Gospica: srebrne proge, vijolice in življenje svetlega gozda

Oranžen zgornji pogled in srebrno-zelen spodnji

Razpon kril znaša približno 54–70 milimetrov. Zgornja stran je oranžna s številnimi črnimi pegami in črtami. Spodnja stran zadnjih kril se močno razlikuje od zgornje: je zelenkasta, nekoliko kovinsko sijoča, s širokimi srebrnimi pasovi. Med hranjenjem metulj krila lahko razpre ali zapre, zato pri opazovanju počakajmo na oba pogleda.

Samci imajo na zgornji strani sprednjih kril izrazite podolgovate temne pasove posebnih dišavnih lusk. Te tvorijo del kemičnega sporazumevanja med spoloma in niso zgolj dodatna okrasna risba. Samice nimajo enakega izrazitega vzorca teh pasov. Razporeditev črnih znamenj zato poleg splošne barve pomaga pri razlikovanju spolov.

Vse samice niso običajno oranžne. Oblika valesina ima sivo-zelenkasto oziroma temno olivno obarvanost. To je barvna različica samic iste vrste, ne druga vrsta in ne nujno znak obrabljenega osebka. Pri temnejšem metulju zato preglejmo tudi obliko kril in spodnjo stran. Samo podobnost ene barve z drugim gozdnim metuljem je premalo za zanesljivo določitev.

Viri: Wikipedia: Silver-washed fritillary, različica 1372669653

Vijolice za gosenice, cvetovi za odrasle

Odrasle gospice obiskujejo cvetove robide, osatov in glavincev. Prehranjujejo se tudi z mano listnih uši. So močni letalci in se lahko premikajo nad drevesnimi krošnjami ter med svetlimi deli gozda. Metulj na cvetočem grmu zato ni nujno ves čas vezan na nekaj kvadratnih metrov okoli njega.

Gosenice uporabljajo vijolice iz rodu Viola. Pomembne so zlasti gozdne vijolice, med njimi Viola riviniana in Viola reichenbachiana. Hrana odraslega in hrana gosenice se torej razlikujeta. Na mestu z veliko cvetoče robide lahko opazimo več odraslih, za uspešno razmnoževanje pa mora biti ustrezna tudi bližnja podrast.

Svetel gozd, rob ali širša gozdna pot lahko ponuja več različnih sestavin hkrati: drevesa za odlaganje jajčec, vijolice za rast gosenic ter cvetove za odrasle. Takšna sestava pojasni povezavo vrste z razgibanim gozdom. Ne pomeni pa, da vsaka svetla poseka samodejno postane ustrezen prostor, če na tleh ni hranilnih rastlin.

Tudi nektar je bil v nemški raziskavi pogosto na dosegu okolice mesta odlaganja. Pri treh četrtinah obravnavanih mest so cvetoče hranilne rastline rasle največ dvajset metrov stran; pri enakem deležu je bil s cvetovi bogat gozdni rob oddaljen največ trideset metrov. Gre za opis konkretnega preučenega gozda, ki pokaže bližino prostora za prehranjevanje odraslih in prostora za njihov zarod.

Viri: Wikipedia: Silver-washed fritillary, različica 1372669653 · Omon, Veling in Wallis de Vries (2015): De Keizersmantel als indicator voor het herstel van lichte en viooltjesrijke hellingbossen

Zakaj samica ne odloži jajčeca neposredno na vijolico

Pri gospici je značilno odlaganje jajčec v razpoke drevesne skorje blizu vijolic. Izležena drobna gosenica prezimi ob skorji, spomladi pa pride do tal in poišče hranilno rastlino. Drevo zato ni njena glavna hrana, temveč je povezano z varnim mestom za zgodnji del življenjskega kroga. Pri opazovanju samice na deblu je koristno pogledati tudi rastline ob vznožju.

Omon, Veling in Wallis de Vries so takšna mesta preučevali v dolini Urft v nemškem Eiflu. Po izbiri z vijolicami bogatih predelov poleti 2012 so avgusta sledili samicam pri odlaganju. Popisali so okolico jajčec, svetlobo, podrast in bližino cvetov. Pri delu mest so enake lastnosti primerjali še z bližnjo naključno izbrano kontrolno točko.

Pogosto zaporedje je obsegalo sončenje samice, pregled vijolic in nato polet do bližnjega drevesa. Tam je odložila jajčece ali več jajčec. To zaporedje ni bilo opaženo v vsakem primeru, vendar jasno poveže izbiro skorje z rastlinami na tleh. Samica ne uporablja debla neodvisno od njegove okolice.

Jajčeca so našli predvsem na živih borih in smrekah, pa tudi na ležečem drevesu in ob koreninah podrtega drevesa. Njihova višina ni bila vedno enaka. Zato splošen opis odlaganja na enem ali dveh metrih ne zajame vseh dejanskih mest. Pomembnejše je razmerje med ustrezno skorjo, bližino vijolic in razmerami pod drevesno krošnjo.

Prevlada iglavcev v tej raziskavi je bila povezana tudi z izbranim območjem. Na njegovih pobočjih je bilo malo hrastovo-gabrovih in drugih listnatih gozdov; pregledali so predvsem svetle, z vijolicami bogate borove in smrekove sestoje na apnenčasti podlagi. Izbire posameznega debla zato ne moremo razložiti kot izključno navezanost gospice na iglavce.

Viri: Omon, Veling in Wallis de Vries (2015): De Keizersmantel als indicator voor het herstel van lichte en viooltjesrijke hellingbossen

Zima ob skorji, pomlad med listjem

Mlada gosenica prezimi zelo majhna. Po zimskem mirovanju se prehranjuje z vijolicami in raste do zabubljenja. Razvita gosenica je temno rjava do črnkasta, z rumenkastimi vzdolžnimi črtami in dolgimi razvejanimi trni. Njen videz je zato precej drugačen od gladke zelene gosenice, ki si jo pogosto predstavljamo ob besedi metulj.

Gosenice se pogosto hranijo ponoči, čez dan pa ostanejo skrite stran od hranilne rastline. Ob hladnejšem vremenu se lahko sončijo na suhem listju na gozdnih tleh. Pri iskanju torej ni dovolj pregledati samo zgornjih listov vijolic. Pomemben del njihovega prostora so tudi opad in zavetna mesta okoli rastlin.

Po končani rasti se zabubijo v zavetju nizke vegetacije oziroma pri nižjem delu debla. Iz bube nato nastane odrasli metulj. Datumi razvoja se med območji razlikujejo, vendar življenjski krog ohranja to povezavo med poletnim odraslim, prezimujočo mlado gosenico in spomladansko hrano. Opazovanje samo odraslih zato pokaže le najbolj vidni del leta.

Viri: Wikipedia: Silver-washed fritillary, različica 1372669653 · Omon, Veling in Wallis de Vries (2015): De Keizersmantel als indicator voor het herstel van lichte en viooltjesrijke hellingbossen

Bližina vijolic in svetloba sta del iste zgodbe

Pri nemških mestih odlaganja so bile vijolice bližje drevesu kot pri kontrolnih mestih, okoli njih pa jih je bilo tudi več. Mesta z jajčeci so bila svetlejša. Razlika torej ni bila samo v izbiri drevesne vrste. Ustrezno deblo je bilo vključeno v okolico s hrano in ugodnejšo osvetlitvijo gozdnih tal.

Preučena debla so imela močno razbrazdano skorjo brez mahu in lišajev. Toda te značilnosti se niso pomembno razlikovale od primerjalnih debel. Bližina hrane in osvetlitev sta tako pojasnjevali razliko, ki je pregled same skorje ni razkril. Vijolice so bile pri mestih odlaganja v sredini razporeditve oddaljene približno 38 centimetrov od vznožja, pri kontrolnih mestih pa 110 centimetrov.

Avtorji so primerjavo razširili na gozdove nizozemskega Južnega Limburga, kjer so bile v preteklih letih opažene odrasle gospice. Tam je bilo na številnih preučenih mestih precej manj vijolic in manj svetlobe, čeprav so primerna drevesa obstajala. Prisotnost nekaj odraslih obiskovalcev zato ni nujno pomenila enako dobrih razmer za stalno razmnoževanje.

Za razlago življenjskega prostora je pomembno tudi merilo pogleda. Odrasli metulj preleti večji del gozda, mlada gosenica pa se mora znajti v omejeni okolici svojega prezimovališča. Nekaj cvetov na oddaljenem robu ne nadomesti vijolic ob ustreznih drevesih. Raziskava je zato povezala opis gozda z dejanskimi mesti odlaganja, ne le s kraji, kjer so metulji prileteli mimo.

Na enem od nizozemskih mest so po odpiranju pregoste krošnje leta 2012 naslednje leto opazili množičnejše cvetenje vijolic. Leta 2014 so tam večkrat opazovali odrasle, parjenje in vedenje odlaganja jajčec. Avtorji to navajajo kot podporo pomenu strukture gozda. Ne izključujejo drugih vplivov, denimo razdrobljenosti življenjskega prostora, ki jih njihova primerjava ni neposredno preizkusila.

Viri: Omon, Veling in Wallis de Vries (2015): De Keizersmantel als indicator voor het herstel van lichte en viooltjesrijke hellingbossen

Barvna oblika samice in izbira samca

Alexandra Freeman je v svoji raziskavi poleti 1997 pri Winchestru primerjala odzive divjih samcev na oranžne samice in temno obliko valesina. Pri sočasno ponujenih prepariranih osebkih so samci pogosteje pristopali k oranžni obliki. Vendar je ena temna samica povzročila večino pristopov k tej obliki; raziskovalka je opozorila na možen vpliv njene kemične privlačnosti.

Poskus zato ne pomeni, da se temne samice v naravi ne morejo pariti. Barva sodeluje z vonjem in gibanjem. Freemanova je pri dvorjenju opazovala samico, ki je letela bolj naravnost, medtem ko je samec krožil okoli nje. Če je sledilo sprejemanje, sta prešla v medsebojno krožeč let. Za razumevanje srečanja je uporabno celotno zaporedje, ne samo fotografija dveh metuljev v zraku.

Viri: Freeman, A. (1998): Butterflies as Signal Receivers, poglavje o Argynnis paphia

Samčeva in samičina mrežnica nista enaki

Ilić in sodelavci so v raziskavi, objavljeni leta 2022, primerjali oči gospice in sorodne azijske vrste. Oba spola sta imela receptorje za ultravijolično, modro in zeleno območje svetlobe. Pri samcih so odkrili dodatne razrede receptorjev ter zapletenejši vzorec rumeno in rdeče odsevajočih očesnih enot. Samičina mrežnica je imela preprostejši vzorec.

Oko je sestavljeno iz številnih drobnih enot, omatidijev. V njih so svetlobno občutljive celice, ki svetlobo pretvorijo v električni odziv. Raziskovalci so združili pregled odsevov oči, opazovanje zgradbe in meritve posameznih celic. Tako so povezali zunanji barvni mozaik s tem, na katere valovne dolžine se receptorji odzivajo.

Več razredov receptorjev še ni neposreden dokaz, da samec v vsakem vedenjskem opravilu bolje razlikuje vse barve. Avtorji razpravljajo o možni povezavi z iskanjem partnerke in o večjem pomenu vonja pri samicah. To so funkcionalne razlage za nadaljnje raziskovanje, ne že dokazan prevod metuljevega vida v človeško barvno doživetje.

Viri: Ilić in sodelavci (2022): Simple and complex, sexually dimorphic retinal mosaic of fritillary butterflies

Gospica zazna tudi lastnost svetlobe, ki jo zlahka spregledamo

Svetloba se ne razlikuje samo po barvi in svetlosti, temveč tudi po polarizaciji, torej po usmerjenosti nihanja njenega električnega polja. Supple in sodelavci so leta 2022 razvili napravo za ločeno spreminjanje polarizacije in svetlosti slike. Pri preverjanju so uporabili gospice iz Ljubljane in neposredno merili odzive posameznih čutnih celic v očesu.

Modro in zeleno občutljive celice so se različno odzivale glede na usmeritev polarizirane svetlobe. Njihovi največji odzivi niso nastopili pri isti usmeritvi. To potrjuje, da v svetlobnem dražljaju ni pomembna le količina svetlobe. Z enako svetlo sliko, ki se razlikuje v drugi fizikalni lastnosti, lahko dobimo drugačen odziv čutne celice.

Toda ko so polariziran vzorec prikazali na enako svetlem nepolariziranem ozadju, v teh meritvah niso dobili običajnega odziva. Raziskovalci zato opozarjajo na skupno delovanje polarizacije in svetlostnega kontrasta. Niso dokazali, da metulj v vsakdanjem letu uporablja poseben neodvisen polarizacijski zemljevid. Meritev treh samcev pokaže konkreten odziv njihovih receptorjev, ne vseh možnih nalog odrasle gospice v gozdu.

Viri: Supple in sodelavci (2022): Generating spatiotemporal patterns of linearly polarised light at high frame rates for insect vision research