Drevesni polh: prepoznava, prehrana, slovenske najdbe in gozdna zavetja

Prepoznava in primerjava

Uradni morfološki list nemškega BfN opisuje telo do dvanajst centimetrov in enobarvno poraščen rep do deset centimetrov. Hrbet je svetlorjav do siv, trebušna stran svetlejša. Glava deluje kratka in zaobljena, ušesa so kratka in okrogla. Temna obrazna maska sega od nosu do ušes, okoli oči pa so temni obroči. Košat rep in oblika telesa spominjata na zelo majhno veverico.

Vrtni polh je po istem listu občutno večji: telo lahko doseže sedemnajst centimetrov. Njegov hrbet je kostanjevorjav, rep manj košat in izrazito dvobarven, z rjavimi oziroma črnobelimi deli. Njegova obrazna maska sega za uho. Od drevesnega polha se razlikuje tudi po bolj koničasti glavi in bolj štrlečih, koničastih ušesih.

Viri: BfN – Morfološki list Dryomys nitedula, primerjava z vrtnim polhom

Dokazane stare najdbe v Sloveniji

Kryštufek v publikaciji Scopolia 9 navaja slovenske primerke iz Planice, Jelovice, Pohorja, Rakitne, Borovnice in Snežnika. Planico umešča na tisoč metrov nadmorske višine; tam so bili primerki pridobljeni avgusta 1982 in 1983. Za Jelovico navaja Goško ravan na 970 metrih in konec avgusta 1983. Pohorski primerek je bil ujet na Veliki Kopi na 1520 metrih, 4. julija 1983.

Na Snežniku so navedeni Svinščaki na 1242 metrih in julij 1967. Rakitni pripada Smrekovec na 750 metrih iz septembra 1968, Borovnici pa prav tako septembrski zapis iz leta 1968. Ista raziskava pri brejih samicah navaja dva zarodka v pohorskem in štiri v snežniškem primerku. Prve mlade živali tekočega leta so bile v snežniškem gradivu ugotovljene julija.

V Planici so med devetimi nočmi vzorčenja pridobili šest drevesnih polhov med skupno devetintridesetimi malimi sesalci. Tamkajšnji življenjski prostor je opisan kot pretežno skalnat, s slečnikom in dlakavim slečem. Pohorska najdba pripada smrekovemu gozdu s številnimi jasami, snežniška pa dinarskemu jelovo-bukovemu gozdu.

Viri: Boris Kryštufek 1985 – Drevesni polh v Jugoslaviji, Scopolia 9, uporabljene fizične strani 6, 30–32 in 36

Sezonska prehrana v litovski raziskavi

Juškaitis in Baltrūnaitė sta leta 2013 objavila raziskavo prehrane iz gozda Kazlų Rūda v Litvi. Podatki iz let 2010–2012 kažejo spremembo skozi dejavno sezono. Od konca aprila do sredine julija je prevladovala živalska hrana; od sredine julija do začetka septembra je bilo več rastlinske hrane. Živalska hrana je v povprečju predstavljala 63 odstotkov ocenjene prostornine, med pomembnimi skupinami pa so bile ptice, odrasle žuželke, njihove ličinke in dvojnonoge.

Maja so jedli tudi cvetove smreke, hrasta in trepetlike. Poleti so bili pomembni smrekovi storži, maline in brezova semena, avgusta še plodovi navadne krhlike, ob koncu poletja pa želod. Po zimskem spanju so raziskovalci v gnezdilnicah ugotovili plenjenje odraslih črnoglavih muharjev in velikih sinic. Prehranska sestava se je razlikovala tudi med leti. Maščobne zaloge za prezimovanje so si živali ustvarjale ob prehrani z rastlinskimi ali živalskimi viri.

Rastlinska hrana je po ocenjeni prostornini predstavljala 32 odstotkov prehrane leta 2010, 25 odstotkov leta 2011 in 46 odstotkov leta 2012. V prvih dveh tednih septembra je med rastlinskimi ostanki posebej prevladoval želod.

Viri: Juškaitis in Baltrūnaitė 2013 – Seasonal variability in the diet of the forest dormouse, Dryomys nitedula, on the north-western edge of its distributional range, Folia Zoologica 62 (4): 311–318, fizične strani 1, 3–5

Prostorsko vedenje in skupine

Litovska raziskava Juškaitisa in Keturke, sprejeta leta 2016, opisuje stalna območja odraslih drevesnih polhov. Območje samcev je v posamezni dejavni sezoni povprečno merilo 2,6 hektarja, samic pa 1,3 hektarja. Območja sosednjih živali so se prekrivala; prekrivanje med spoloma je bilo večje kot med osebki istega spola. V zaporednih letih so odrasle živali ostajale v istem predelu, čeprav so deloma premaknile območje uporabe.

Med 420 zapisi iz gnezdilnic so bili najpogostejši posamezni polhi: takih je bilo 72,9 odstotka. Samice z mladiči so predstavljale 12,6 odstotka zapisov, druge skupine pa 14,5 odstotka. Odraslega samca in samico so našli skupaj v času parjenja. Različne skupine so bile pogostejše, ko so mladiči postajali samostojni. Skupno bivanje odraslih samcev je bilo izjemno; v posameznih skupinah so bili tudi osebki različne starosti.

Skupine so lahko ostale skupaj tudi po motnji. Maja 2001 so raziskovalci v eni gnezdilnici našli dva odrasla samca in dve samici. Po pregledu so se trije preselili v sosednjo gnezdilnico, oddaljeno petnajst metrov. Skupen dnevni premik so zabeležili še v dveh drugih primerih.

Viri: Juškaitis in Keturka 2016 – Socio-spatial organization in a local population of the forest dormouse Dryomys nitedula, sprejeta raziskava, fizične strani 3–5

Uporaba ptičjih gnezd na Kitajskem

Huang in sodelavci so leta 2025 opisali uporabo visečih gnezd ptice Remiz coronatus v kitajski pokrajini Xinjiang. Leta 2023 so v dolini Ili v enem gnezdu našli odraslega drevesnega polha in štiri mladiče. Leta 2024 so sledove uporabe ugotovili v devetih od 56 pregledanih gnezd v Ili ter v šestih od 53 v rezervatu Buergen. Polhi so v nekaterih gnezdih naredili dodatno odprtino na vrhu ali zadaj, zrahljali notranji material oziroma dodali liste.

Dodatno odprtino so našli v devetih od skupno petnajstih uporabljenih gnezd iz leta 2024. Dodajanje listov so dokumentirali samo v Ili; drugi način preureditve je bilo razrahljanje gosto spletenega materiala v majhne kosme, ki so zmehčali notranjost.

Uporaba gnezda ni vedno pomenila enakega izida za ptice. V Ili so v enem od devetih uporabljenih gnezd ugotovili plenjenje mladičev; v Buergenu so znake plenjenja jajc ali mladičev našli v štirih od šestih. Avtorji so razliko povezali z različnim časovnim prekrivanjem razmnoževanja obeh živali in jo predstavili kot vprašanje za nadaljnje raziskave.

Viri: Huang in sodelavci 2025 – A Rare Observation: Forest Dormouse Occupying Nests of White-Crowned Penduline Tit, Ecology and Evolution 15: e71206

Gozdna podrast in zavetja po nemškem pregledu

Nemški BfN poudarja pomen goste podrasti, v kateri drevesni polh najde hrano in mesta za gnezdenje. Med uporabnimi lesnatimi rastlinami navaja jerebiko, trepetliko, lesko in divjo češnjo. Poletna zavetja so lahko prosto zgrajena kroglasta gnezda iz listja in vejic, stara ptičja gnezda, drevesna dupla, gnezdilnice ali deli stavb. Za nemški del razširjenosti opisuje zimsko spanje od oktobra do aprila in zemeljska zavetja v izkopanih votlinah, globokih štirideset do šestdeset centimetrov.

Odstranjevanje podrasti lahko zmanjša ponudbo hrane in gnezdišč. Med drugimi neugodnimi spremembami BfN navaja izgubo drevesnih dupel, razdrobljenost življenjskega prostora in izsuševanje mokrih gozdnih predelov. Težka gozdarska mehanizacija pozimi lahko prizadene talna prezimovališča. Njegovi gozdarski predlogi zato vključujejo ohranjanje dreves z dupli, raznoliko grmovno plast, manjše svetle zaplate in mešano starost drevja.

Za vzhodne Alpe BfN navaja vlažne, z gosto podrastjo porasle bukovo-smrekove ali smrekove gozdove. V švicarskih primerih opisuje tudi osojne doline potokov s sivimi jelšami, čremsami in srobotom. Suhih borovih gozdov brez grmovne plasti se vrsta izogiba.

Viri: BfN – Drevesni polh: življenjski prostor, nemško prezimovanje in gozdarske usmeritve

Izbira gnezdišča v litovskem gozdu

Raziskava Juškaitisa, Balčiauskasa in Šiožinytė iz leta 2012 je v litovskem gozdu povezala uporabo gnezdilnic z okoliškim rastjem. Ob nižji, vendar stabilni številčnosti v letih 2003–2011 so polhi pogosteje uporabljali mesta z dobro razvito in raznoliko podrastjo. Pomembne so bile mlade jerebike, lipe in trepetlike, več odraslih hrastov, lip in črnih jelš ter večja pokritost z malinami in robidami. Uporabljali so tudi zaraščene poseke.

Manj so uporabljali mesta z večjim skupnim številom odraslih dreves, zlasti borov in smrek, ter bolj odprte predele, gozdne preseke in mesta s štori. V zgodnejšem delu raziskave, ko je bila številčnost višja, so uporabljali celotno raziskovalno območje; tedaj je bila pomembna pestrost zgornje drevesne plasti in podrasti. Avtorji kot osrednjo lastnost izbranih gnezdišč izpostavljajo dobro razvito raznoliko podrast.

Avtorji so izbiro gnezdišč primerjali tudi s podleskom Muscardinus avellanarius. Rastlinske zahteve obeh so bile podobne. Drevesni polh po njihovi razlagi lahko živi tudi v manj bogatem okolju, verjetno zaradi večjega deleža živalske hrane v prehrani.

Viri: Juškaitis, Balčiauskas in Šiožinytė 2012 – Nest site preference of forest dormouse, Polish Journal of Ecology 60 (4): 815–826, neposredno uporabljeni povzetek na fizični strani 1

Mladiči, gnezdo in sporazumevanje

Biološki pregled Kimberly Skahan iz leta 2004 za Animal Diversity Web navaja brejost od 21 do 30 dni. V leglu je navadno od dva do pet mladičev, občasno do sedem. Novorojeni mladič tehta približno dva grama. Oči odpre približno šestnajsti dan, od matere pa postane neodvisen pri štirih do petih tednih. Za evropski del razširjenosti pregled navaja običajno eno leglo na leto in prvo razmnoževanje po prvi zimi; za Izrael opisuje drugačen, daljši koledar.

Isti pregled loči začasna, manj čvrsta gnezda od trdneje grajenih gnezd za mladiče. Ta opisuje na višini od enega do sedmih metrov, s premerom od petnajst do petindvajset centimetrov. Kroglasto gnezdo ima en vhod, navadno obrnjen proti deblu. Zunanji del sestavljajo listi in vejice, notranjost pa delci lubja ali mahu. Pri osebkih v ujetništvu so ugotovili ponavljajoče se ultrazvočne signale pri obeh spolih, v okoliščinah, ki so nakazovale družbeno sporazumevanje. Ti signali so bili za človeško uho neslišni.

ADW navaja dolžino glave in trupa od osemdeset do sto trideset milimetrov ter repa od šestdeset do sto trinajst milimetrov. Razpon telesne mase v tem pregledu je od osemnajst do štiriintrideset gramov. Pri plezanju opisuje tudi skoke med vejami, dolge do dva metra.

Viri: Kimberly Skahan 2004 – Dryomys nitedula, Animal Diversity Web

Kaj pove načrtno iskanje v Avstriji

Narodni park Donau-Auen opisuje avstrijsko iskanje drevesnega polha, ki so ga Österreichische Bundesforste izvajale v letih 2020–2023. V šestih zveznih deželah so za raziskavo uporabili šeststo gnezdilnic, jih večkrat pregledovali in javnost povabili k sporočanju opažanj. Skupno so dokazali šestdeset osebkov, v posebej nameščenih gnezdilnicah pa samo dva. Najdbe so bile zlasti iz Salzburške, Štajerske, Koroške in vzhodne Tirolske.

V Spodnji Avstriji niso našli nobenega primerka, zato isti park svojo sedanjo prisotnost vrste v Donau-Auen označuje kot negotovo.

Parkov opis izpostavlja še šest blazinic na podplatih vseh tačk. Telesno maso navaja v širšem razponu od petnajst do šestdeset gramov, kožuh pa od rdečerjave in rumenkastorjave do sive. Trebušno stran opisuje kot sivorumeno.

Park ga opisuje kot nočno dejavnega spretnega plezalca. Dan preživi v kroglastem gnezdu, ki je večinoma skrito v manjši votlini. Poleg žuželk uživa tudi popke in liste.

Viri: Nationalpark Donau-Auen – Baumschläfer, pregled avstrijskega spremljanja 2020–2023

Rast mase in dokumentirana življenjska doba

Juškaitisova dolgoročna litovska raziskava iz let 1999–2013, objavljena v reviji Mammalia, je omogočila spremljanje istih označenih živali skozi več sezon. Masa odraslih samcev in samic je bila od maja do julija precej stalna, približno trideset gramov. Avgusta se je z nabiranjem maščobnih zalog povečala; ob koncu meseca je povprečje doseglo približno triinštirideset gramov. Povprečno dnevno povečanje je znašalo od 0,4 do 0,5 grama, pri nekaterih osebkih pa od enega do 1,4 grama.

Največja zabeležena masa je bila 57,5 grama pri triletnem samcu. Pri odraslih osebkih je bilo približno 49 odstotkov enoletnih, 24 odstotkov dvoletnih in 14 odstotkov triletnih živali. Starejšim skupinam, od štirih do šestih let, je pripadalo trinajst odstotkov. Samico, označeno kot mladič julija 2001, so zadnjič zabeležili avgusta 2007: v naravi je torej preživela več kot šest let. V tem času so jo ujeli osemintridesetkrat in pri njej dokumentirali šest legel. Še ena samica in en samec sta v istem vzorcu preživela najmanj pet let.

V petindvajsetih dokumentiranih leglih je bilo od enega do pet mladičev; najpogostejša so bila legla s štirimi. Povprečje je znašalo 3,2 mladiča. Rojstva so bila od konca maja do konca junija, največ v začetku junija.

Viri: Rimvydas Juškaitis 2014, spletna predobjava – Ecology of the forest dormouse on the north-western edge of its distributional range, DOI 10.1515/mammalia-2013-0165, fizične strani 2 in 5–7