Bramor: kopalne noge, podzemni rovi in večerno oglašanje

Sprednji nogi sta orodje za premikanje zemlje

Bramorjevo rjavo telo je gosto poraščeno z drobnimi dlačicami, zaradi katerih ima nekoliko žameten lesk. Pri velikosti računamo na več centimetrov dolgo žuželko; nemški opis navaja približno 35–50 milimetrov. Oprsje je močno, sprednji par nog pa širok in prilagojen odrivanju zemlje. Takšna postava se močno razlikuje od vitkih kobilic, katerih najopaznejši del so dolge skakalne zadnje noge. Bramorjevo glavno gibanje poteka skozi podlago, zato je njegova najizrazitejša prilagoditev prav na sprednjem delu telesa.

Na zadnjem koncu telesa ima oba spola dolga gibljiva priveska, imenovana cerka. To nista klešči in tudi ne želo. Sprednja krila so kratka, zadnja pa razvita in v mirovanju zložena. Podzemni način življenja torej ne pomeni, da ima žival samo zakrnele krilne ostanke. Pri bližnjem pogledu samca od samice razlikujejo tudi žilne strukture sprednjih kril, povezane z oglašanjem. Iz same temne barve telesa ali prisotnosti zadnjih priveskov spola ne določimo.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Europäische Maulwurfsgrille, revizija 269063302 · Sodelavci Wikipedije: Gryllotalpa gryllotalpa, revizija 1314663488

Podobni bramorji se razlikujejo tudi po glasu

Ime Gryllotalpa gryllotalpa se je v starejši literaturi uporabljalo tudi širše, za skupino na videz zelo podobnih živali. Danes razlikujemo več sorodnih vrst, pri katerih je pomemben tudi vzorec oglašanja. Takšnim navzven zelo podobnim vrstam pravimo prikrite oziroma kriptične vrste. Lopatasti nogi zato zelo dobro razkrijeta bramorja, ne rešita pa sami vsake vrstne določitve v kateremkoli delu Evrope ali Azije. Pri terenskem podatku je koristno ohraniti poleg fotografije še datum, širše območje in posnetek glasu.

Raziskave oglašanja so pomagale razmejiti tudi vrsto Gryllotalpa vineae. Baker in Broomova jo v predstavitvi muzejskega zvočnega arhiva izrecno navajata kot primer, pri katerem je bil glas del začetne določitve. Primerjava zvoka z referenčnim posnetkom tako ni le ljubiteljski dodatek k fotografiji: pri nekaterih bramorjih zajame lastnost, ki je na telesu težje opazna. Zato tudi podatkov o glasnosti ali posebni obliki rova druge vrste ne pripisujemo samodejno našemu bramorju.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Gryllotalpa gryllotalpa, revizija 1314663488 · Baker, E., in Broom, Y. (2015): Natural History Museum Sound Archive I: Orthoptera: Gryllotalpidae

Vlažna tla omogočajo življenje v rovih

Bramor izbira rahla, vlažna peščena do ilovnata tla. Najdemo ga ob vodah, na vlažnih travnikih in v obdelanih tleh. Prst je njegov življenjski prostor: v njej mora izdelati prehod, se gibati in ohraniti primerne razmere za razvoj. Zato odprta travnata površina in vlažen vrt pomenita nekaj drugega kot suha trda podlaga brez možnosti kopanja. Večino življenja lahko preživi pod površjem, ne da bi odraslo žival opazili med hojo nad zemljo.

Sistem ni samo en kratek rov ob vhodu. Podzemni prehodi služijo hranjenju in umikanju, v njem pa nastanejo tudi prostori za razmnoževanje. Pozimi se živali umaknejo globlje; v opisih so navedeni sistemi, ki segajo več kot meter v tla. Njihova prisotnost se zato ne kaže vse leto na enaki globini. Pritlehna sled v toplem obdobju in globlje prezimovanje sta različna dela istega podzemnega življenja, ne dve ločeni vrsti bivališča.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Europäische Maulwurfsgrille, revizija 269063302 · Sodelavci Wikipedije: Gryllotalpa gryllotalpa, revizija 1314663488

Vsejed v talnem prehranjevalnem spletu

Bramor se prehranjuje z rastlinskimi deli in talnimi nevretenčarji. Med rastlinsko hrano sodijo korenine, gomolji in korenike; med živalsko žuželke ter njihove ličinke. To ga povezuje z več deli talnega okolja. Na vrtu ga zato pogosto opazimo ob poškodbi rastline, čeprav njegovega celotnega jedilnika ne predstavlja samo ta rastlina. Ista žival lahko v enem okolju pobira manjše živali, v drugem pa poškoduje podzemni del posevka.

Plutov slovenski strokovni opis iz leta 2016 med hrano posebej navaja deževnike in ličinke žuželk. Poškodba rastline lahko nastane z grizenjem korenin in spodnjih delov stebla ali s poškodovanjem gomolja. Ko bramor koplje tik pod površjem, privzdigne zemljo in pusti sled; ta je drugačna od neposredne objedene površine na korenini. Ob pregledu je zato uporabno razlikovati med rovom v prsti ter dejansko poškodbo rastlinskega tkiva.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Europäische Maulwurfsgrille, revizija 269063302 · Sodelavci Wikipedije: Gryllotalpa gryllotalpa, revizija 1314663488 · Plut, A. (2016): Navadni bramor

Samec uporablja krili in obliko rova

Oglašanje nastaja s stridulacijo, torej drgnjenjem specializiranih delov kril. Bennet-Clark je v raziskavi iz leta 1970 primerjal bramorja, G. vineae in poljskega murna. Pri vseh je opisal drgnjenje strgala levega sprednjega krila ob zobčasto strukturo desnega, pri čemer zazvenita območji obeh kril. Pri G. gryllotalpa je navedel nižjo osnovno frekvenco, približno 1,6 kHz, kot pri G. vineae. Meritev je bila del primerjalnega poskusa s francoskimi živalmi, ne meritev slovenskih bramorjev.

Samec poje iz posebej oblikovanega dela podzemnega sistema, katerega odprtina se širi proti površju. Oblika spominja na akustični lijak, ki poveže majhno zvočilo žuželke z okoliškim zrakom. Slišni glas zato ni rezultat samo velikosti telesa: pomemben je tudi prostor, iz katerega prihaja. Dolgotrajno drnčanje lahko poslušamo, čeprav pevca sploh ne vidimo. Pri iskanju izvora zvoka se usmerimo na mesto v tleh, ne nujno na steblo ali vejo nad njim.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Gryllotalpa gryllotalpa, revizija 1314663488 · Baker, E., in Broom, Y. (2015): Natural History Museum Sound Archive I: Orthoptera: Gryllotalpidae · Bennet-Clark, H. C. (1970): The Mechanism and Efficiency of Sound Production in Mole Crickets

Rov so ohranili tudi kot tridimenzionalni model

Baker in Broomova sta leta 2015 predstavila digitalizirane posnetke bramorjev iz londonskega Prirodoslovnega muzeja. Zbirka je tedaj obsegala osemnajst posnetkov treh določenih vrst in še nedoločeno gradivo. Med vrstami sta bila G. gryllotalpa in G. vineae, vključena pa je bila tudi azijska G. orientalis. Posamezni posnetek lahko služi kot referenca za primerjanje ponavljajočih se zlogov in frekvenčne zgradbe glasu. Število osemnajst se nanaša na celotno takrat predstavljeno zbirko, ne na osemnajst slovenskih opazovanj bramorja.

Muzej je hranil tudi mavčne odlitke rovov vrst G. gryllotalpa in G. vineae. Raziskovalca sta jih tridimenzionalno poskenirala, s čimer je ohranjena oblika podzemnega prostora postala dosegljiva za digitalno preučevanje zvoka. Odlitek pokaže tisto, kar je v naravi pod prstjo in česar iz vidne odprtine ne moremo rekonstruirati v celoti. Zvočni posnetek ter model rova skupaj povežeta žival, njen glas in prostor, ki ga sama izdela. To je posebej zanimivo pri podzemnem pevcu, katerega večji del življenjskega okolja ostane zakrit.

Viri: Baker, E., in Broom, Y. (2015): Natural History Museum Sound Archive I: Orthoptera: Gryllotalpidae

Samica pripravi komoro za jajčeca

Samica odlaga jajčeca pod zemljo, v posebej izdelan prostor. V eni takšni skupini jih je lahko več sto. Jajčeca so zaščitena s tlemi, samica pa varuje tudi mlade po izleganju. Podzemna komora torej ni le naključno razširjen del prehranjevalnega rova, temveč prostor za naslednjo generacijo. S tem se podzemni način življenja razteza tudi na najzgodnejše razvojne stopnje, ki jih pri površinskem pregledu vrta praviloma ne opazimo.

Mladi bramorji so podobni odraslim, vendar še nimajo razvitih kril. Med rastjo se večkrat levijo in postopoma dobivajo odrasle značilnosti. Ne nastane buba, kot jo poznamo pri metuljih ali hroščih: gre za nepopolno preobrazbo. Jajčecu sledijo nimfe in nato odrasla žival. To je uporabna razlika pri opazovanju. Manjši brezkrili bramor ni nujno druga vrsta ali poškodovan odrasli, ampak je lahko preprosto mlajša razvojna stopnja iste žuželke.

Angleški vrstni pregled opisuje spomladansko odlaganje sto do tristo petdesetih jajčec v podzemno komoro. Izleganje po tem opisu traja deset do dvajset dni, samica pa mlade varuje še dva do tri tedne. Za razvoj nimf navaja šest levitev in od enega do treh let do odraslosti. Razpon se nanaša na ta splošni opis vrste, ne na izmerjeni razvoj slovenskega zaroda. Čas med spomladanskim odlaganjem in odraslo živaljo tako lahko zajame več zim, ne le enega poletja.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Europäische Maulwurfsgrille, revizija 269063302 · Sodelavci Wikipedije: Gryllotalpa gryllotalpa, revizija 1314663488

Razvoj lahko prečka več letnih časov

Bramorjev razvoj ni omejen na nekaj toplih tednov. V vrstnih opisih obsega leto ali več, odvisno od razmer; mlade in odrasle živali najdemo pod zemljo tudi zunaj obdobja parjenja. Prezimovanje v globljih rovih omogoča nadaljevanje razvoja v naslednjem delu leta. Tako v istem okolju niso nujno vsi bramorji iste starosti. Ko spomladi zaslišimo odraslega samca, je del njegovega življenja že minil v manj opaznih mladostnih stopnjah pod površjem.

Odrasli lahko tudi letijo, čeprav večino časa ostajajo v tleh, sposobni pa so tudi plavanja. Prehod na površje zato ne pomeni, da je žival izgubila svoj podzemni prostor. Razvita zadnja krila ji omogočajo drugačen način premikanja kot kopalne noge. Pri opazovanju je posebej zanimiva kombinacija teh lastnosti: ista žuželka ima robustno orodje za delo v prsti in zložena krila za let. Takšna zgradba je precej drugačna od predstave, da je bramor samo velik podzemni črv.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Europäische Maulwurfsgrille, revizija 269063302 · Sodelavci Wikipedije: Gryllotalpa gryllotalpa, revizija 1314663488

Terenski seznam s Krasa

Stumpner, Stritih, Mai in Bradler so leta 2015 objavili terenski pregled ravnokrilcev iz okolice Brja pri Komnu. Obiski so potekali med letoma 1995 in 2009, pretežno junija in julija. Živali so poslušali, lovili in določevali s povečevali ter mikroskopi. Bramor je v tabeli označen kot redko srečana vrsta, kar tam pomeni posamezne opažene osebke. To je podatek tega popisa in območja, ne ocena njegove današnje številčnosti po vsej Sloveniji.

Viri: Stumpner, A., Stritih, N., Mai, O., in Bradler, S. (2015): Diversity of Orthoptera in the south-western Karst-region of Slovenia with notes on acoustics and species identification

Bramor je bil pomemben plen zlatovranke na Goričkem

Konec junija in v začetku julija 2014 so na Goričkem spremljali prehrano gnezdečega para zlatovrank. Največ plena sta ptici lovili na pokošenih travnikih, nekaj na njivah in med habitatoma. Med 126 opazovanimi ulovi je bilo 79 odstotkov bramorjev. To razmerje velja za spremljani par in obdobje. Poročilo opozarja tudi na prehransko povezavo med bramorjem in pticami: zastrupljena talna žival lahko postane nevarna hrana plenilcu.

Viri: Denac, K., in sodelavci (2014): Monitoring populacij izbranih vrst ptic – popisi gnezdilk 2014

Tudi podzemni lovec ima svoje plenilce

Med naravnimi sovražniki bramorja so ptice, kot sta škorec in poljska vrana, pa tudi rovke ter krti. Nevarnost prihaja tudi iz sveta nevretenčarjev: med navedenimi skupinami so mravlje, kreši, ogorčice in pršice. Podzemni prostor zato ni okolje brez drugih živali. Bramor v njem del plena sam lovi, obenem pa je lahko gostitelj zajedavca ali hrana večjemu plenilcu. Podatek o njegovem jedilniku in podatek o ptici z bramorjem v kljunu opisujeta nasprotni smeri istega prehranjevalnega spleta.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Gryllotalpa gryllotalpa, revizija 1314663488