacija. Uporabili so označevalec Pou5f1 in označevalec celičnega razmnoževanja PCNA. Usodi vsake posamezne celice niso neposredno sledili.

Telesno kondicijo so obravnavali s suho maso mehkih tkiv, prilagojeno zaradi nesorazmerja med maso mehkih tkiv in maso lupine pri različno velikih školjkah. Praviloma je naraščala ob dozorevanju spolnih žlez in upadala med drstjo, vendar poteka nista bila povsem vzporedna. Statistično je bila povezana tako z gostoto zrelih jajčec kot s koncentracijo klorofila a. Takšna korelacija ne določi enega samega vzroka sprememb kondicije.

Od oktobra do februarja je prilagojena suha masa mehkih tkiv ostajala razmeroma stabilna, čeprav se je gostota zrelih jajčec zmanjševala. Avtorji so to razložili z obnavljanjem telesnih tkiv ob zmanjševanju spolnega tkiva. Marca je prilagojena masa začela naraščati, maja pa je dosegla vrh, sočasno z najvišjo koncentracijo klorofila a. Junija se je zmanjšala, čeprav je bila gostota zrelih jajčec tedaj največja. Hkrati je upadla koncentracija klorofila a, kar so avtorji povezali z manjšo gostoto fitoplanktona. Nadaljnje zmanjševanje prilagojene mase od julija do septembra so povezali z izpuščanjem spolnih celic.

Viri: Ghribi in sodelavci (2017): razmnoževanje in tkivna plastičnost v laguni Bizerte

Spol in sezonski potek na Kreti

Za preučevanje razmnoževanja v Eloundi so odvzeli 50 osebkov na pet datumov: junija, avgusta, septembra in novembra 2019 ter maja 2020. Spol so zanesljivo določili pri 46 živalih. Dva osebka sta bila možna obojespolna primerka, pri dveh pa spola niso mogli določiti.

Med zanesljivo določenimi osebki je bilo 26 samcev in 20 samic. Samci so bili pogostejši pri dolžinah pod 30 milimetri, samice pri dolžinah najmanj 50 milimetrov. V vmesnih velikostnih razredih je bilo razmerje približno izenačeno. Gre za razporeditev spolov v vzorcu, zato velikost sama ne določi spola vsake opažene školjke.

Maja so imeli pregledani osebki razvijajoče se spolne celice ali zrele spolne žleze, junija pa so se pojavile že izpraznjene žleze. Kasnejše ugotovitve so avtorji razložili kot nadaljevanje manjših, časovno neusklajenih drstitvenih dogodkov. Novembra je bila večina žlez izpraznjena.

Viri: Skouradakis in sodelavci (2022): populacija in razmnoževanje v zalivu Elounda na Kreti