Damjak: lisasti jelen z lopatastim rogovjem

Damjak ali navadni jelen?

Damjak je večji od srne, a manjši in zlasti lažji od navadnega jelena. Višina v plečih je približno od osemdeset centimetrov do enega metra. Odrasli samci navadno tehtajo približno od petdeset do devetdeset kilogramov, samice pa so lažje. V primerjavi z navadnim jelenom samec deluje bolj čokat, s krajšim vratom in krajšimi nogami. Samica ima lažjo in bolj enakomerno grajeno postavo.

Zelo uporaben znak je rep, dolg približno dvajset centimetrov, ki se pri sproščeni živali rahlo premika. Svetlo polje okoli njega, imenovano zrcalo, je pri običajni barvni obliki temno obrobljeno. Temna proga po hrbtu se nadaljuje na zgornjo stran repa. Pri bežeči živali svetla spodnja stran repa in zrcalo ustvarita dobro opazen signal drugim članom skupine.

Rogovje z razširjeno lopato je značilno za ustrezno razvitega odraslega samca. Samice rogovja nimajo, mladi samci pa sprva nosijo preprostejše šilaste nastavke. Odsotnost lopat zato sama po sebi ne pomeni, da opazovana žival ni damjak. Za prepoznavanje mladega samca so pomembni tudi rep, telesna razmerja in njegova družba; velikost rogovja pa pri odraslih ni natančen samostojen merilnik starosti.

Viri: Damhirsch – nemška Wikipedija, različica 270419882

Zakaj so nekateri damjaki beli, drugi pa skoraj črni

Običajni poletni kožuh je svetlo rjasto rjav in posut z belimi lisami. Po sredini hrbta poteka temnejša proga, ob njej pa so lahko urejene vrste svetlih pik. Na boku izstopa tudi svetlejša vzdolžna črta. Pozimi postanejo glava, vrat in ušesa bolj rjavo sivi, hrbet in boki pa temnejši. Lise so tedaj precej manj izrazite kakor poleti.

Vrsta ima številne barvne različice. Pri nekaterih živalih je poletni kožuh skoraj brez lis in bolj podoben barvi navadnega jelena, pri drugih ostajajo lise dobro vidne na svetlejši osnovi. Obstajajo tudi zelo temne in bele oblike ter pisane živali z različno obarvanimi deli telesa. Bela žival zato ni nova vrsta, prav tako temna barva ne pomeni, da imamo pred seboj drugo skupino jelenov.

Menjava dlake povezuje zunanji videz z letnim ciklom. V srednji Evropi prehod v poletni kožuh poteka spomladi, jesenska menjava pa se začne septembra. Samec lahko zaradi sočasnega paritvenega obdobja dlako zamenja nekoliko počasneje kot samica. Na istem območju zato v prehodnem času niso nujno vse živali enako obarvane ali enako daleč v menjavi dlake.

Viri: Damhirsch – nemška Wikipedija, različica 270419882

Rogovje odpade in nato znova zraste

Rogovje ni trajen okras. Odrasli samci ga navadno odvržejo spomladi, približno od začetka aprila do začetka maja. Kmalu zatem začne rasti novo. Med rastjo ga prekriva živa koža, imenovana mah, ki rastoče tkivo varuje in oskrbuje s hranili. Takšno mehko, poraslo rogovje ima drugačen videz od poznejših golih in trdih lopat. Pri mladih samcih se prvi šilasti nastavki praviloma razvijajo od februarja oziroma marca v letu po rojstvu.

Ko se rast konča, koža odmre in samec jo z drgnjenjem ob grmovje ter veje odstrani. Sveže očiščeno rogovje je sprva svetlejše, pozneje pa ga obarvajo rastlinski sokovi. Na razvoj poleg starosti vpliva prehrana. Zato niti dolžine niti razvejanosti ne moremo ločiti od razmer, v katerih je žival odraščala in v katerih je novo rogovje raslo.

Rogovje sodeluje pri urejanju in branjenju položaja med samci. Pred spopadom se lahko tekmeca kažeta drug drugemu in hodita vzporedno, da ocenjujeta nasprotnika. Če pride do boja, se z rogovjem spneta in potiskata. Tudi če ima vedenje prepoznaven potek, lahko pride do resnih poškodb. Široka lopata torej ni samo prepoznavni znak za opazovalca, temveč del razmnoževalnega tekmovanja.

Viri: Damhirsch – nemška Wikipedija, različica 270419882

Prežvekovalec na travnikih in ob gozdnem robu

Damjak je prežvekovalec, ki lahko izrablja tudi vlaknato rastlinsko hrano. Hrani se s travami, zelišči, listi, poganjki, lubjem in plodovi. Njegov jedilnik se prilagaja ponudbi, zato ni omejen na eno rastlino ali izključno travo. Gozd mu daje kritje, odprte površine pa pomembna mesta za pašo. Ustreza mu preplet gozda in travnatih površin.

Paša in prežvekovanje se izmenjujeta podnevi in ponoči. Intenzivnejša obdobja hranjenja so pogosto zjutraj in v večernem mraku. Poleti ima trava velik pomen, pozneje pa pridejo v ospredje tudi plodovi. Damjaki uporabljajo tudi kmetijske površine: jedo lahko žita, mlade koruzne storže, oljno ogrščico in druge pridelke. Privlačnost določenega mesta je zato povezana tudi z letnim časom in stanjem rastlin.

Med mirnim prežvekovanjem žival pogosto leži z nogami, spodvitimi pod telesom. Ušesa še vedno premika in spremlja okolico. Ob nenadni motnji glavo dvigne, ušesa usmeri naprej, telo pa postane napeto. Ležeča žival lahko hitro vstane, odziv enega damjaka pa se prenese na druge v skupini. Sproščena paša in nenadna skupinska pozornost sta zato dobro opazna dela njegovega vsakdana.

Viri: Damhirsch – nemška Wikipedija, različica 270419882

Samice z mladiči in samci v svojih skupinah

Damjaki so družabne živali, vendar niso vse leto zbrani v enaki skupini. Odrasli samci in samice so zunaj paritvenega obdobja pogosto ločeni. Jedro skupin samic sestavljajo matere s potomstvom, včasih tudi z lanskim mladičem. Manjše družinske enote se združujejo in znova ločujejo, zato se velikost črede spreminja. Na odprtem so skupine navadno večje kot v pretežno gozdnatem okolju.

Pred kotitvijo se samica umakne iz skupine. Z novorojenim mladičem nekaj časa ostaja bolj sama, pozneje pa se znova pridruži drugim. Mladi samci se od materinske skupine postopoma oddaljijo in se lahko pridružujejo samcem. Zelo stari samci pogosteje živijo posamezno, medtem ko se mlajši in srednje stari družijo tudi v manjših samčevskih čredah.

Viri: Damhirsch – nemška Wikipedija, različica 270419882

Jesensko parjenje in nizki glasovi samcev

V srednji Evropi je paritveno obdobje predvsem jeseni, z vrhom običajno oktobra. Samci obiskujejo ponavljajoča se paritvena mesta, jih označujejo z vonjem in tekmujejo za položaj. Njihovo oglašanje ni enako dolgemu rukanju navadnega jelena: damjak oddaja kratke, zaporedne, bolj grgrajoče oziroma godrnjajoče glasove. Poleg zvoka so pomembni vonjalne oznake, drža in odnosi med tekmeci.

Glas lahko nosi več vrst informacij. Vannoni in McElligott sta pri spremljanih damjakih na Irskem primerjala oglašanje, telesne mere in družabni položaj. Večji samci niso imeli preprosto nižjega osnovnega tona, temveč so se razlike jasneje pokazale v resonancah glasovnega trakta. Nekatere druge zvočne lastnosti so bile povezane z višjim položajem med samci. Zvočno sporočilo je torej več kot le glasnost klica.

Ena od možnih paritvenih ureditev je zbirališče, kjer več samcev brani majhna sosednja območja, samice pa prihajajo izbirat partnerja. V raziskavi v toskanskem San Rossoru so se samice do takšnega zbirališča podale po poteh, drugačnih od običajnih, večinoma pa so ga obiskale enkrat v paritvenem obdobju. Samci so prispeli že pred njimi. To je krajevno dokumentiran primer aktivnega izbiranja partnerja, ne opis obveznega vedenja vsake slovenske črede.

Viri: Damhirsch – nemška Wikipedija, različica 270419882 · Apollonio, De Cena, Bongi in Ciuti (2014): Female Preference and Predation Risk Models Can Explain the Maintenance of a Fallow Deer Lek · Vannoni in McElligott (2008): Low Frequency Groans Indicate Larger and More Dominant Fallow Deer Males

Vonjalna sporočila in spremembe telesa pred parjenjem

Pri družabnem življenju sodelujejo tudi vonjalne žleze. Dobro opazna je žleza pred očesom, ki zlasti v paritvenem obdobju izloča rjavkast izloček. Druge žleze so med prsti in na zadnjih nogah. Ko žival sledi svojim potem ter se dotika rastlin, lahko pušča vonjalne sledi. Videz in oglašanje zato nista edina načina, po katerih damjaki zaznavajo prisotnost drugih osebkov.

Samec na paritvenem mestu lahko z rogovjem poškoduje mlade veje in drevesca ter po lesu razmaže izloček žlez pred očmi. Tla na določenem mestu razkoplje in označuje tudi z urinom. Takšne kotanje drugi damjaki preverjajo in jih lahko še povečujejo. Njihov pomen je povezan z branjenjem majhnega paritvenega ozemlja. V nekaterih populacijah je več takšnih ozemelj tik drugo ob drugem, drugod pa je razporeditev bolj razpršena.

Pred jesenjo samci kopičijo maščobne zaloge, vrat pa postane močnejši. Med samim parjenjem se manj hranijo in lahko izgubijo precej telesne mase. Poletno dobro prehranjevanje in jesensko tekmovanje sta zato povezana dela letnega cikla. Samica in samec v istem okolju nimata nujno enakega poteka sprememb teže; napor samčevega branjenja položaja se ne konča pri posameznem kratkem spopadu.

Viri: Damhirsch – nemška Wikipedija, različica 270419882

Od skritega teleta do člana črede

Brejost traja približno triintrideset tednov. Samica praviloma skoti enega mladiča, v srednji Evropi večinoma junija. Pred kotitvijo poišče zaščiten prostor, novorojenca pa očisti z lizanjem. Tele že prvi dan zmore kratek beg, vendar zgodnji del življenja veliko časa preživi skrito v rastju. Pikasti kožuh pomaga razbiti njegov obris v okolju.

Mati se vrača k mladiču na dojenje. Ko je dovolj razvit, se lahko za krajši čas druži z drugimi mladiči v bližini odraslih samic. Igra obsega tek, poskoke in dotikanje z glavo. Iz navidezno lahkotnih opravil se razvijajo gibalne in družabne spretnosti. Pri mladih samcih poznejše poskusno potiskanje z glavo postopoma prehaja v vadbo spopadov, značilnih za odrasle živali.

Rast se skozi leto ne odvija enakomerno. V prvem zimskem obdobju se lahko prirast telesne mase ustavi oziroma se masa zmanjša, spomladi pa z boljšo ponudbo hrane spet naraste. Samice končno telesno maso dosežejo prej kot samci. Velikost mladiča zato odraža tudi sezono in življenjske razmere, ne zgolj tega, koliko časa je minilo od njegovega rojstva.

Viri: Damhirsch – nemška Wikipedija, različica 270419882

Od kočevske obore do tropov v prosti naravi

Lovska zveza Slovenije navaja, da so damjake leta 1965 naselili v oboro na Kočevskem. Naseljevanje v prosto naravo je sledilo pozneje. Poznejše naselitve omenja v Prekmurju, na Pohorju, v Posavju, Šaleški dolini, Zasavju in na Krasu. Obstoječe črede so zato povezane s človekovim prenašanjem živali, ne z enotno neprekinjeno domačo razširjenostjo po vsej Sloveniji. Ta zgodovinska podlaga pojasnjuje, zakaj je pojavljanje vrste krajevno različno.

Viri: Lovska zveza Slovenije: Damjak